Jedro

Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel. Tožniku je mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah družbami ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sam način sklenitve poslov, vsebini pogodb, nevodenju evidenc, lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajateljev teh računov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ za leti 2006 in 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 142,968,71 EUR in pripadajoče obresti v znesku 12.188,02 EUR. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in 15. 4. 2009 sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen, vendar tožnik nanj ni podal pripomb. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v spornem obdobju opravljal gradbeno-obrtniško dejavnost. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., in E. d.o.o., za katere je davčni organ pri navzkrižni kontroli ugotovil, da so družbe tipa „missing trader“. Tožnik je v letu 2006 sodeloval s podjetjem A. d.o.o., ki je zanj opravljalo razna gradbena-obrtniška dela na poslovno razstavnem prostoru pretežno ob vikendih. Tožnik delavcev, ki so delali, ne pozna, kakor tudi ne odgovorne osebe. Pogodbo o izvajalskih delih, sklenjeno med zavezancem in izvajalcem, je dobil že podpisano s strani odgovorne osebe F.F., dostavil pa mu jo je G.G. Po mnenju davčnega organa navedena družba dejansko zaračunanih storitev ni opravila, saj ni imela ne kadrovskih in ne materialnih pogojev za opravljanje gradbenih storitev. G.G. ni bil v poslovni povezavi s to družbo niti ni bil njen pogodbeni sodelavec, niti zaposlen pri tej družbi. Promet je bil le navidezno speljan preko družbe A. d.o.o. zaradi izogibanja plačila DDV. Gre za navidezne posle in fiktivne račune v skladu z tretjim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Sporni računi navedene družbe so razvidni na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožnik je v letu 2006 sodeloval z družbo B. d.o.o. Pri izvedbi projekta odstranjevanje azbestne kritine je tožnik poiskal drugega izvajalca in sicer H. d.o.o. in I. s.p. S kontaktno osebo izvajalca J.J. je tožnik sklenil pogodbo, ki pa je davčnemu organu ni predložil. Pri posredovanju posla je tožnik tudi nekaj zaslužil. Pri predmetnem projektu je družba B. d.o.o. posredovala in za storitve posredovanja tožniku tudi izdala račune. Tožnik je v postopku navedel, da je J.J. organiziral posle, z njim pa ga je seznanil K.K. Odgovorne osebe podjetja B. d.o.o. tožnik ne pozna. Davčnemu organu je predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1. 6. 2006 med posrednikom in naročnikom H. d.o.o. ter pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 6. 6. 2006 med posrednikom in naročnikom I. s.p. Navedeni pogodbi sta bili podpisani le s strani posrednika. Predmet pogodbe je bil, da bo tožnik za potrebe družbe H. d.o.o. in I. s.p. izvajal komercialne storitve pridobivanja strank, ki so navedene v 2. in 4. členu te pogodbe. Tožnik ima k računom, ki jih je izdala družba B. d.o.o. za storitve posredovanja priloženo tudi naročilo za dela na objektih vrtcev in šol po različnih lokacijah ter specifikacije. J.J. in K.K. nista bila v nikakršni poslovni povezavi z družbo B. d.o.o., nista bila njena pogodbena sodelavca, niti zaposlena. Gre za navidezne pravne posle in fiktivne račune kot jih opredeljuje tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Sporni računi te družbe so navedeni na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe.

V zvezi z družbo C. d.o.o. je tožnik navedel, da je v letu 2006 sklenil, da bo navedeno podjetje posredovalo pri pridobitvi posla za osnovne šole in vrtce v Ljubljani. Odgovorne osebe L.L. ne pozna. Davčnemu organu je predloži pogodbo 32/2006 za posredovanje pri pridobitvi posla za osnovne šole in vrtce v Ljubljani, ki jo je dobil podpisano s strani odgovorne osebe L.L. Pogodbo mu je dostavil J.J., ki je tudi organiziral posle. Z njim ga je seznanil K.K. V skladu z navedeno pogodbo posredniku pripada 5% provizija od bruto realizacije. Storitve posredovanja in za organizacijo posla je tožniku zaračunavala družba C. d.o.o. J.J. in K.K. pa nista bila v nikakršni poslovni povezavi z družbo C. d.o.o., nista bila njena pogodbena sodelavca, niti zaposlena. Družba dejansko ni opravila prometa blaga in storitev. Gre za prikrite pravne posle in fiktivne račune. Sporni računi te družbe so navedeni na strani 13 obrazložitve izpodbijane odločbe.

