Jedro

Da tožnica ima pravni interes za v tem postopku uveljavljani ugotovitveni tožbeni zahtevek in zakaj je temu tako, je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 137/2019. Tožnica v tem postopku ne zahteva delitve solastne nepremičnine, o čemer že teče postopek, ki je prekinjen, pač pa želi, da sodišče ugotovi, da je izključna lastnica stanovanja, ki ga zaseda. Gre za klasičen lastninski spor in je za odločanje o njem glede na označeno vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče. Z združitvijo pravd ne pride tudi do združitve dveh ločeno postavljenih tožbenih zahtevkov, saj v skupno obravnavanje združene pravde ohranijo samostojnost, zato je treba vsak tožbeni zahtevek obravnavati posebej, razen če je poleg predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP za sosporništvo, podan tudi pogoj privolitve novega toženca iz drugega odstavka 191. člena ZPP. Drugo in tretje tožena stranka v razširitev tožbe zoper njiju nista privolili, torej se v tej pravdi še tudi po združitvi zadev v skupno obravnavanje obravnavata dva tožbena zahtevka, čeprav sta identična.

Cilj, ki ga tožnica zasleduje s tožbama, je ugotovitev, da je izključna lastnica točno določenega dela nepremičnine, čeprav je v zemljiški knjigi (tako kot toženci) vknjižena kot solastnica nepremičnine. Uveljavlja, da je v zemljiški knjigi vknjižena solastnina navidezna, saj v resnici na predmetni nepremičnini nima več oseb (so)lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (65. člen SPZ), pač pa je v nepremičnini več lastninsko samostojnih enot, kar ustreza pojmu etažne lastnine iz 105. člena SPZ. V primeru spora zemljiškoknjižnih solastnikov o tem, ali gre v resnici za solastninsko skupnost ali za etažno lastnino, se spor lahko reši le za vse enako. Gre za enotne sospornike (196. člen ZPP), saj je po naravi opisanega pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse. Ker vsi toženci osporavajo tožnici, da je dejansko etažna lastnica dela nepremičnine oziroma vztrajajo, da gre za solastninsko skupnost, morajo biti toženi vsi skupaj. Tožnica pa je vložila dve ločeni tožbi najprej zoper eno solastnico, nato pa še zoper druga dva solastnika. Če sodišče združi pravde, ne da bi bila podana predpostavka za nastanek naknadnega sosporništva, to je privolitev toženca, zoper katerega je bila kasneje vložena tožba, s tem ne nastane sosporništvo. Z ločenima tožbama tožnica ni tožila prave stranke.

Tožbeni zahtevek mora poleg določne opredelitve posameznega dela stavbe v izključni lastnini vsebovati tudi opredelitev solastniškega dela na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, saj lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, ki se glasi: Ugotovi se, da je tožeča stranka B. B. izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše L., ki stoji na parc. št. 1850/3 k.o. X, konkretno stanovanja, ki obsega stopnišče, vhodno vežo, kuhinjo z jedilnim kotom, dnevno sobo in tri sobe, kopalnico in WC in obsega 120 m2. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti 1.381,65 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko, ki se glasi: Ugotovi se, da je tožeča stranka B. B. izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše L., ki stoji na parc. št. 1850/3 k.o. X, konkretno stanovanja, ki obsega stopnišče, vhodno vežo, kuhinjo z jedilnim kotom, dnevno sobo in tri sobe, kopalnico in WC in obsega 120 m2. Tožeča stranka je dolžna drugo in tretje toženi stranki povrniti 717,36 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki plačati 2.036,52 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna drugo in tretje toženi stranki povrniti 1.635,71 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (tožnica) je na podlagi napotitvenega sklepa, ki ga je izdalo nepravdno sodišče v postopku razdružitve solastnega premoženja, ki teče med strankami tega postopka, vložila zoper prvo toženo stranko tožbo na ugotovitev, da je lastnica 1/10 nepremičnin, ki se delijo v nepravdnem postopku. Tekom postopka je tožbo spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše L. (kot enote etažne lastnine, torej brez izključnega lastništva skupnih delov in naprav) in stanovanje opisala, ter da je izključna lastnica samostojne garaže in kleti na dvorišču te nepremičnine ter tudi parkirišča na dvorišču. Nato je vložila še tožbo zoper drugo in tretje toženo stranko z enakim tožbenim zahtevkom glede ugotovitve izključnega lastništva stanovanja, kot ga je uveljavlja zoper prvo toženko in predlagala združitev obeh pravd. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, ki se je nanašal na ugotovitev lastništva na garaži, kleti in parkirnem mestu, je umaknila.

