Jedro

Dejstvo, da se je tožnik po nezakoniti odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu po pogodbah o zaposlitvi za določen čas, nikakor ne more avtomatično pomeniti, da so izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zaposlitev tožnika je začasna in z njo si je tožnik zagotavljal sredstva za preživljanje, ki mu jih je toženka nezakonito z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odvzela. Tožnik se s to zaposlitvijo ni odpovedal reintegraciji k toženki, zato mu sodišče prve stopnje za ta čas pravilno ni priznalo reparacije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v točki III izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v višini 2.827,83 EUR, zniža na 977,60 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožnika pozove nazaj na delo, v presežku za priznanje delovnega razmerja in delovne dobe ter prijavo v zavarovanje od vključno 8. 7. 2021 do vrnitve na delo, je zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za čas od 8. 7. 2021 dalje obračunati razliko med mesečno bruto plačo v znesku 1.670,76 EUR, ki bi jo prejel pri toženki, in bruto mesečno plačo v znesku 1.036,64 EUR, ki jo prejema pri sedanjem delodajalcu – družbi A., d. o. o., ter po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu od plače preteklega meseca dalje do plačila (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe povrne stroške postopka v znesku 2.827,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila in jih nakaže na fiduciarni račun pooblaščenca št. ..., odprt pri banki B., d. d. (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo zlasti 118. člen ZDR-1. V celoti je spregledalo, da ima tožnik obstoječe delovno razmerje za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Iz pogodb o zaposlitvi izhaja, da ima tožnik s to družbo sklenjeno delovno razmerje najmanj od 8. 7. 2021 do 8. 12. 2022, kar kaže na to, da očitno obstoji med njima (trajno) zaupanje v sodelovanje oziroma trajno in zaupno razmerje. Sodišče prve stopnje bi moralo ob presoji predloga po 118. členu ZDR-1 upoštevati neprekinjen obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu, kar je pomembna okoliščina za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze. Ker za čas zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu, delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja, tudi ni mogoče odločati o njegovi vrnitvi. Gre za ohranjanje delovnega razmerja in odlog možnosti zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, kar je nesorazmerno in brez pravne podlage ter vpliva na organizacijo delovnega procesa (kršitev 74. člena Ustave RS) in na pravico uživanja zasebne lastnine in sredstev (kršitev 33. in 67. člena Ustave RS) tožene stranke. Sodba je shizofrena – sama s seboj v nasprotju, tako v razmerju do izreka kakor v razmerju do obrazložitve. Uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in pravico delavca do dela, ki jo ima tožnik že zagotovljeno. ZDR-1 v 53. členu ne določa mirovanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Pravica do dela je namreč vezana na delovno razmerje, ki se ne priznava za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Krši tudi časovne meje pravnomočnosti, ker posega v čas po izdaji sodbe, s tem pa ustvarja pravno nevarnost in nepredvidljivost, kar je že v osnovi protipravno in v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Čeprav ima sodba učinke le na stranke spora, posredno učinkuje tudi na pravice in obveznosti tožnikovega novega delodajalca. Na takšen način stranke niso enako varovane (kršitev 22. člena Ustave RS), saj se očitno priviligira delavca. Izpodbijana sodba tudi protipravno preoblikuje delovno razmerje in pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se mirovanje oziroma prekinitev delovnega razmerja ne vključuje v izrek, tožnik pa tudi ni postavil oblikovalnega zahtevka, kar je posredno sojenje mimo tožbenega zahtevka, kar je kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Izvedeni dokazni postopek se ni izvajal v delu oblikovanja razmerja, kar sta kršitvi po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, toženki pa je bila odvzeta pravica do izjave, kar je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da delavec lahko počne po prenehanju, kar ga je volja, delodajalec pa ne. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče (VIII Ips 409/2009), je bila presežena z novimi odločitvami. Pri sodni razvezi so praviloma odločilne okoliščine, ki so nastale po ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi okoliščine pred morebitnim nezakonitim prenehanjem. Če zaupanja ni, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (VSRS VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je zgrešilo domet določb 118. člena ZDR-1 in je zmotno uporabilo določbe 84. in 77. člena ZDR-1. Presojati bi moralo vse okoliščine in interes obeh strank in ne samo delavca (točka 8 obrazložitve sodbe). Sodišče je natanko sledilo željam delavca. Ker je toženka gospodarska družba, bi moralo sodišče okoliščine presojati v razmerju do nje kot delodajalca in ne v razmerju do sodelavcev. Sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do tega, da je tožnik zavrnil obojestransko podpisano pogodbo za delovno mesto Izmenovodja 1 dne 10. 12. 2022, dne 27. 11. 2022 pa je povsem normalno spraševal, kdaj lahko pride na delo. Zmotna je tudi presoja in obrazložitev sodišča o reorganizacijah kot objektivnih okoliščinah, čeprav jih je tožnik v svoji izpovedi priznal, kar bi moralo sodišče upoštevati, pa ni. To je kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Protispisna je zato odločitev sodišča v točki 8 obrazložitve, da toženka reorganizacije ni dokazala (kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklicuje se na odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 7/2022. V zvezi z racionalizacijo delovnih mest pri toženki sodišče ni naredilo skrbne presoje vseh dejstev in okoliščin, kar je kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, in naredilo presojo v korist delavca. Ni se opredelilo do predloženega sklepa poslovodstva toženke in do pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki sta bila predložena. S tem je storilo kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zgrešilo bistvo presoje, ko je izhajalo iz ukinitve delovnega mesta Izmenovodja 1. Opis delovnih nalog je formalna listina, ki dokazuje da ima delodajalec sistemizacijo delovnih mest po 10. členu ZDR-1, nikjer pa ni določena obvezna vsebina opisa del in nalog. Zakoniti zastopnik toženke je pojasnil tudi vsebinske spremembe, vendar sodišče njegovi izpovedi ni sledilo. Materialno pravno zmotno je izhodišče sodišča, da bi morala toženka dokazovati drugi pogoj iz 89. člena ZDR-1, da je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče nima zakonskega pooblastila presojati poslovne odločitve delodajalca, kar je storilo. Toženka je reorganizirala delovne procese na način, da jih lahko vrši le z dvema zaposlenima. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče ponovno odločilo tudi o stroških postopka, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s prvo izdano sodbo, tako da je potrebno z vidika stroškov, če pritožbi ne bo ugodeno, te zmanjšati za pravnomočno dosojeni znesek v višini 1.850,23 EUR. Poudarja, da gre v tem primeru celo za protipravno obogatitev tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (pravilno: sojenje), v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je na pritožbo toženke podal odgovor, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 12/2021 z dne 29. 11. 2021 je na tožnikovo pritožbo delno razveljavilo, in sicer v točki I izreka glede odločitve, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 7. 7. 2021 in v točkah III v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za reintegracijo tožnika priznanje delovne dobe za obdobje od 8. 7. 2021 in izplačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženki, in plačo, ki jo je prejel pri takratnem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom denarnega povračila namesto reintegracije. Zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je odločilo s sodbo, ki jo v ugodilnem delu in stroških postopka izpodbija toženka.

