Jedro

Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati nadure za mesec junij 2011 in avgust 2011 ter da ji je dolžna izplačati stroške prevoza na delo in z dela in stroške prehrane za junij 2011 in avgust 2011, vse v zneskih, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega dela sodbe. Razliko do vtoževanega zneska 2.781,74 EUR in presežek iz naslova zakonskih zamudnih obresti (kar ni pod pritožbo) je zavrnilo. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 833,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2011 dalje. V III. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 150,36 EUR v 15 dneh brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov pritožbe. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka dve evidenci prisotnosti. Ročna evidenca ur prisotnosti ni bila dokument tožene stranke, ki bi ga zakoniti zastopnik zahteval in odobril, vpisi se niso kontrolirali, vsebina pa se ni niti preverjala niti potrjevala s strani tožene stranke. Ker to izhaja že iz izpovedb delavcev, ki jim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, ni pa glede veljavnosti evidence naredilo zaključka, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi izpovedb prič izhaja, da je imel to evidenco na vpogled direktor, ko je prišel na strelišče in da so ga nanjo opozarjali. To pa pomeni, da ročne evidence tožena stranka ni zahtevala. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci to evidenco mesečno pošiljali direktorju. Ročna evidenca ni dokument, ki bi verodostojno izkazoval število opravljenih ur, ko so delavke delale, poleg tega pa ni bila vzpostavljena nobena kontrola vpisov. Delavci so se vpisovali včasih sami, včasih pa jih je vpisovala katera od delavk. Te evidence pa predsednik društva ni zahteval. Iz dokaznega postopka ne izhaja jasno, da je bila ta evidenca predložena tudi zakonitemu zastopniku tožene stranke, saj so izpovedbe prič glede navedenega neenotne. Bistveno je, da ta evidenca ni bila dokument tožene stranke, pri čemer niti tožnica ne trdi, da bi tožena stranka na podlagi te ročne evidence kdaj obračunavala ure. Glede na to sodišče prve stopnje na to evidenco ne bi smelo opreti svoje odločitve. Sporno je tudi, če je tožnica delala nadure in če je delala vsak vikend in tudi ob ponedeljkih in torkih, ko ji je bilo obljubljeno, da bo lahko bila doma in koristila ure. Posledično so napačno prisojene tudi obresti, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker glede veljavnosti ročne evidence ni naredilo ustreznega zaključka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ročna evidenca opravljenih ur dela, ki so jo vodili delavci tožene stranke (A10), pravilna in odraz dejanskega stanja, zato je to evidenco uporabilo pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Ta očitana kršitev določb postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, torej ni podana.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala obračun ter plačilo nadur, povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela in prehrane med delom za delo ob vikendih v obdobju od marca 2011 do oktobra 2011. Zatrjevala je, da je v tem obdobju delala tudi med vikendi, da je opravila mnogo več ur dela, kot pa je znašala njena delovna obveznost po pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka pa ji niti nadur niti stroškov v zvezi z delom za to delo ni plačala. Tožnici je sicer pri toženi stranki prenehala veljati pogodba o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, ki jo je tožnica podala 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delala pri toženi stranki na delovnem mestu „referent okoljskih rešitev“ in da je za to delovno mesto imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 9. 2010 do 29. 2. 2012 - A2). Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi že omenjene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 111. členu ZDR-1, prenehalo 23. 11. 2011 (A7). V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je imela tožnica dogovorjen 40 urni delovni teden, vendar pa je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v juniju in avgustu 2011 opravila večje število ur dela od kvote ur, ki je bila dogovorjena v citiranem členu pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na evidenco ur (A10), ki so jo delavci tožene stranke izpolnjevali bodisi sami, bodisi pa jo je za njih izpolnjevala ena od sodelavk. Tako je na podlagi zgoraj omenjene evidence ur in na podlagi izpovedb tožnice ter prič ugotovilo, da je tožnica v juniju 2011 opravila 87 nadur, v avgustu 2011 pa 40,5 nadur. Te nadure je tožnica opravila ob vikendih, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo pripadajoče zneske, ob upoštevanju urne postavke, ki izhaja tudi iz tožničinih plačilnih list. Posledično je utemeljeno ugodilo tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka glede izplačila stroškov v zvezi z delom za junij 2011 in avgust 2011. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 130. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa tudi, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela. Odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice je sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov in na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje na ročno vodene evidence o prisotnosti delavcev na delu (A10) ne bi smelo opreti svoje odločitve zato, ker tožena stranka ni zahtevala vodenje teh evidenc in ker s strani tožene stranke niso bile potrjene oziroma odobrene, kar naj bi pomenilo, da te evidence niso verodostojen dokument tožene stranke. Iz izpovedb tožnice in prič A.A., B.B. in C.C. izhaja, da so navedene ročno vodene evidence vsebovale podatke o dejansko opravljenih urah dela tožnice in ostalih delavcev tožene stranke (za razliko od evidenc, ki jih je tožena stranka uporabljala za obračun plač - B3), zato je sodišče prve stopnje te ročne evidence utemeljeno štelo kot odločilne za ugotovitev, v katerih dnevih in v kolikšnem obsegu ur je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo pri toženi stranki. Pri tem so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da je ta evidenca neupoštevan in neverodostojen dokument, ker s strani tožene stranke ni bila odobrena oziroma potrjena. Delavec lahko dokazuje število opravljenih ur dela tudi z lastno evidenco, tudi takšna evidenca pa je podvržena dokazni oceni sodišča (8. člen ZPP) in lahko služi kot podlaga za ugotavljanje obstoja odločilnih dejstev. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi že omenjene ročne evidence opravljenih ur dela ter izpovedb tožnice in zgoraj omenjenih prič ugotovilo, da vsebuje ta ročna evidenca pravilne podatke o opravljenem delu tožnice pri toženi stranki, je tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane nadure za junij in avgust 2011 in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane za navedena meseca.

9. Ob tem je pravno nepomembno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da zakoniti zastopnik tožene stranke te evidence ni niti zahteval niti odobril in da ta evidenca ni dokument tožene stranke. Tožena stranka drugih dokazov (razne evidence za obračun plač - B3, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne vsebuje podatkov o dejanskem delu tožnice) iz katerih bi izhajalo, da tožnica dejanskega dela ni opravljala v takšnem obsegu, kot je to razvidno iz ročne evidence, ni predlagala v izvedbo, pri čemer iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in da je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih. Dejstvo, da je tožnica delo opravljala tudi med vikendi, pa je v svoji izpovedbi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Ob tem je sicer pojasnil, da je v teh primerih tožnica koristila ure naslednjega dne ali naslednja dva dni, vendar pa tožena stranka drugih dokazov, ki bi potrjevali to izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke v spis ni vložila. Glede na to je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane za junij 2011 in avgust 2011, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega dela sodbe. Ker je prišla tožena stranka v zamudo z navedenimi izplačili najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek 134. člena ZDR-1) je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Glede na to so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnica do zakonskih zamudnih obresti ni upravičena, neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, upoštevaje določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v tem sporu uspela s 26,5 %, tožena stranka pa s 73,5 %, zato je ob upoštevanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu odločilo tudi o tem, do povrnitve kolikšnega dela pravdnih stroškov, ki so toženi stranki nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožena stranka upravičena. Glede na to je neutemeljen tudi sicer pavšalni pritožbeni očitek tožene stranke o nepravilni odmeri teh stroškov.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.