Jedro

Pri določitvi odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi lokacijskega dovoljenja se odškodnina določi po višini, ki je veljala na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Celju, št. U 32/97-9 z dne 4.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 3.12.1996. Z njo je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo Upravne enote C. z dne 29.8.1995 v točki 1. izreka, v točki 2. izreka pa je sama odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti 912 m2 travnika tretje kategorije parc. št. 1113/7, 1113/10 in 1113/11 k.o. Š. vas v znesku 804.384,00 SIT.

Tožena stranka je ob istem ugotovljenem dejanskem stanju prvostopenjskega upravnega organa uporabila nižjo vrednost točke, to je vrednost, ki je bila veljavna ob vložitvi vloge oziroma zahteve tožnikov. Glede na določbo 8. odstavka 14. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih je odškodnino določila po višini, ki je veljala na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo (21.8.1995).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je tožnikoma 11.5.1980, tudi Občinski komite za urbanizem in varstvo okolja izdal odločbo in z njo tožnikoma naložil, da morata v roku 6 mesecev pred pristojnim organom začeti postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ker bo sicer hiša odstranjena. V spisu ni podatkov, ki bi kazali na to, da sta dejansko začela postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka res ni presodila pritožbenih navedb, da je bil že v letu 1980 vložen zahtevek za izdajo dovoljenja, vendar navedena procesna kršitev ni mogla vplivati na drugačno odločitev tožene stranke. Če sta tožnika res vložila zahtevo in o tej zahtevi ni bilo odločeno, bi morala ravnati, kot da gre za molk organa. Same višine izračuna odškodnine pa tožnika ne izpodbijata.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišče bi moralo opraviti glavno obravnavo, saj je dejansko stanje med strankama sporno. Iz spisov Občine C., Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja in Upravne enote C., Oddelka za okolje in prostor in iz odločbe z dne 15.12.1982 je razvidno, da je bila zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja vložena. V teh spisih je tudi elektroenergetsko soglasje z dne 25.7.1980 in soglasje Sekretariata za ljudsko obrambo z dne 23.6.1980. Očitno se je spis založil in zato lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano. Tudi iz sklepa takratnega Temeljnega sodišča v Celju z dne 1.10.1986 izhaja, da je sodišče na podlagi naznanilnega lista Geodetske uprave občine C. in L. z dne 4.3.1986 pri vl. št. 914 k.o. Š. vas odredilo poočitev in sicer delitev parc. št. 1113/7. Ker sta že v letu 1968 hišo v celoti zgradila, bi moral veljati drug režim. Gradnja bi se morala avtomatično legalizirati. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za plačilo odškodnine po 1. odstavku 14. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in RS, št. 9/96), ki se na podlagi 1. odstavka 112. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96) še uporablja za tiste postopke, ki so v teku. Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč plača vsak, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča na podlagi lokacijskega dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo, ko je tožbo tožnikov zavrnilo.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da sta tožnika 21.8.1995 zaprosila za lokacijsko dovoljenje in da jima je bilo to izdano 29.8.1995, (list. št. 5 upravnega spisa). Tožnika v tožbi in tudi v pritožbi ne zatrjujeta, da bi jima bilo lokacijsko dovoljenje za legalizacijo objekta izdano že prej in tudi ne, da sta prav to uveljavljala z vložitvijo pritožbe zoper navedeno lokacijsko dovoljenje. Trdita le, da sta že prej (leta 1982) predložila vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere bi jim bilo lahko izdano lokacijsko dovoljenje. Tudi če bi to držalo, za odločanje v tej zadevi ni bistveno, saj tožnika niti ne zatrjujeta in ne izkazujeta, da bi vložila (ob morebitnem molku organov) tožbo zaradi molka organov. Zato tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, če tožena stranka navedenega ugovora ni posebej presodila.

Zato pritožbeni ugovori, v katerih tožnika ponavljata tožbene ugovore in se pri tem sklicujeta na razne listine, te pa ne izkazujejo nobene od prej navedenih bistvenih okoliščin; in ker tožnika sami višini odmerjene odškodnine niti ne ugovarjata (tožena stranka pa je izračun natančno obrazložila), ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno vsebino tožbe obeh tožnikov (ugovore, ki sta jih uveljavljala) in ko tožnika glavne obravnave nista zahtevala, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopkov v upravnem sporu, ker je o tožbi tožnikov odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in na seji, ne da bi pri tem opravilo glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.