7. V tej zadevi je bilo pravnomočno odločeno, da ima tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 25. 1. 2020 dalje za opravljanje dela na delovnem mestu ...-Izmenovodja 1, da ga je toženka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe prijaviti za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 25. 1. 2021 do vključno 7. 7. 2021, mu za to obdobje obračunati nadomestila plač v bruto znesku 1.670,76 EUR, ki se za obdobje od 25. 1. 2021 do 24. 4. 2021 zmanjšajo za bruto nadomestila med brezposelnostjo v znesku 892,50 EUR, in izplačati ustrezna neto nadomestila plač in da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.850,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka do plačila.

8. Pritožba na več mestih očita sodišču prve stopnje storitev tako absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kamor je pritožbeno sodišče vključilo tudi pritožbeni očitek, da je sodba shizofrena), kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi relativne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8. in 212. členom ZPP.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih toženka navaja v pritožbi. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje jasnim razlogom, ki jih je sodišče v sodbi navedlo in na katerih temelji pravilna odločitev. Prav tako v sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženki tudi ni bila odvzeta pravica do izjave, saj je v postopku imela možnost sodelovanja in je tudi dejansko sodelovala. Očitno je, da se toženka ne strinja s sicer pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni niti ena izmed uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

10. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnica zmotno meni, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o tožnikovi transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. Pd 12/2021 z dne 29. 11. 2021, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 121/2022 z dne 29. 5. 2022. Iz istega razloga z izpodbijano sodbo ni bilo protipravno preoblikovano tožnikovo delovno razmerje pri toženki in pogodba o zaposlitvi, odločitev, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, pa ne krši časovne meje pravnomočnosti, saj se lahko izvrši le pravnomočna sodba, ki, logično, sega v čas po izdaji sodbe. Pravnomočna sodba pa nikakor ne ustvarja pravne nevarnosti in nepredvidljivosti, kot zatrjuje pritožnica in ni v nasprotju z 2. členom Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o kršitvi prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, saj sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranki nista navajali in tudi ni izvajalo dokazov, ki niso bili predlagani.

11. Prav tako s to sodbo ni bilo odločeno, da ima tožnik pravico do dela pri pritožnici tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki je jasno, pravilno in skladno s sodno prakso, da delavec ne more biti hkrati v dveh delovnih razmerjih, sklenjenih za polni delovni čas.

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo le željam tožnika, k0t mu očita pritožnica, in je skladno z napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem delu sodbe opr. št. Pdp 121/2022 z dne 19. 5. 2022 v točki 8 obrazložitve ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati ne obstoja objektivnih in tudi ne obstoja subjektivnih kriterijev, ki bi onemogočali reintegracijo tožnika. Pravilno in popolno se je opredelilo do zatrjevane reorganizacije toženke, do racionalizacije delovnih mest toženke, upoštevalo je listinsko dokumentacijo in izpovedi priče C. C. ter obeh strank.

13. Ker je toženka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno in skladno s sodno prakso odločilo, da ga je toženka dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe pozvati nazaj na delo. Dejstvo, da se je tožnik po nezakoniti odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu po pogodbah o zaposlitvi za določen čas, nikakor ne more avtomatično pomeniti, da so izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zaposlitev tožnika je začasna in z njo si je tožnik zagotavljal sredstva za preživljanje, ki mu jih je toženka nezakonito z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odvzela. Tožnik se s to zaposlitvijo ni odpovedal reintegraciji k toženki, zato mu sodišče prve stopnje za ta čas pravilno ni priznalo reparacije.

14. Ker iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper točko I izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o stroških postopka v točki III izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. S pravnomočno sodbo so bili toženki v plačilo naloženi stroški postopka v višini 1.850,23 EUR in toženka v pritožbi predlaga, da se z izpodbijano sodbo določen znesek 2.827,83 EUR zniža za že pravnomočno dosojeni znesek. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo na 977,60 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP ter petem odstavku 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Toženka je s pritožbo sicer v manjšem delu uspela, vendar skladno z navedeno določbo ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk po OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.