V zvezi z družbo D. d.o.o. je tožnik navedel, da je v letu 2007 navedena družba izvajala montažo pohištvenih elementov v poslovnih prostorih v Beogradu. Delavce je organiziral G.G. Delo je bilo korektno opravljeno. Odgovorne osebe te družbe tožnik ne pozna. Pogodba o izvajalskih delih sklenjeno med zavezancem (naročnikom) in izvajalcem je dobil že podpisano. Navedeno pogodbo je tožniku dostavil G.G.. Tožnik je davčnemu organu predložil izvajalsko pogodbo z dne 24. 4. 2007 med naročnikom in izvajalcem D. d.o.o., ki ga zastopa M.M. Ta pogodba je bila lastnoročno podpisana le s strani izvajalca. Gre za dela montaže, demontaže in rušitvena dela. Tožnik je navedel, da je delal velik posel za N. d.o.o. za O. in tudi predložil pogodbo z dne 14. 6. 2007. Tožnik je predložil tudi dobavnice ter bremepise za dela, ki v letu 2008 niso bila opravljena, bila pa so zaračunana po prejetih računih. Davčni organ je ugotovil, da gre tudi v tem primeru za navidezne posle in za fiktivne račune. Storitve je tožniku zaračunavala družba D. d.o.o. G.G. ni bil v poslovni povezavi z družbo D. d.o.o. niti njen pogodbeni sodelavec niti zaposlen. Navedena družba ni opravila prometa blaga in storitev po prejetih računih, ki so navedeni na strani 17 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Družba E. d.o.o. naj bi v letu 2007 za tožnika opravljala razna gradbena-obrtniška dela na poslovnem prostoru. Odgovorne osebe izvajalca P.P. tožnik ne pozna. Izvajalsko pogodbo za izvedbo gradbeno- obrtniških del, sklenjeno med zavezancem in izvajalcem je dobil že podpisano s strani odgovorne osebe P.P. Dostavljena mu je bila s strani kontaktne osebe G.G. Na vseh šestih prejetih računih je odtisnjen žig podjetja E. d.o.o. in podpis. Gradbene storitve je družbi R. d.o.o. zaračunavala družba E. d.o.o. G.G. pa ni bil v nikakršni povezavi z družbo E. d.o.o., ni bil njen sodelavec, niti zaposlen. Davčni organ je ugotovil, da družba E. d.o.o. dejansko ni opravila prometa. Gre za prikrite pravne posle. Sporni računi te družbe so razvidni na strani 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je tožniku dodatno odmeril DDV, kar je razvidno na straneh 23 in 24 obrazložitve izpodbijane odločbe, saj tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po spornih računih na podlagi 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki ima kontinuiteto v 63. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je tožnik sicer razpolagal z računi, ki so imeli vse elemente v skladu z 34. členom ZDDV oziroma 82. členom ZDDV-1. Davčni organ je ob navzkrižni kontroli ugotovil, da je tožnik posloval z družbami tipa „missing trader“ in je tožnika z ugotovitvami tudi seznanil, v skladu z določili 18. člena do 24. člena ZDavP-2. Na spornih računih je navedeno: vrsta dela, količina in kvadratura ter cena po m2 oziroma količina in skupna vrednost računa. Tožnik v postopku DIN in v pritožbenem postopku ni izkazal, da razpolaga z izvirno knjigovodsko listino, ki bi potrjevala, da so bile zaračunane storitve opravljene s strani navedenih družb. Tako ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je bil dejanski izvajalec spornih storitev, saj predmetne družbe niso imele kadrovskih in materialnih pogojev za izvedbo teh storitev. Pritožbeni organ se sklicuje na Slovenske računovodske standarde, zlasti SRS21.12., ki opredeljuje pojem verodostojne knjigovodske listine. Zgolj račun in plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljene storitve. Tožnik pa ni imel dokazil, ki bi potrjevale resničnost transakcij, ki so navedene na računu. Pravica do odbitka DDV zavezancu ne pripada kadar gre za goljufijo ali za zlorabo. Pritožbeni organ meni, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV. Tožnik je imel možnost, da se izjasni v postopku o vseh odločilnih dejstvih. Navodilo DURS, objavljeno v letu 2008, ne predstavlja obvezni pravni vir, a davčni organ je upošteval 40. člen ZDDV oz. 63. člen ZDDV-1. V zvezi z ugovorom o uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede navideznih poslov pa pritožbeni organ pojasnjuje, da po ZDDV oz. ZDDV-1 pogoj za pravico do odbitka DDV ni opredelitev pogodbe po OZ, temveč dejstvo, da morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v ZDDV oz. ZDDV-1, na podlagi katerih zavezanec lahko uveljavlja davčne ugodnosti.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da posluje z družbami tipa „missing trader“. Tožnik ni imel dostopa do podatkov, do katerih jih ima davčni organ. Navodilo glede poslovanja z družbami tipa „missing trader“ je bilo izdano šele v začetku leta 2008. Tožnik je ravnal kot dober gospodar. Vpogledal je v vse dostopne uradne evidence, preveril ID za DDV in vpis teh družb v sodni register. Dodatnih preverjanj veljavna davčna zakonodaja v letih 2006 in 2007 davčnim zavezancem ni nalagala. Sporni računi imajo vse elemente, ki so po zakonu predpisani. Tožnik glede na podane objektivne okoliščine ni mogel vedeti, da gre za družbe tipa „missing trader“. Delo je bilo opravljeno pravočasno in kvalitetno. Tožnik meni, da ne gre za navidezne posle in za neverodostojne račune. V skladu s 50. členom OZ navideznost pogodbe ni mogoče uveljavljati proti dobroverni tretji osebi. Tožena stranka pa ni izvedla ugotovitvenega postopka glede fiktivnih pravnih poslov. Navaja sodbe SEU v zadevi Halifax C-255/02 ter Optigen Ltd. C-354/03 in Bond House System Ltd. C-484/03 ter v združeni zadevi Axel Kittel C-439/04 in C-440/04. Meni, da subjektivni element, to je da bi tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje davka, pri tožniku ni izkazan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari (65. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek (64. člen ZUS-1), toženi stranki pa naloži povračilo po sodišču odmerjenih stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi obeh davčnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V odgovoru na drugopis odgovora tožene stranke tožnik navaja, da je prejel račune z obračunanim DDV za opravljene svoje obdavčljive dejavnosti. Ne gre za transakcije, ki bi bile izvedene z goljufijo. Prav tako niso izkazana objektivna merila, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka ugotovila, da gre za goljufive transakcije.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih je izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev spornih računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitve od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegove obdavčljive transakcije, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice od odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v verigi dobav. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da v predmetni zadevi ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