2. Sodišče prve stopnje je zadevi združilo v skupno obravnavanje ter po izvedenem dokaznem postopku s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da je tožnica lastnica samostojne garaže, kleti in parkirnega mesta na dvorišču nepremičnine parc. št. 1850/9 k.o. X in zavrnilo del tožbe, v katerem je zahtevala ugotovitev, da: „je prvo nadstropje enota etažne lastnine, torej brez izključnega lastništva skupnih delov in naprav“. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše L., ki stoji na parc. št. 1850/3 k.o. X, konkretno stanovanja, ki obsega stopnišče, vhodno vežo, kuhinjo z jedilnim kotom, dnevno sobo in tri sobe, kopalnico in WC in obsega 120 m2, je ugodilo ter prvi toženki naložilo v plačilo 1.845,80 EUR stroškov tožnice, drugo in tretje toženi stranki pa 922,90 EUR stroškov tožnice.

3. Zoper sodbo so se pritožili vsi toženci, uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa tožbo zavrže oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prva toženka v pritožbi opozarja, da sta bili vloženi dve tožbi proti različnim tožencem, zato ni mogoče razumeti, ali gre za odločanje o zahtevku zoper njo ali o zahtevku zoper preostala toženca, vsekakor pa je o enem zahtevku ostalo neodločeno. Z združitvijo postopkov namreč ne pride do nikakršne fuzije zahtevkov in bi moralo sodišče odločiti o vsakem zahtevku posebej. To pa pomeni, da bi morala biti zahtevka zavrnjena, saj ni mogoče voditi postopek samo proti enemu od solastnikov, ker je tožnica zahtevala ugotovitev (uveljavitev) pravice proti vsem. V postopku, ki je tekel zoper njo, je bil celotni dokazni postopek izveden že 6. 10. 2016, tožba proti drugemu tožencu in tretji toženki pa je bila vložena šele 27. 12. 2016, zato za združevanje postopkov ni bilo nobene pravne ali logične podlage. Združitev je v končni fazi pripeljala do fuzije zahtevkov in obid 187. člena ZPP. Ni jasno, kaj je tožnica sploh zahtevala, sodišče je samo korigiralo njen zahtevek s tem, ko ga je del zavrglo. V resnici tožnica sploh nima pravnega interesa za vodenje postopka, s katerim zahteva nekaj povsem drugega, kot izhaja iz napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča. Sodišče samo pove, da si tožnica s tako sodbo v resnici nima kaj pomagati. Tako stališče je v nasprotju z ugoditvijo zahtevku. Če je zahtevek nerazumljiv, nesklepčen in nedefiniran, kot navaja sodišče, ga je treba v celoti zavrniti. S tem, ko je sodišče samo preoblikovalo zahtevek, je kršilo načelo kontradiktornosti in enakosti strank ter določilo 2. člena ZPP, kar vse je vodilo do nepravilne in nezakonite odločitve. Podana je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Solastniški deleži pravdnih strank so ves čas znani, sodišče pa ne pove, zakaj naj ne bi bili veljavni, zakaj naj bi imeli „manjšo težo“. Glede na jasna določila pogodbe in vpis v zemljiško knjigo je bila tožnica skrajno neskrbna, sodišče pa od tožnice kljub temu ne pričakuje, da bi to očitno dejstvo zaznala in ustrezno ukrepala. Ta stališča so v notranjem nasprotju in zaznati je neenako obravnavanje strank ter popolno zanikanje pomena zemljiške knjige. Ni jasno, kaj je sodišče sploh odločilo: ni odločalo o parcelah in solastniških deležih na njih, ni odločalo o posameznih delih etažne lastnine, saj je pravilno ugotovilo, da pogojev za upoštevanje dejanske etažne lastnine ni. Kaj torej pomenijo navedbe v I. točki izreka sodbe se ne ve. Priposestvovanje na delu stvari je sicer mogoče, vendar pa končni izid v primeru takšnega zahtevka ne sme biti nedoločen in je tožničin zahtevek iz več razlogov neprimeren za podrobnejše obravnavanje. Sodišče je preseglo domet pravdnega postopka in seglo na področje, ki se ureja v nepravdnem postopku. Pravna neurejenost statusa stanovanja ne vzpostavlja interesa za ugotovitveno tožbo. Vzpostavljanje sui generis položaja je v nasprotju z načeli stvarnega prava; sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo pravila postopka, ker neustreznega zahtevka ni zavrnilo. V resnici tožnica uveljavlja jamčevalne zahtevke oziroma izpolnitev pogodbene zaveze, iz navedb bi lahko izhajalo tudi, da izpodbija pogodbo zaradi domnevne prevare. Vsi ti zahtevki pa so že zastarani. Sodišče je zanemarilo navedbe o tem, kaj si je ob prodaji stanovanja zadržala in o nesoglasjih med toženci, zato je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in je to pripeljalo do nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnica se ne more sklicevati na priposestvovanje, če je bila vpisana v zemljiško knjigo z določenim solastniškim deležem. Ker bi moral biti zahtevek zavrnjen, bi morala tožnica tožencem povrniti njihove stroške.

