Jedro

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2003, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. in vlagateljice zahteve za denacionalizacijo A.S. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15.11.2002. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil predlog prizadete stranke za izdajo začasne odredbe z dne 1.2.1993, s katero je predlagala, da se tožeči stranki prepove razpolaganje s parcelami, št. 505, 506/1, 506/2 in 507, vpisanimi v vl. št. 32 k.o... in lastninsko preoblikovanje podjetja glede navedenega premoženja. Začasno odredbo je vlagateljica A.S. predlagala v denacionalizaciji podržavljenega podjetja "B.B., žaga in lesna trgovina", katerega edini lastnik je bil njen pokojni mož B.B., nepremičnine podržavljenega podjetja pa so v premoženju tožeče stranke, ki vrnitev nepremičnin v naravi oporeka zaradi zatrjevanih ovir iz 4. točke 1. odstavka 19. člena in iz razlogov 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zlasti če so podane ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Prvostopno sodišče opozarja, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo predlagala izdajo začasne odredbe pravočasno 1.2.1993, in sicer po 11. členu ZLPP in zato prvostopni organ ne more odločati na podlagi 68. člena ZDen. Upravni organ prve stopnje bo moral pri ponovnem odločanju upoštevati opozorila, ki jih je navedla tožena stranka že v svoji odločbi z dne 3.7.2001, da so nepremičnine, ki so predmet tega zahtevka, ob upoštevanju sporazuma o izločitvi sredstev z dne 9.6.1994, postale last Slovenske razvojne družbe, in o predlagani začasni odredbi odločiti na podlagi 11. člena ZLPP. Upravni organ prve stopnje se bo moral tudi opredeliti do sporazuma med tožnikom in vlagateljico zahtevka o izločitvi sredstev z dne 9.6.1994, ki se nahaja v upravnem spisu.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot v tožbi in v celotnem dosedanjem postopku navaja, da v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ne gre za izjemo od ureditve po 4. odstavku 16. člena ZDen ter da vračilo v naravi ni mogoče. Ugotovljena in izkazana vrednost lastninskih vložkov dveh tujih vlagateljev znaša več kot 50.000,000 SIT in je večja kot vrednost premoženja, ki je predmet tega postopka. Zato ne gre za bagatelne vložke v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, in izdanih odločb v tem postopku. O ovirah za vračanje v naravi po določbi 4. točke 1. odstavka 19. člena in drugih členov ZDen, tako tudi po 4. odstavku 16. člena, za kar v obravnavanem primeru gre, bo moral organ prve stopnje še odločiti. Tožeča stranka pa še dodaja, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi napotuje upravni organ na razloge organa druge stopnje iz odločbe z dne 3.7.2001 tudi v zvezi s sporazumom o izločitvi sredstev z dne 9.6.1994, na podlagi katerega naj bi nepremičnine, ki so predmet zahtevka, postale last Slovenske razvojne družbe, kar je v nasprotju z določili ZLPP in ZZLPPO ter sklenjenim sporazumom in je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, vendar le delno iz razlogov izpodbijane sodbe.

V obravnavanem upravnem sporu je sporna zakonitost odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe po določbah 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in nadaljnji) ter pravna narava sporazuma o izločitvi premoženja po določbi 15. člena ZLPP.

Med upravnimi spisi je med drugimi tudi sporazum o izločitvi sredstev, ki sta ga dne 9.6.1994 sklenili vlagateljica zahteve za denacionalizacijo A.S. in tožeča stranka. Po napotku sodišča prve stopnje bi se moral upravni organ prve stopnje opredeliti do tega sporazuma, čeprav bi moralo sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča samo pojasniti pravni pomen tega sporazuma. Sporazum z dne 9.6.1994 je bil sklenjen na podlagi določbe 1. odstavka 15. člena ZLPP. Po navedeni določbi ZLPP se vse do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe iz 10. člena ZLPP podjetje ni moglo lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se je nanašal predlog za izdajo začasne odredbe, razen če se je z upravičencem pisno sporazumelo o izločitvi sredstev oziroma prenosu delnic na sklad po 1. odstavku 13. člena ali 1. odstavku 14. člena ZLPP. To pomeni, da je v primeru pravočasno vloženega predloga za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP lastninsko preoblikovanje podjetja bilo mogoče, če otvoritvena bilanca podjetja, predložena v postopku lastninskega preoblikovanja ni zajemala stvari ali lastninskega deleža, zavarovanega s pravnomočno začasno odredbe, ali zavarovanega po pisnem sporazumu med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem o izločitvi sredstev oziroma o prenosu lastninskega deleža na tedanji Sklad Republike Slovenije za razvoj (Sklad). Za ta sredstva je morala Slovenska razvojna družba (pravna naslednica Sklada) po določbi 2. odstavka 49. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO, Uradni list RS, št. 30/98 in nadaljnji) pred privatizacijo zadržati delež delnic podjetja (v obravnavanem primeru tožeče stranke), katerih knjigovodska vrednost je bila enaka vrednosti izločenih sredstev, pri preostalih delnicah pa je lahko opravila privatizacijo. O zadržanih delnicah pa se odloča skladno z odločitvijo (lahko tudi delno) o denacionalizaciji.

