Jedro

Dejstvo je, da je šlo za službeni družabni dogodek, na katerem je tožnica lobirala in se družila s poslovnimi partnerji delodajalca, zadostuje za opredelitev konkretnega škodnega dogodka (padca tožnice na mokrih tleh), kot nesreče v zvezi z delom.

D

elodajalec je bil le povabljenec na zabavi, kot tak pa ni bil dolžan skrbeti za red in čiščenje tal v klubu, pa čeprav so morebiti tla polili njegovi zaposleni. Delodajalec mora sicer poskrbeti za varno delovno okolje, vendar pa klub ni bil delovno okolje tožničinega delodajalca, saj ni bil pod njegovim nadzorstvom, prav zato, ker ni bil njegov lastnik niti organizator zabave.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in četrtotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v II.1 točki izreka v delu, ki se nanaša na četrtotoženo stranko, tako, da se tudi tožbeni zahtevek, da je četrtotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.701,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.700,00 EUR od 7. 9. 2009 do plačila in od zneska 1,45 EUR od 1. 6. 1994 do 31. 12. 2001, zavrne; v III. točki izreka pa tako, da se glasi: “Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.975,58 EUR stroškov prvostopnega postopka v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtotoženi stranki

2.400,55

EUR stroškov prvostopnega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 68,85

EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtotoženi stranki 175,10

EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka A. po nasprotni tožbi ni bila aktivna družbenica družbe R. d.o.o., ter da ji je E.Š. dolžna povrniti stroške v višini 1.003,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka; kratico „EUR“ je sodišče prve stopnje dodalo s popravnim sklepom z dne 9. 2. 2010). Drugo in četrtotoženi stranki je naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožnici po tožbi znesek 5.701,45 EUR, s pripadajočimi obrestmi (II.1 točka izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (II.2 točka izreka). Navedenima toženima strankama je tudi naložilo solidarno plačilo stroškov tožnice v višini 1.371,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati tretjetoženi stranki pravdne stroške v višini 951,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper odločitev o tožbi in stroških (III. točka izreka) se pritožujeta tožeča stranka ter četrtotožena stranka. Odločitev o nasprotni tožbi ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

Tožeča stranka se zoper odločitev o stroških (III. točko izreka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prizna vse stroške postopka, glede na uspeh, in sicer naj prisojeni znesek 1.371,25 EUR zviša na 1.975,58 EUR. Navaja, da je sodišče vse njene stroške napačno obračunalo, saj je kot osnovo nepravilno upoštevalo 300 točk, namesto, da bi, glede na pcto. 8.255,49 EUR, upoštevalo osnovo 400 točk. Če bi sodišče upoštevalo pravilno osnovo, bi ji moralo po njenem izračunu priznati še dodatnih 604,33 EUR pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Četrtotožena stranka se pritožuje zoper II.1 točko izreka in III. točko izreka sodbe zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov četrtotožene stranke, podredno pa, da sodišče sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sprejem, na katerem se je tožnica poškodovala, obvezen. Glede ne to, da v primeru neudeležbe ni bilo nobenih sankcij, da ure na zabavi niso bile plačne, da je bil organizator zabave S. d.d. in ne delodajalec tožnice, katere delovna obveznost je bila vodja menjalnice, namreč ni mogoče zaključiti, da je bila udeležbe na zabavi obvezna, še manj pa je mogoče prisotnost na zabavi opredeliti kot pravdni standard „poškodbe pri delu ali v zvezi z delom“. Napačen je nadalje zaključek sodišča, da obstaja verjetnost, da je pijačo polil kakšen od zaposlenih pri delodajalcu tožnice. Edina zaposlena sta bila namreč tožnica in A.R., ki, kot izhaja iz njegove izpovedbe, ni videl padca, še manj pa je povzročil mokrost tal. Napačna je tudi ugotovitev sodišča o samem načinu nastanka škodnega dogodka. Izpovedbe prič ter dejstvo, da je tožnica pri zdravniku povedala, da ji je pri plesu twista levo koleno skočilo ven in nato spet nazaj, omogočajo le zaključek, da do dogodka ni prišlo na način, kot trdi tožnica. Napačna in protispisna je tudi ugotovitev, da bi moral delodajalec tožnice poskrbeti za varno delovno okolje. Navedena ugotovitev je glede na to, da je bil prihod tožnice sicer zaželjen, vendar odsotnost ni bila sankcionirana, da udeležba ni bila plačana, da tožnica na zabavi ni opravljala svojih delovnih nalog in da je bil organizator in naročnik zabave Sx. d.d., brez podlage. Enako velja za ugotovitev, da bi moral delodajalec tožnice poskrbeti za čiščenje. Sama tožnica je trdila, da je bila za čiščenje zadolžena družba R., ki jo je najela družba Sx. d.d kot organizator. Ker dolžnost delodajalca, ki jo je ugotovilo sodišče, ni obstajala, je posledično zmoten zaključek, da je podana krivdna odgovornost delodajalca. Ker sodišče ni z gotovostjo zaključilo, da je škodo povzročil eden izmed zaposlenih družbe S. d.d ali družbe R., je napačen tudi zaključek sodišča o solidarni odgovornosti delodajalca tožnice in R. Solidarne odgovornosti pa tudi ni mogoče graditi na okoliščini, da sta bili omenjeni družbi zadolženi za čiščenje, saj za to ni pravne podlage. Tožena stranka je med drugim ugovarjala ugovarjala obstoju kritja iz vtoževanih polic, vendar pa se sodišče do tega ugovora ni opredelilo. S tem je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi odločitev o stroških, saj sodišče, upoštevaje ugotovljeno solidarno odgovornost tožencev, ne bi smelo opraviti pobotanja stroškov. Sodišče pa je poleg tega četrtotoženi stranki prisodilo tudi premalo pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo četrtotožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnice zoper četrtotoženo stranko je v 73. členu, v času škodnega dogodka veljavnega, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl., v nadaljevanju ZTPDR), po katerem mora škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnici, ki je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri družbi S. d.d., nastala škoda na delu oziroma v zvezi z delom. Takšen zaključek je naredilo na podlagi ugotovitve, da je bil sprejem (zabava), na katerem se je tožnica poškodovala, obvezen za zaposlene družbe S.d.d., pri čemer je bila naloga zaposlenih lobirati in se družiti s povabljenimi poslovnimi partnerji omenjene družbe. Četrtotožena stranka navedeni zaključek v pritožbi izpodbija, vendar pa presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tudi če drži, da ni bilo nobenih sankcij za neudeležbo, da se sprejem ni štel za delovno obveznost, da ure na zabavi niso bile plačane, da je bila delovna obveznost tožnice vodja menjalnice ter da je bil organizator zabave družba Sx. d.d., na kar opozarja četrtotožena stranka v pritožbi, te okoliščine niso odločilne za presojo, ali je šlo v konkretnem primeru za poškodbo v zvezi z delom. Dejstvo je, da je šlo za službeni družabni dogodek, na katerem je tožnica lobirala in se družila s poslovnimi partnerji delodajalca (tega pritožba niti ne izpodbija), to pa zadostuje za opredelitev konkretnega škodnega dogodka (padca tožnice na mokrih tleh), kot nesreče v zvezi z delom.

Strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožbo četrtotožene stranke, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec tožnice (zavarovanec četrtotožene stranke) poskrbeti za varno delovno okolje oziroma da bi moral poskrbeti za redno čiščenje tal v klubu E. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, delodajalec tožnice ni bil organizator sprejema, saj je bila to družba Sx. d.d.. Prav tako ni bil izvajalec sprejema in lastnik (imetnik) prostorov (kluba E.), kjer se je sprejem odvijal. Navedeno je bila družba R., d.o.o., katero je kot organizatorka sprejema najela družba Sx. d.d.. To pa pomeni, da je bil delodajalec le povabljenec na zabavi, kot tak pa ni bil dolžan skrbeti za red in čiščenje tal v E., pa čeprav so morebiti tla polili njegovi zaposleni. Delodajalec mora sicer poskrbeti za varno delovno okolje, vendar pa klub E. ni bil delovno okolje tožničinega delodajalca, saj ni bil pod njegovim nadzorstvom, prav zato, ker ni bil njegov lastnik niti organizator zabave. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec četrtotožene stranke krivdno odgovoren tožnici za nastalo škodo, ker ni poskrbel za redno čiščenje tal in je dopustil, da so udeleženci zabave hodili po mokrih tleh, se glede na navedeno izkaže kot materialnopravno zmoten. Posledično pa je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je četrtotožena stranka dolžna tožnici na tej podlagi plačati odškodnino v višini 5.701,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ne da bi se opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb, v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II.1 točki izreka, kolikor se nanaša na četrtotoženo stranko, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper četrtotoženo stranko tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari v razmerju med tožečo in četrtoženo stranko je narekovala tudi ponovno odločitev o njunih stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Četrtotožena stranka je po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča v celoti uspela tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi s pritožbo. Po merilu uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) je tožeča stranka torej četrtootoženi stranki dolžna povrniti potrebne in priglašene pravdne stroške, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, saj je četrtotožena stranka ni konkretizirano izpodbijala. Skupaj ji je tako za prvostopni postopek priznalo 2.400,55 EUR. Za pritožbeni postopek pa ji je priznalo znesek sodne takse za pritožbo (165,10 EUR) ter materialne stroške v višini 10,00 EUR. Stroški pritožbenega postopka so tako 175,10 EUR.

Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je tožnici dolžna plačati drugotožena stranka. Kot pravilno opozarja pritožnica, je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožnice napačno obračunalo, in sicer je zmotno kot osnovno vrednost odvetniške storitve upoštevalo 300 točk. Vrednost spornega predmeta je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje 8.255,49 EUR, kar pomeni, da je osnova 400 točk (1. točka tar. št. 18 Odvetniške tarife). Ob upoštevanju navedene osnove je tožnica v pritožbi naredila nov izračun pravdnih stroškov, po katerem je upravičena do dodatnih 604,33 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema takšen izračun kot pravilen, zaradi česar je pritožbi tožnice ugodilo in prisojene stroške zvišalo na 1.975,58 EUR.

Glede na to, da je tožeča stranka uspela v celoti s pritožbo, je upoštevajoč 1. odstavek 154. člen in 165. člen ZPP, upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 68,85 EUR.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 125 točk za sestavo pritožbe ter 20 % DDV.