5. Drugi toženec in tretja toženka v pritožbi utemeljujeta, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in da pravdno sodišče za razsojanje o postavljenem zahtevku sploh ni pristojno. Ne onadva ne njun pravni prednik niso bili stranki prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili tožnica in prva toženka, zato do tožnice nimata nobenih obveznosti. Nobena od okoliščin, na katere se sklicujeta tožnica in prva toženka, se ne nanaša na tisti del nepremičnine, ki je v njuni lasti oziroma na njuna solastniška deleža. Vsaj v razmerju do njiju je zato treba tožbo zavreči. Med strankami je v teku postopek za razdružitev solastnega premoženja in zahtevek bi se glede na napotitveni sklep nepravdnega sodišča moral glasiti na višino solastniškega deleža tožnice, za kakršenkoli drugačen ugotovitveni zahtevek pa tožnica ni navedla, kaj šele izkazala pravno relevantnega pravnega interesa ali koristi, ki bi dopuščala obravnavo ugotovitvenega zahtevka zoper njiju. Tožnica želi razčistiti, kaj je bila vsebina prodajne pogodbe in ali je bila predrugačena, kar pa lahko naredi samo v pravdi zoper sopogodbenico - prvo toženko. Sodišče bi moralo tožbo zavreči tudi zaradi specifičnosti ugotovitvene tožbe, ki se nanaša na lastninsko pravico na nepremičninah: nepremičnina mora biti označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Izpodbijana sodba ne more biti podlaga za vpis v zemljiško knjigo, saj se glasi zgolj na vpis stanovanja. Tožbena ugotovitev lastninske pravice je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika le, če je v zemljiški knjigi vknjižen nepravi lastnik. Takšnega pravnega varstva pa tožnica ne zahteva in ga na podlagi izreka izpodbijane sodbe tudi ne bo mogla doseči. Da pravni interes tožnice ni podan, je sodišče zaznalo, vendar svoje ugotovitve ni izpeljalo do konca. Pravilno je namreč navedlo, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev, da je predmetno stanovanje enota etažne lastnine in se bo fizična delitev lahko naredila šele, ko bodo dokončno ugotovljeni deleži solastnikov. To problematiko pa rešuje in bo o njej odločalo okrajno sodišče v nepravdnem postopku, ki že teče. Zato je utemeljen tudi ugovor stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča (kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in izkaže se celo, da je podana litispendenca (kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravno korist bi tožnica imela, če bi zahtevala spremembo solastniških deležev, za postavljeni zahtevek pa ne. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da na podlagi zatrjevane navidezne etažne lastnine tožnica ne bi mogla uspeti, zato ne bi smelo ugoditi zahtevku, ki svoje bistvo oziroma podstat utemeljuje prav z dejansko etažno lastnino. Ker na trditve glede pomanjkanja pravne koristi tožnice za tožbo sodišče ni jasno odgovorilo, je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da tožnica nima pravnega interesa, potrjuje tudi dejstvo, da izpodbijana sodba ni izvršljiva, saj na njeni podlagi vpis v zemljiško knjigo ni možen. Pojem dejanske etažne lastnine, kot ga je oblikovala sodna praksa, v konkretnem primeru ni uporaben in ne utemeljuje tožničinega zahtevka. Pojem dejanske etažne lastnine je sodna praksa vzpostavila v zvezi s pravnim prometom nepremičnin, ne pa za primere, kot je obravnavani. Problematiko višine plačila solastnikom bi morala tožnica urejati v nepravdnem postopku glede na vknjižene solastniške deleže. Ker ni pravilna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Tožnica je na pritožbi odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je v tožbi opisano stanovanje priposestvovala, saj noben toženec ni nikoli trdil, da ne prebiva v svojem stanovanju in ni nikoli zahteval, naj mu stanovanje ali del stanovanja izroči. Predmet tožbenega zahtevka je izključno ugotovitev lastninske pravice na stanovanju, ker glede ostalih nepremičnin med pravdnimi strankami ni soglasja komu pripadajo. Ravnanje prve tožene stranke, ki za priznanje lastninske pravice na stanovanju, ki ga je že zdavnaj prodala, želi še dodatno plačilo, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je v nasprotju z njenimi prejšnjimi ravnanji - sklenitvijo pogodbe in prevzemom kupnine. Toženci na eni strani priznavajo, da je predmetno stanovanje njena last, po drugi strani pa bi radi razdelili nepremičnino tako, da bi morala prvi toženki plačati 87.581,28 EUR, drugo in tretjetoženi stranki pa 31.911,77 EUR. Da so idealni deleži nesporni ni res. Torej ima interes za ugotovitveno tožbo. O drugih vprašanjih se bo pravdala, ko bo jasno, da ji stanovanja ni več mogoče vzeti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi zavrne in tožencem naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

