Jedro

Ni razloga, da sodišče ne bi sledilo toženkini izpovedbi glede odnosov z bivšim možem ter dalj časa trajajočem izginjanju stvari. V dispoziciji četrte toženke je, na kakšen način bo svoje trditve dokazovala. Izpovedba stranke je povsem ustrezen dokaz in ni nujno, da bi predlagala še zaslišanje moža - še posebej, če so odnosi med njima močno skrhani. Izpovedba stranke je tako povsem primeren dokaz, ki ga je sodišče ustrezno ovrednotilo. Nenazadnje pa je tudi pritožnica imela možnost, da v zvezi s tem poda svojo trditveno podlago in dokazne predloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo predlogu četrte toženke T. M. za vrnitev v prejšnje stanje in kot pravočasen upoštevalo njen odgovor na tožbo z dne 24. 6. 2013. 2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje predlog četrte toženke napačno ocenilo kot utemeljen, saj nepravilna vročitev ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, četrta toženka pa tudi ni izkazala upravičenega razloga za zamudo. Nepravilna vročitev je lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog zoper glavno odločbo, kar je razvidno tudi iz odločbe Cp 410/2008. Izpoved četrte toženke je konfuzna, neprepričljiva in negotova, saj v zvezi z bistvenimi okoliščinami podaja nasprotujoče si izjave, ki so neskladne z njeno trditveno podlago. Izpostavlja, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje četrta toženka trdila, da je za tožbo izvedela od drugih stanovalcev 17. 6. 2013, zaslišana kot stranka pa je navedla, da je za tožbo izvedela 10. 6. 2013, ko je dvignila pošto za mamo. Odškodninski zahtevek njene mame P. M. je bil dvignjen 13. 3. 2013, medtem ko je bil poskus vročitve odškodninskega zahtevka četrti toženki neuspešen. Glede na zatrjevanja, da je dvigovala pošto za mamo, je verjetno dvignila tudi odškodninski zahtevek mame, svojega pa ni želela dvigniti. Opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, ki tožnici nalaga dokazno breme v zvezi z izkazom upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje in poudarja, da je bila vložitev tožbe napovedana v odškodninskem zahtevku zoper vse lastnike stavbe. Sodišče je nekritično presojalo dejansko stanje glede obdobja bivanja četrte toženke v L. Četrta toženka je izkazala le možnost, da je pošiljko vzel njen bivši mož, čemur pa je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Enako velja tudi za izpovedbo toženke v delu, ki se nanaša na izginjanje njenih stvari. Četrta toženka ni predlagala zaslišanja bivšega moža, neverjetno pa je tudi, da bi njen sin o pošiljki ne povprašal svojega očeta. Tudi zdravstvena dokumentacija ne izkazuje obstoja upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje; četrta toženka je s tožbo morala računati in bi si zato tudi morala urediti prejemanje pošiljk na drugi naslov, še posebej, če je lahko računala z domnevnim skrivanjem stvari s strani moža. Zamudo je zato treba pripisati izključno krivdi četrte toženke, ki ni ravnala z zadostno skrbnostjo in si ni uredila preusmeritve pošte.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotna je pritožbena teza, da gre v obravnavani zadevi za zatrjevanje nepravilne vročitve. Četrta toženka ne zatrjuje nepravilne vročitve tožbe, marveč uveljavlja opravičljivo zamudo pravnega dejanja, ki se ji je pripetila. Ne zatrjuje torej napak, ki naj bi jih pri vročanju zagrešilo prvostopenjsko sodišče – te dejansko ne morejo biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa so lahko izključno pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog. Zato v obravnavani zadevi ni uporabljiva odločitev sodišča Cp 410/2008, saj se le-ta nanaša na povsem drugačno situacijo; medtem ko se v obravnavani zadevi ne uveljavlja nepravilnost vročitve.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje o podanosti upravičenih razlogov za četrtotoženkin nepravočasen odgovor na tožbo. Obstoj teh razlogov je sodišče pojasnilo življenjsko prepričljivo in logično, tako da jih tudi pritožbeni očitki ne morejo omajati. Opredelilo se je do razhajanj v trditveni podlagi četrte toženke in njeni izpovedbi – glede obdobja bivanja v L. ter glede seznanitve s predmetno tožbo. Pritožbeno sodišče glede na pojasnila sodišča prve stopnje nima razloga, da bi dvomilo v verodostojnost izpovedbe četrte toženke – gre za manjša razhajanja v navedbah datumov, ki ne vzbujajo dvoma v pravilnost in zakonitost same odločitve.

7. Prepričljivo in logično so pojasnjene tudi okoliščine glede seznanitve četrte toženke z odškodninskim zahtevkom. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je vročilnica javna listina in da se domneva za resnično, kar je v njej navedeno. Četrta toženka je zanikala, da bi bil podpis na vročilnici, ki dokazuje vročitev odškodninskega zahtevka njeni materi (prvi toženki), njen. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala nasprotno dokazati tožnica. Dodaten razlog, ki govori v prid četrtotoženkinemu zatrjevanju o tem, da ni dvignila pisanj, naslovljenih na mater, pa je tudi dejstvo, da v obdobju vročanja teh pisanj še ni živela v L. ter da do maminega nabiralnika ni imela dostopa; za mamino pošto je namreč skrbela A. A. 8. Ni razloga, da sodišče ne bi sledilo toženkini izpovedbi glede odnosov z bivšim možem ter dalj časa trajajočem izginjanju stvari. V dispoziciji četrte toženke je, na kakšen način bo svoje trditve dokazovala. Izpovedba stranke je povsem ustrezen dokaz in ni nujno, da bi predlagala še zaslišanje moža - še posebej, če so odnosi med njima močno skrhani. Izpovedba stranke je tako povsem primeren dokaz, ki ga je sodišče ustrezno ovrednotilo. Nenazadnje pa je tudi pritožnica imela možnost, da v zvezi s tem poda svojo trditveno podlago in dokazne predloge.

9. Zdravstvena dokumentacija sama po sebi res ne izkazuje obstoja upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa v povezavi s preostalimi dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja pomemben element, ki pritrjuje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Zdravstveni razlogi so bili namreč tisti dejavnik, zaradi katerih se je četrta toženka začasno preselila drugam. Prav tako ji tudi ni moč očitati premajhne skrbnosti pri ravnanju s pošto, saj ni mogla računati s tem, da bo v času svoje odsotnosti prejela tožbo.

10. Ker uveljavljani in uradno upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi odločitev prvostopenjskega sodišča (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.