Sporazum o izločitvi sredstev iz 1. odstavka 15. člena ZLPP po stališču pritožbenega sodišča predstavlja torej sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba iz 10. in 11. člena ZLPP oziroma 1. odstavka 15. člena ZLPP, torej, da se podjetje ni moglo lastninsko preoblikovati po ZLPP na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se je nanašal predlog za izdajo začasne odredbe oziroma jih je vseboval sporazum. Stvari, ki so bile na tak način izločene iz lastninskega preoblikovanja, pa je moralo podjetje po določbi 1. odstavka 13. člena ZLPP popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Če pa je bil izločen lastninski delež, je podjetje preneslo na Sklad sorazmerni delež delnic. V procesu lastninskega preoblikovanja podjetij se je sklenitev pisnega sporazuma o izločitvi sredstev ali deležev priporočala, saj je sporazum omogočal podjetjem hitrejše lastninsko preoblikovanje družbenega premoženja, hkrati pa so bili zavarovani tudi zahtevki za denacionalizacijo.

Tudi v obravnavanem primeru je morala tožeča stranka popisati sredstva, ki so navedena v 2. členu sporazuma z dne 9.6.1994 in jih izločiti iz lastninskega preoblikovanja in z njimi ravnati kot dober gospodar. Upravni organ prve stopnje bo moral zato v ponovljenem postopku pri D.S.U., Družbi za svetovanje in upravljanje d.o.o., ki je na podlagi določb Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPSRD, Uradni list RS, št. 50/2004) pravna naslednica Slovenske razvojne družbe d.d. v likvidaciji, kot tudi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, ugotoviti, ali je bil sporazum z dne 9.6.1994 realiziran, in če je bil, je odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe brezpredmetno.

Pa tudi sicer v času odločanja že prvostopnega organa (15.11.2002) ni več veljal ZLPP (razen določenih členov), izdaja začasnih odredb pa je bila urejena v določbah 48. - 52. člena ZZLPPO. Tudi v obravnavani zadevi bi moral upravni organ prve stopnje svojo odločitev opreti namesto na določbe ZLPP (oziroma celo ZDen) na določbe 48. - 52. člena ZZLPPO, saj je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP pravočasno, njen predlog pa ni bil pravnomočno niti zavrnjen niti zavržen pred uveljavitvijo ZZLPPO (tako tudi ustaljena sodna praksa: odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 885/96, I Up663/99, I Up 1311/2002).

Ne glede na nepravilne napotke sodišča prve stopnje za odločanje upravnih organov pa to ni vplivalo na sicer pravilno odločitev tega sodišča o zavrnitvi tožbe in posledično o ponovnem odločanju organa prve stopnje, saj je glede na sporazum o izločitvi sredstev z dne 9.6.1994 odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe brezpredmetno, če je seveda bil sporazum realiziran. Organ prve stopnje bo zato moral po dopolnitvi dejanskega stanja, skladno z že danimi napotki iz te sodbe, ob upoštevanju razlage bagatelnih vložkov tujih vlagateljev (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U996/93 z dne 28.6.1995 in odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, Uradni list RS, št. 24/95) in po obvestilu Državnega pravobranilstva RS o zadevi odločiti o glavni stvari, torej o zahtevi za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1). Pritožbeno sodišče je določbe ZUS-1 uporabilo na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1.