7. Višje sodišče je o pritožbah že odločilo s sklepom I Cp 1104/2018. Menilo je, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijano ugotovitveno tožbo, ker bo lahko svoje koristi učinkoviteje zavarovala v nepravdnem postopku, v katerem bo moralo nepravdno sodišče vzpostaviti etažno lastnino. Zato je pritožbama ugodilo in zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper prvo toženko in tožbo, ki jo je vložila zoper drugega toženca in tretjo toženko ter tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 137/2019 ugodilo tožničini dopuščeni reviziji, razveljavilo odločitev višjega sodišča in mu zadevo vrnilo v vnovično odločanje o pritožbah, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

9. Večina pritožbe drugo in tretje tožene stranke in del pritožbe prve toženke se nanaša na negiranje pravnega interesa tožnice za predmetni postopek. Da tožnica ima pravni interes za v tem postopku uveljavljani ugotovitveni tožbeni zahtevek in zakaj je temu tako, je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 137/2019, zato višje sodišče ob ponovnem odločanju na pritožbene navedbe o pomanjkanju pravnega interesa ne bo odgovarjalo.

10. Zmotno je mnenje drugo in tretje tožene stranke o stvarni nepristojnost okrožnega sodišča in litispendenci. Tožnica v tem postopku ne zahteva delitve solastne nepremičnine, o čemer že teče postopek, ki je prekinjen, pač pa želi, da sodišče ugotovi, da je izključna lastnica stanovanja, ki ga zaseda. Gre za klasičen lastninski spor in je za odločanje o njem glede na označeno vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče. 11. Kot pravilno opozarja prva toženka z združitvijo pravd (300. člen ZPP) ne pride tudi do združitve dveh ločeno postavljenih tožbenih zahtevkov, saj v skupno obravnavanje združene pravde ohranijo samostojnost, zato je treba vsak tožbeni zahtevek obravnavati posebej, razen če je poleg predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP za sosporništvo, podan tudi pogoj privolitve novega toženca iz drugega odstavka 191. člena ZPP1. Drugo in tretje tožena stranka v razširitev tožbe zoper njiju nista privolili, torej se v tej pravdi še tudi po združitvi zadev v skupno obravnavanje obravnavata dva tožbena zahtevka, čeprav sta identična.

12. Cilj, ki ga tožnica zasleduje s tožbama, je ugotovitev, da je izključna lastnica točno določenega dela nepremičnine, čeprav je v zemljiški knjigi (tako kot toženci) vknjižena kot solastnica nepremičnine. Uveljavlja, da je v zemljiški knjigi vknjižena solastnina navidezna, saj v resnici na predmetni nepremičnini nima več oseb (so)lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (65. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), pač pa je v nepremičnini več lastninsko samostojnih enot, kar ustreza pojmu etažne lastnine iz 105. člena SPZ. V primeru spora zemljiškoknjižnih solastnikov o tem, ali gre v resnici za solastninsko skupnost ali za etažno lastnino, se spor lahko reši le za vse enako. Gre za enotne sospornike (196. člen ZPP), saj je po naravi opisanega pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse. Ker vsi toženci osporavajo tožnici, da je dejansko etažna lastnica dela nepremičnine oziroma vztrajajo, da gre za solastninsko skupnost, morajo biti toženi vsi skupaj. Tožnica pa je vložila dve ločeni tožbi najprej zoper eno solastnico, nato pa še zoper druga dva solastnika. Če sodišče združi pravde, ne da bi bila podana predpostavka za nastanek naknadnega sosporništva, to je privolitev toženca, zoper katerega je bila kasneje vložena tožba, s tem ne nastane sosporništvo2. Z ločenima tožbama tožnica ni tožila prave stranke.

