Jedro

Osnova za določitev odpravnine po 36. f členu ZDR je pripadajoča plača, in ne samo dejansko izplačan del plače.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 38.000,00 SIT (razlika v plači), zavrže kot nedovoljena.

Reviziji se glede zavrnjenega zahtevka za plačilo odpravnine v znesku 81.294,00 SIT ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje v tem delu razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizije so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo Pd delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu iz naslova odpravnine plača 46.366,60 SIT in zamudne obresti od zneska 68.706,00 SIT od 1.4.1993 do 7.5.1993 ter od zneska 46.366,60 SIT od 8.5.1993 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da tožniku glede na delovno dobo pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih pripada odpravnina v višini 4,5 povprečnih plač, kar znaša 68.706,00 SIT. Ker je tožnik že dobil plačano 22.339,40 SIT, mu je tožena stranka dolžna plačati še znesek 46.366,60 SIT. Tožnik je zahteval plačilo odpravnine v znesku 150.000,00 SIT, zato je sodišče v presežku ta njegov zahtevek zavrnilo. Tožnik je zahteval tudi plačilo razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, ki mu pripada po kolektivni pogodbi za mesece avgust, september in oktober 1992 v skupnem znesku 38.000,00 SIT. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni bil uvrščen v ustrezni tarifni razred v skladu s kolektivno pogodbo, da pa tega sodišče tudi ne more storiti, ker presega postavljeni zahtevek.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo Pdp zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče ne more namesto tožene stranke tožnika razvrstiti v ustrezni tarifni razred v skladu s kolektivno pogodbo, ker to ni denarni zahtevek v smislu drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zato neposredno sodno varstvo te pravice ni dopustno.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker obe sodišči v nasprotju z izrekom sodbe oziroma zahtevkom navajata razloge, zakaj ni dopustno neposredno sodno varstvo pravice do razvrstitve delovnega mesta v tarifni razred. Na obravnavi 23.11.1994 je postavil zahtevek tudi za plačilo razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi mu pripadla po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ni pa zahteval, da bi sodišče razvrstilo delovno mesto v tarifni razred. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali določb 30. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Meni, da na podlagi teh določb lahko neposredno zahteva razliko v plači. Zato je zmotna ugotovitev drugostopnega sodišča, da je potrebna najprej razvrstitev delovnega mesta v tarifni razred in šele potem se lahko zahteva razlika plače. Pojasnjuje, da drugostopno sodišče v obrazlaganju sodbe prihaja v nasprotje, ker na drugem mestu trdi, da sodišče ne more delovnega mesta razvrstiti v tarifni razred. Tudi, če bi dosegel razvrstitev v tarifni razred, bi ta veljala le za naprej. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo razlike pri plačah v znesku 38.000,00 SIT ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na zavrnjen del odpravnine (81.294,00 SIT) pa je utemeljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodno odločbo delovnega in socialnega sodišča, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku. Po določbi drugega odstavka 382. člena Zakona o pravdnem postopku revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (Ur. list RS, št. 55/92). V obravnavanem primeru se z revizijo izpodbija sodna odločba za znesek 38.000,00 SIT, torej revizija ni dovoljena. Uveljavljana zneska 38.000,00 SIT - razlike pri plači - in 150.000,00 SIT - odpravnina - temeljita na različnih pravnih podlagah, zato sta to dva samostojna zahtevka.

Pri odločanju o odpravnini sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta višino odpravnine določili na podlagi dejansko izplačane plače. Po določbi tretjega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) je organizacija oziroma delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oziroma pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri organizaciji oziroma pri delodajalcu. Iz te zakonske določbe ne izhaja, da bi to bila dejansko izplačana plača, ampak je to plača, ki jo je delavec zaslužil. Ni sprejemljivo stališče, da bi se, če bi delavec iz določenih razlogov prejel le polovico, ali pa še manj pripadajoče plače, za izračun odpravnine upošteval le ta izplačani del plače. Da se vzame za podlago plača, do katere ima delavec pravico, je zaključiti tudi iz določbe prvega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da če delavec v odpovednem roku dela, ima pravico do plače po dejanskem delu.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato bo treba ugotoviti, do kakšne plače in po katerem tarifnem razredu je bil tožnik upravičen glede na delo, ki ga je opravljal. Plača po dejansko opravljenem delu se lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem, ne da bi moralo biti opravljeno delo prej razvrščeno v tarifni razred. V kateri razred sodi opravljeno delo, ugotovi sodišče, in na tej podlagi potem odloči o zahtevku - plači. Tega ne bi bilo treba ugotavljati, če bi obstojala pogodba o zaposlitvi (obojestransko podpisana), v kateri bi bilo določeno, v kateri tarifni razred je delo razvrščeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče odločilo kot v izreku sklepa.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).