Jedro

Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasproti stranki povrniti njene pravdne stroške. Iz določila drugega odstavka istega člena izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar stranka v pravdi deloma zmaga, odloči, da vsaka nosi svoje pravdne stroške. Po določilu 157. člena pa mora toženki tožnica takrat, kadar toženka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje stvari, povrniti njene pravdne stroške. Iz povzetih določil utegne slediti, da bi bila, če bi tožnica takoj priznala utemeljenost pobotnega ugovora, pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tega pa tožnica v tej pravdi ni storila. Celo v pritožbi je zatrjevala, da pobotni ugovor ni utemeljen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je stroškovno odločitev oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica na dan 23. 5. 2019 terjatev do toženke v višini 454,15 EUR (I. točka izreka) ter da ima toženka na isti dan terjatev do tožnice v višini 454,15 EUR (II. točka izreka). Terjatvi iz I. in II. točke izreka je pobotalo in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (III. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 491,98 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da med pravdnima strankama obstoj in višina terjatve tožnice proti toženki nista sporna (9. točka obrazložitve). Zato je sodišče ugotavljalo le odločilna pravna dejstva v zvezi z v pobot uveljavljeno terjatvijo. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bilo vozilo tožnice, znamke VW Golf, dne 19. 6. 2017 poškodovano v prometni nezgodi na Hrvaškem. Ker je imela tožnica to vozilo zavarovano pri zavarovalnici, je 20. 7. 2017 pri njej vložila zahtevek za plačilo odškodnine. Vozilo je popravila toženka, na popravilo pa tožnica ni imela pripomb. Dne 22. 5. 2019 je toženka tožnici izstavila račun v znesku 3.904,00 EUR, s katerim ji je zaračunala popravilo vozila. Ob upoštevanju navedb toženke (4. točka odgovora na tožbo), da „do višine zneska, ki ga terja tožeča stranka, podaja ugovor pobota ...“ je po ugotovitvi, da je pobotni ugovor utemeljen, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožba tožnice

3.Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagala, naj višje sodišče na naroku zasliši in po potrebi sooči predlagane priče, in sicer M. A. in U. K., da bo lahko ugotovilo, kaj je bilo dejansko dogovorjeno med pravdnima strankama. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po tistih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki veljajo za spore majhne vrednosti (495. člen v zvezi s 30. poglavjem tega zakona).

7. V pritožbenem postopku je sodbo, izdano po postopku za majhne vrednosti, možno izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar sta bili obe pravdni stranki pravilno opozorjeni v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točke te obrazložitve, vezano. Na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

8. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

9. S (1) ponavljanjem navedb pred sodiščem prve stopnje, da pobotni ugovor toženke ni utemeljen, ker je bil karamboliran avtomobil „totalka“, zaradi česar ga tožnica ni želela popravljati, pač pa ga je na svoj riziko popravila toženka, (2) z navedbo, da v spisu ni nobenega dokaza, da je tožnica naročila popravilo vozila, (3) z navedbo, da je bilo popravilo opravljeno leta 2017, račun pa je bil izdan šele sredi leta 2019, in med drugim, (4) da bi sodišče prve stopnje, če bi želelo ugotoviti dejansko stanje, moralo zaslišati tudi toženo stranko in da je brez razlogov poklonilo partnerki tožene stranke...pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa tega pritožbenega razloga v pritožbi proti sodbi, izdani po postopku za spore majhne vrednosti, ni dopustno uveljavljati.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pobotni ugovor nekonkretiziran. Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo zneska 430,32 EUR, je navedba toženke, da do višine zneska, ki ga terja tožnica, podaja ugovor pobota, povsem konkretiziran. Zato ne drži, da iz pobotnega ugovora ni mogoče izluščiti ničesar, sploh pa ne zneska, ki ga v izreku sodbe navaja sodišče.

11. Tožnica je zahtevala plačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018. Drži pritožbena navedba, da je v izreku sodbe sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica na dan 23. 5. 2019 terjatev do toženke v višini 454,14 EUR in da ima toženka na dan 23. 5. 2019 terjatev do tožnice v višini 454,14 EUR. Drži tudi, da iz pobotnega ugovora ne izhaja, da toženka zahteva ugotovitev terjatve in nasprotne terjatve na ta dan in da je sodišče prve stopnje samo dodalo dan, na katerega naj bi obstojala terjatev tožnice in nasprotna terjatev toženke. Zakaj je to storilo, je pojasnilo v 14. točki obrazložitve. Vendar te odločitve pri teku obresti od vtoževanega zahtevka ni upoštevalo. Da s tem, ko je odredilo pobotanje terjatev, obstoječih na dan 23. 5. 2019, ni odločilo o vseh zahtevkih, pritožnica ne zatrjuje. Navaja le, da je sodišče sodilo izven postavljenih tožbenih zahtevkov. Katero kršitev je s tem zagrešilo, ne pove. Tistih kršitev, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa to sodišče ne zazna. Glede na to, da zgoraj omenjene vrzeli (ne-odločitev o delu obrestnega zahtevka) pritožbeno sodišče ne sme upoštevati po uradni dolžnosti, je ta pritožbena navedba (da je sodišče prve stopnje samo dodalo dan, na katerega naj bi obstojala terjatev tožnice in nasprotna terjatev toženke) neutemeljena.

12. Pritožnica se pritožuje tudi na odločitev glede pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Sklicuje se na obrazložitev iz 9. točke izpodbijane sodbe, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato je po njenem upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. K temu dodaja, da je toženka svoj račun št. 1-2-107 z dne 22. 5. 2019, ki ga je uveljavala v pobot, izdala šele po tistem, ko je bil 15. 2. 2019 izdan sklep o izvršbi in po vloženem ugovoru in tudi šele potem, ko je bila toženki vročena pripravljalna vloga tožnice z dne 6. 5. 2019.

13. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasproti stranki povrniti njene pravdne stroške. Iz določila drugega odstavka istega člena izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar stranka v pravdi deloma zmaga, odloči, da vsaka nosi svoje pravdne stroške. Po določilu 157. člena pa mora toženki tožnica takrat, kadar toženka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje stvari, povrniti njene pravdne stroške. Iz povzetih določil utegne slediti, da bi bila, če bi tožnica takoj priznala utemeljenost pobotnega ugovora, pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tega pa tožnica v tej pravdi ni storila. Celo v pritožbi je zatrjevala, da pobotni ugovor ni utemeljen. Ob tem je popolnoma irelevantno, da je toženka za terjatev, ki ji je nastala že leta 2017, račun, ki vsebuje v pobot vtoževani znesek, izdala šele leta 2019. Izdaja računa namreč ne pomeni nastanka terjatve. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je stroškovno odločitev oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP.

14. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Glede na zgornje razloge jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

15. Ker tožnica s pritožba ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi zavarovalnica znesek popravila plačala bodisi tožnici, kot lastnici vozila, bodisi toženki, ki je vozilo popravila. Da bi zavarovalnica znesek računa poravnala neposredno toženki, iz trditvene podlage pravdnih strank ni razvidno.

(2) Tam je zapisalo, da je v pobot uveljavljena terjatev zapadla 23. 5. 2019.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 154/2, 157

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.