13. Poleg tega je Vrhovno sodišče že s sodbo II Ips 316/2013 z dne 24. 9. 2015, to je pred postavitvijo v tej pravdi obravnavanih tožbenih zahtevkov, zavzelo jasno stališče glede oblikovanja tožbenega zahtevka, ko gre za uveljavljanje stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine. Tožbeni zahtevek mora poleg določne opredelitve posameznega dela stavbe v izključni lastnini vsebovati tudi opredelitev solastniškega dela na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, saj lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje. Ker so predmet stvarnih pravic lahko zgolj individualno določene samostojne stvari (7. člen Stvarnopravnega zakonika), kar posamezno stanovanje v večstanovanjski hiši ni, je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, da je tožnica izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše, zmotno uporabilo materialno pravo. Na ta pritožbeni razlog pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje bi sicer tožnica lahko ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek zoper prvo toženko3, ni pa več mogoče v okviru te pravde z materialnim procesnim vodstvom glede na nestrinjanje drugo in tretje tožene stranke za vstop v pravdo doseči, da bi bila tožena prava stranka. Zato je pritožbeno sodišče, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbama tožencev ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo oba tožbena zahtevka.

15. Ker je bilo treba pritožbama ugoditi iz obrazloženih razlogov, na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja.

16. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora tožencem povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je odmerilo na podlagi priloženih stroškovnikov na koncu glavne obravnave (list. št. 178 in 180 spisa) in na koncu pritožb ter odgovora na revizijo.

17. Zoper prvo toženko je bila tožba vložena pred 10. 1. 2015, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa (OT), zato je skladno z 20. členom OT treba stroške prve toženke odmeriti po dotlej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Potrebni stroški prve toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so: nagrada za postopek 578,50 EUR, nagrada za narok 534,00 EUR, stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR in 22 % DDV, kar vse skupaj znese 1.381,65 EUR. Ostalih priglašenih stroškov višje sodišče prvi toženki ni priznalo, ker ji po ZOdvT ne gredo. Za pritožbeni postopek ji je priznalo vse priglašene stroške: nagrada za postopek 1.096,00 EUR, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002, 22 % DDV v znesku 245,52 EUR in 675,00 EUR sodne takse, kar skupaj znese 2.036,52 EUR.

18. Potrebne pravdne stroške drugo in tretjetožene stranke je višje sodišče odmerilo po OT, in sicer po 700 odvetniških točk za obrazložen odgovor na tožbo in narok 15. 1. 2018, 175 točk za narok 4. 9. 2017 (na naroku se dokazi niso izvajali), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese 525 EUR. K temu je prištelo 10 % za zastopanje dveh oseb ter materialne stroške skladno z 11. členom OT in 22 % DDV, seštevek je 717,36 EUR. Pritožbeni stroški drugo in tretje tožene stranke so: 875 točk za sestavo pritožbe, 10 % pribitek za zastopanje dveh oseb, materialni stroški po 11. členu OT in 22 % DDV, kar znese 775 EUR. Za sestavo odgovora na revizijo mora tožnica tožencema povrniti 860,71 EUR (630 + 63 EUR za odgovor na revizijo, 12,50 EUR materialnih stroškov, 155,21 EUR DDV). Skupaj znesejo pritožbeni in revizijski stroški drugo in tretje tožene stranke 1.635,71 EUR.

19. Tožnica mora tožencem stroške postopka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP), sicer bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Gl. Komentar N. Betetto k 300. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Ur. l. RS, GV Založba leta 2006, stran 640. 2 Komentar N. Betetto k 191. členu v prej navedenem delu, stran 243, sodba VS RS II Ips 796/1993. 3 Sodišče bi v okviru materialnoprocesnega vodstva po 285. členu ZPP tožnico opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča o oblikovanju tožbenega zahtevka pri uveljavljanju stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine ter dopustilo možnost, da tožeča stranka tožbo spremeni.