Jedro

Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 357.a člena ZPP ne more preizkušati, ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obstoj procesne kršitve v postopku na prvi stopnji, ampak le, ali so (ob izhodišču, da je bila procesna kršitev storjena) obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču ali pa bi moralo drugostopenjsko sodišče samo odpraviti kršitve nižjega sodišča. Pritožnik, čeprav se sklicuje na drugi odstavek 357.a člena ZPP, v resnici ne utemeljuje nobenega od tam naštetih razlogov. Pritožbo očitno napačno razume kot pravno sredstvo, na podlagi katerega Vrhovno sodišče vsebinsko presoja pravilnost stališč sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu (v konkretnem primeru, ali je pravilna njegova presoja o nesklepčnosti tožbe). Takih pooblastil Vrhovno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po 357. a členu ZPP nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da izroči tožniku zemljiškoknjižna dovolila za vpis tožnikove lastninske pravice na treh parcelah in vpis služnostne pravice poti, električnih vodov, telefonskih vodov in vodnega omrežja v korist teh parcel in v breme toženčeve parcele, sicer bo zemljiškoknjižna dovolila nadomestila sodba. Tožecu je še naložilo, da tožniku plača 5.252,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje do plačila in mu povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in zamudno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na stvarno služnost v breme toženčeve nepremičnine in odločitev o stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo zamudno sodbo. Ocenilo je, da je tožba ostala nesklepčna glede opredelitve stvarne služnosti, sodišče pa tožnika pred izdajo zamudne sodbe ni pozvalo na ustrezno dopolnitev tega dela tožbe. Vsebina služnosti je namreč podana preveč ohlapno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika na odpravo nesklepčnosti in nato ustrezno nadaljevati s postopkom.

3. Toženec se je zoper sklep pravočasno pritožil in predlagal, naj ga Vrhovno sodišče razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje. Tožbeni zahtevek ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. V primeru nedoločenega in neizvršljivega zahtevka gre za formalno pomanjkljivo tožbo. Če se ne odpravi, sodišče tožbo zavrže. Vsebinska pomanjkljivost tožbe oziroma njena nesklepčnost pa je stvar materialnega prava, nanaša se na dejansko podlago tožbe in pogojuje odločitev o njeni neutemeljenosti. Tožnik je vsebino zahtevane služnosti podal tako ohlapno, da je njegov zahtevek objektivno nedoločen. Ker ni dal nobene trditvene podlage v zvezi s služnostjo in je zahtevek objektivno povsem nekonkretiziran, sodišče ni bilo in ni dolžno pozivati tožnika na odpravo nesklepčnosti tega dela tožbe. Gre za očitno vsebinsko pomanjkljivost tožbe, glede katere bi drugostopenjsko sodišče lahko ob pravilni uporabi materialnega prava samo odločilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Pozivanje na odpravo nesklepčnosti bi nedopustno preseglo razjasnjevalno dolžnost sodišča, s tem pa bi bil podan dvom v nepristranskost sodišča. Gre za neodpravljivo kršitev, o kateri bi lahko drugostopenjsko sodišče odločilo samo.

4. Na vročeno pritožbo je tožnik odgovoril. Meni, da je odločitev pravilna in da lahko nesklepčnost tožbe še vedno odpravi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 357.a člena ZPP se sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje sme izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, (1) čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, (2) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivost, (3) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Povedano drugače, izpodbijati se ga sme samo zaradi napačne uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje, torej ko sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi, pa bi lahko glede na okoliščine konkretnega primera v okviru danih zakonskih pooblastil samo dokončno odločilo o zadevi. To so hkrati meje pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče torej ne more preizkušati, ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obstoj procesne kršitve v postopku na prvi stopnji, ampak le, ali so (ob izhodišču, da je bila procesna kršitev storjena) obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču ali pa bi moralo drugostopenjsko sodišče samo odpraviti kršitve nižjega sodišča.1

7. Pritožnik, čeprav se sklicuje na drugi odstavek 357.a člena ZPP, v resnici ne utemeljuje nobenega od tam naštetih razlogov. Pritožbo očitno napačno razume kot pravno sredstvo, na podlagi katerega Vrhovno sodišče vsebinsko presoja pravilnost stališč sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu (v konkretnem primeru torej, ali je pravilna njegova presoja o nesklepčnosti tožbe). Kot je bilo že navedeno, takih pooblastil Vrhovno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po 357. a členu ZPP nima.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (šesti odstavek 357. a člena ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je prvostopenjska odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Sklep VS Cp 6/2019.