V primeru, kot je obravnavani, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, je mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega poslovnega subjekta v dobavni verigi. Navedeno izhaja iz sodbe SEU C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi (Axel Kittel). Iz sodbe SEU v zadevi Mahagében in Davíd (C-80/11 in 142/11 - združeni zadevi, točka 60) izhaja, da bi moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo ob upoštevanju okoliščin primera se pozanimati o drugem subjektu od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti. Le subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, se lahko zanesejo na zakonitost teh transakcij, da ne bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni v nasprotju s pravom Unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje (že navedena sodba Mahagében in Dávid, točki 53 in 54).

Sporni računi na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV so bili izdani za opravljene gradbene storitve, pleskarska dela in za storitve posredovanja (gradbene storitve, izdelava letvenega stropa, pleskanje sten, dobava in lepljenje talnih oblog po računih A. d.o.o., storitve montaže in demontaže po računih od D. d.o.o., demontaže tekstilnega tlaka, demontaže sten, tesnjenje jaškov, škarpiranje struge, izdelava fine izravnave po računih od E. d.o.o. ter za storitve posredovanja, ko gre za račune od B. d.o.o. ali za zaračunano provizijo za organizacijo poslov po pogodbi po računu od C. d.o.o.). Zgolj račun in plačilo pa še ne izkazujeta resničnost opravljene storitve. Tožnik je imel poleg računa tudi sklenjene izvajalske pogodbe, ki so bile običajno vnaprej podpisane s strani odgovorne osebe teh družb. Tako tožnik dejansko sploh ni vedel s kom posluje, saj so mu bile že podpisane pogodbe posredovane preko kontaktne osebe. Pri poslih z družbami A. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. je bila kontaktna oseba G.G., ki z navedenimi družbami ni bil v nikakršnem delovnem ali poslovnem razmerju. Družba A. d.o.o. naj bi opravljala razna gradbena-obrtniška dela na poslovno razstavnem prostoru pretežno ob vikendih, pri čemer tožnik ne pozna odgovorne osebe in delavcev te družbe. Pogodbo o izvajalskih delih, sklenjeno med zavezancem in izvajalcem, je tožnik prejel že podpisano s strani odgovorne osebe F.F., dostavil pa mu jo je G.G. Tudi te odgovorne osebe tožnik ni poznal. Družba E. d.o.o. naj bi v letu 2007 za tožnika opravljala razna gradbena-obrtniška dela na poslovnem prostoru. Tožnik odgovorne osebe ne pozna. Izvajalsko pogodbo je dobil že podpisano s strani odgovorne osebe P.P. Družba B. d.o.o. je tožniku za storitve posredovanja izdala račune. Odgovorne osebe tožnik ne pozna. Za družbo D. d.o.o. je bila predložena dobavnica oziroma bremepis za dela, ki niso bila opravljena. Storitve je tožniku zaračunavala družba D. d.o.o.. Tožnik pa v postopku ni pojasnil za kakšne storitve posredovanja gre. Navedel je le, da je poravnal vse obveznosti iz spornih računov in da posluje z 20-letno družinsko tradicijo. Nenavadno je, da je tožnik glede na navedeno sklepal posle z družbami, ki mu niso bile poznane in niso imele referenc. Nenavadno je tudi, da je menjaval dobavitelje za iste vrste vrste storitev glede na veljavno ID za DDV. Tožnik je sicer navedel, da dobaviteljev ni preverjal, ker poslovnim partnerjem zaupa, kar pa ni v skladu z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, še zlasti v gradbeni dejavnosti. Tožnik ni poznal odgovorne osebe nobene od navedenih družb in se tudi ni pozanimal o njihovih referencah. Prav tako ne razpolaga z nobeno korespondenco, delavcev, ki so storitve izvajali ne pozna, nima ponudb, dobavnic, podatkov o porabljenem materialu, nima gradbenih dnevnikov in tudi ne prevzemnih zapisnikov.

