Jedro

Upoštevaje, da je tožnik v zvezi s premestitvijo na novo delovno mesto vložil novo tožbo, gre pri odločitvi sodišča prve stopnje, ki je odločalo o njegovem tožbenem zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po novi premestitvi, za litispendenco.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v 1. točki izreka za priznanje pravic od 1. 7. 2010 dalje do 30. 9. 2010 ter v celoti v 2. in 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravice iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji ... in sicer od 15. 9. 2009 do 30. 9. 2010, v roku osem dni pod izvršbo (1. točka izreka). Kar zahteva tožnik več in drugače (priznanje pravic iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji ... po 30. 9. 2010 ter podredno omogočanje dela na nekem ustreznem delovnem mestu v uradniškem nazivu „policijski inšpektor II“), se zavrne (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 593,56 EUR, v roku osem dni od dneva izdaje sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v zavrnilnem delu iz razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, skladno s 354. členom ZPP tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da se pritožuje v delu za priznanje pravic iz dela od 30. 9. 2010 dalje, saj meni, da je tudi od tega datuma naprej upravičen do priznanja pravic na delovnem mestu „komandir policijske postaje“ na Policijski postaji ... in bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 6. 2008 dalje zaposlen na delovnem mestu „komandirja oddelka“ v policiji PO ..., Policijski postaji ..., Policijskem oddelku .... Kasneje so bili glede na navedbe obeh strank policijski oddelki znotraj tožene stranke ukinjeni in se je Policijski oddelek ... preoblikoval v Policijsko postajo ..., tožnik pa je glede na ugotovitve sodišča opravljal delo komandirja Policijske postaje ... od 1. 10. 2008 dalje, čeprav za to delovno mesto ni imel sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi glede na prejšnjo delovno mesto komandirja Policijskega oddelka .... Tožniku gredo pravice že po samem zakonu v skladu s 4. odstavkom 15. člena ZDR. Po oceni pritožnika je napačen zaključek sodišča, da je zadnja tožnikova veljavna pogodba sklenjena za delovno mesto „komandirja oddelka“, saj tega dela od 1. 10. 2008 več ni opravljal. Oddelki pri toženi stranki ne obstajajo več in tožnik tako delovnega mesta komandirja oddelka niti ne more več zasedati, temveč je potrebno šteti, da je po prekategorizaciji policijskih oddelkov nadaljeval z delom komandirja in to v okviru policijske postaje, prej oddelka. Tako tožnik meni, da ni podlage za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka od 30. 9. 2010 dalje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi za čas od 15. 9. 2009 do 30. 6. 2010 oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma zaradi dokončne ureditve spornega razmerja med strankama druži to pravdo z zadevo opr. št. I Pd 1147/2010, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Tožena stranka se ne more strinjati z odločitvijo sodišča, ki v 1. točki izreka zgoraj navedene izpodbijane sodbe priznava pravice tožniku tudi za čas od 1. 7. 2010 dalje, saj o tem teče med strankama drug delovnopravni spor pred istim sodiščem, kar je znano tudi sodišču prve stopnje v konkretni zadevi, saj na 7. strani obrazložitve izrecno navaja, da je tožnik na zadnjem naroku sodišče seznanil, da je vložil novo tožbo zoper isto stranko, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1147/2010 in sicer vezano na zadnjo premestitev na delovno mesto „višjega policista – stalnega dežurnega“. V tem delu teče že druga pravda in torej gre za litispendenco, na kar je tožena stranka opozorila sodišče, vendar le-to tega dejstva ni obravnavalo in predlagane združitve obravnavanega delovnega spora in identičnega spora za obdobje od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 ni združilo v isti postopek, pri čemer gre za obravnavanje iste pravno relevantne situacije, torej za dvakratno obravnavanje iste stvari. Sodišče bi moralo zadevi združiti iz razloga ekonomičnosti postopka in zmanjšanja nepotrebnih sodnih stroškov, ki bi strankama nastali zaradi nepotrebnega pravdanja o zahtevku, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da je šlo za začasno premestitev le zaradi „začasne premestitve tožnika na delovno mesto komandirja policijske postaje, saj ni izpolnjeval vseh pogojev za trajno premestitev“. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka. Navaja, da tožena stranka v pritožbi predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka od 30. 6. 2010 dalje, saj mu je sodišče priznalo vse pravice iz dela na delovnem mestu „komandirja policijske postaje“ na PP ... do 30. 9. 2010, čeprav s pritožbo izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2010 dalje. Premestitev, ki jo omenja tožena stranka v pritožbi, ni predmet tega spora in zato je sklicevanje nanjo brezpredmetno, saj je sodišče dolžno odločati o nezakonitosti vsake premestitve posebej. Ne gre za litispendenčni pravdi, saj sta predmet vsake od njiju nezakonita premestitev in je tudi brezpredmetno grajanje tožene stranke, da bi sodišče moralo oba postopka združiti, saj opustitev združitve postopka predstavlja procesno odločitev sodišča, ki pa je tožena stranka ni ustrezno grajala v skladu z določili ZPP. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče delno zmotno uporabilo določila ZPP iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno, je pa sodišče v delu zmotno uporabilo določila ZPP, saj ni upoštevalo, da gre v delu odločitve za litispendenco.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene vpogledalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika M.K., pri čemer je tožbenemu zahtevku zaradi priznanja pravic iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ ugodilo za čas od 15. 9. 2009 do 30. 9. 2010, kar je zahteval tožnik več ali drugače, pa je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka vložila pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja za čas od 15. 9. 2009 do 30. 6. 2010 oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje zaradi dokončne ureditve spornega razmerja med strankama in zadevo združi z zadevo opr. št. I Pd 1147/2010. Tožnik pa je vložil pritožbo zoper del, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji ... po 30. 9. 2010 ter podredno omogočanje dela na nekem ustreznem delovnem mestu v uradniškem nazivu „policijski inšpektor II“. Tožena stranka v svoji pritožbi izrecno navaja, da se strinja z odločitvijo sodišče prve stopnje, da se tožniku za čas od 15. 9. 2009 do 30. 6. 2010 priznajo vse pravice iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji ..., saj toženo stranko k navedenemu zavezuje tudi odločba drugostopnega organa tožene stranke št. 151-1071200912 z dne 3. 2. 2010, ki je bila predložena sodišču prve stopnje kot dokaz v tem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na strani 7 sodbe izrecno navedlo, da je tožnik na zadnjem naroku (drugi narok) sodišče seznanil, da je vložil novo tožbo zoper isto toženo stranko, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1147/2010 in sicer vezano na zadnjo premestitev na delovno mesto „višjega policista – stalnega dežurnega“. Sodišče tudi obrazloži, da je tožena stranka najprej ponudila tožniku aneks k pogodbi o zaposlitvi za to delovno mesto, ki pa ga tožnik ni podpisal, zato je posledično navedenemu tožniku izdala sklep z dne 21. 6. 2010 št. ... - priloga B24. S sklepom je tožena stranka tožnika z datumom 1. 7. 2010 premestila na delovno mesto „višjega policista – stalnega dežurnega“ v uradniškem nazivu „višji policist II“. Sodišče ob tem navede, da se ne spušča v presojo tega, temveč opozarja zgolj na neskladja v odločitvah tožene stranke.

Pritožbeno sodišče glede na odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo pravice iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji ... za čas od 15. 9. 2009 do 30. 9. 2010, glede na podane pritožbene ugovore ter glede na obrazložitev sodišča in priloženi sklep tožnika ... z dne 12. 8. 2010 (priloga A11), ki med drugim določa, da gredo tožniku pravice z dnem razporeditve na delovno mesto v VI. tarifni skupini, to je s 1. 7. 2010, ugotavlja, da gre v delu odločanja sodišča za čas od 1. 7. 2010 za litispendenco, kar sta med postopkom sicer navajali tako tožeča in tožena stranka. ZPP v 189. členu določa, da pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki, o zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, pa začne pravda teči od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Četrti odstavek 189. člena ZPP pa izrecno določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankama druga pravda o istem zahtevku. Navedeno torej nedvomno pomeni, da mora sodišče na obstoj morebitne litispendence paziti celo po uradni dolžnosti. V skladu z navedenimi razlogi je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da ker je tožnik šele na zadnjem naroku (drugem naroku) seznanil sodišče o vložitvi nove tožbe zoper isto toženo stranko, ki se vodi pod novo opravilno številko, da se ne bo opredeljevalo do tega vprašanja oziroma zakonitosti kasnejše odločbe.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo tudi za čas po izdaji oziroma veljavnosti novega sklepa, to je za čas od 1. 7. 2010 dalje, torej gre v tem delu za litispendenco in tako ne moreta teči dva spora za isto sporno razdobje glede na to da gre za razporeditev tožnika na delovno mesto in posledično iz tega izhajajoče pravice. Litispendenca je po eni strani izraz načela ekonomičnosti (nobene potrebe ni, da bi med istima strankama o isti stvari tekla dva postopka), po drugi strani pa litispendenca zagotavlja, da ne bo prišlo do medsebojno nasprotujočih si odločitev sodišča v isti stvari, kar mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti najprej vprašanje glede obstoja litispendence, nato pa v kolikor bo dejansko ugotovilo, da gre za litispendenco, v predmetni zadevi združiti zadevo opr. št. I Pd 1147/2010, saj v nasprotnem lahko pride do situacije, ko bi z dvema sodbama glede razporeditve in izplačila plače lahko odločilo različno za isto časovno obdobje. Določila Sodnega reda tudi urejajo način združevanja zadev in sicer, da se kasneje vložena zadeva združi v skupno obravnavanje k starejši zadevi – v konkretnem primeru k predmetni zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, kjer gre za litispendenco razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V tej posledici je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.