Tudi iz že zgoraj omenjene sodbe sodišča SEU C-255/02 v zadevi Halifax izhaja, da je treba Šesto Direktivo Sveta oz. Direktivo Sveta 2001/112/ES razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V konkretni zadevi gre po presoji sodišča za takšno situacijo, saj tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo oz., da se mu poslovanje s temi družbami ni zdelo sumljivo. Tožnik ni poskušal dobiti vsaj osnovnih referenc. Kot je pravilno ugotovil že davčni organ poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in preverjanja domnevnih ponudnikov storitev, še zlasti, če gre za sklepanje poslov večjih vrednosti, z družbami, ki svoje dejavnosti nikjer ne oglašujejo, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnika, da je bistveno, da je bila dobava opravljena. Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV, saj ob ugotovljeni zlorabi pravic tudi ne gre za opravljene dobave blaga v smislu Šeste Direktive Sveta in posledično tudi ne do pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in je tudi v skladu s prakso SEU.

Vse navedene objektivne okoliščine kažejo, da tožnik ni ravnal z skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zato gre po mnenju sodišča za neobičajno poslovanje, tožniku pa gre očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da je ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika s tem, ko je preveril identifikacijsko številko navedenih družb in vpogledal v sodni register. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi tožniku mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah z citiranimi družbami ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sam način sklenitve poslov, vsebini pogodb, nevodenju evidenc, lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajateljev teh računov.

Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri svojem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravice do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem v smislu dobrega gospodarja namreč zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega subjekta. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno. Tožnik tudi po presoji sodišča ni vodil verodostojnih listin v skladu z določili ZGO-1. Le z verodostojnimi listinami kot so: gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer, začasne in končne situacije, obračuni opravljenih del, primopredajni zapisniki, s katerimi izvajalci oz. podizvajalci del prevzamejo odgovornost za kvalitetno izvedbo storitev in da so storitve skladne s predpisi lahko izvajalci gradbeno-obrtniških del jamčijo za pravočasno in kvalitetno izvedbo del brez napak. Iz priloženih računov in predložene dokumentacije tako tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti, kdo je dela, zaračunana z predmetnimi računi, tudi dejansko opravil. To sicer ni samo zase razlog za nepriznanje pravice odbitka DDV, vendar pa kaže, da tožnik ni bil vesten oz. da je podan subjektivni element na strani tožnika. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo neupravičeno pridobitev davčnih ugodnosti oz. utajo davkov.

Sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje spornih računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil. O ugotovitvah DIN pri navedenih družbah je bil tožnik v skladu z določbami 18. člena in 24. člena ZDavP-2 seznanjen. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen, zato očitek, da ni mogel sodelovati v tem postopku, ni utemeljen.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da v letu 2006, na katerega se nanašajo sporni računi, še ni bila poznana problematika „missing tradejev“. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ tožniku ni bila priznana pravica do odbitka DDV na podlagi veljavne zakonodaje (40. člena ZDDV oz. 62. člena in 63. člena ZDDV-1) in ne predmetnega Navodila DURS glede poslovanja z „missing trader“ družbami.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Tožniku na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV oziroma 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1 pravilno in upravičeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožnik je sodišču predlagal naj v zadevi s sodbo samo odloči o stvari. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije (meritorno odločanje) sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeni v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.