Jedro

Delodajalec, ki je javni zavod na področju kulture, bi moral v primeru kršitve delovne discipline s strani delavca (na podlagi 45. čl. ZUJIK) izvesti postopek po določbah Zakona o javnih uslužbencih (XVII. poglavje ZJU - disciplinska odgovornost) ter delavcu omogočiti pritožbo zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki zadrži izvršitev odločitve o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja (24. čl. ZJU). Ker delodajalec ni postopal po navedenih določbah (temveč je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedel po ZDR - členih 83 do 95), je podana verjetnost obstoja nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "V celoti se zadrži izvajanje sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004 dolžnika SNG Opera in balet Ljubljana do preteka 30 dni po pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu; Ugovor in pritožba dolžnika ne zadržita izvršitve začasne odredbe; Stroški začasne odredbe so stroški pravdnega postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se v 2 tč. izreka potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se v celoti zadrži izvajanje sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2004 do preteka 30 dni po pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu, s tem da je upnik dolžan v roku 30 dni po odločitvi pritožbenega organa vložiti tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda oz. dovoli predlagano začasno odredbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je nesporno izkazal vsebinsko nezakonitost izpodbijanega sklepa. Z dnem prenehanja delovnega razmerja je dolžnik na njegovo delovno mesto že razporedil drugega delavca, kar pomeni, da za upnika ni več prostega delovnega mesta pri dolžniku. Dolžnik je kršil načela zakonitosti in določnosti, saj se samo pavšalno sklicuje na določbe 31. in 32. člena ZDR. Dolžnik ni dopustil, da se o postopku obvesti sindikat, kar kaže na njegovo samovoljo. Zaradi nejasnosti uporabe pravne podlage je pri dolžniku vložil pritožbo, da ne bi izgubil pravice do sodnega varstva. Tako je iz previdnosti moral sprožiti več postopkov za zavarovanje svojih koristi, kar bi moralo sodišče pri izdaji začasne odredbe upoštevati, se pa do njih sploh ni opredelilo. 45. člena ZUJIK govori o odločanju o delovnih razmerjih, za kar je šteti sklenitev kot tudi prenehanje. Zato je potrebno kot pravno podlago uporabiti ZJU, ZUJIK in ZDR. V navedenem se kaže samovolja dolžnika, samovolja pa se kaže tudi v ravnanju direktorja dolžnika, ko je kot nepristojni organ podal odgovor na pritožbo in kot tak prejudiciral odločitev, namesto da bi pritožbo odstopil pristojnemu organu. Meni, da so podani tudi razlogi po 2. odstavku 272. člena ZIZ. Že neopravljanje dela pomeni nenadomestljivo škodo. Navaja, da je skupaj s sklepom o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe prejel tudi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Upniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah dolžnika, ki sedaj celo modificira kršitev, ki naj bi jo storil upnik. Za izdajo začasne odredbe zadostuje verjetnost in ne gotovost terjatve. Sodišče bi zato moralo zaslišati stranko in izvesti dokaze. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99, 96/02) v zvezi s 366. členom ZPP. Upnik je v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št. 19/94) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. list RS št. 51/98, 87/02) predlagal izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe. Po določbi 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah ZIZ. Po 272. členu ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odstavku istega člena zakona. Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, izkazana pa tudi ni nobena od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zaključilo je, da je dolžnik pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upnika uporabil pravilno pravno podlago, zato mu ni mogoče očitati samovolje. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je dolžnik dne 9.1.2004 izdal upniku sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je s svojim ravnanjem dne 4.12.2003, 12.12.2003, 13.12.2003 ter 8.12.2003 kršil 31. in 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št. 42/02). Po navedenem sklepu mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati 30 dni po vročitvi sklepa. Dolžnik je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedel po ZDR, ki v členih 83. do 95. določa postopek, razloge odpovedi in odpovedne roke. Tožnik je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo pri delodajalcu, v kateri se sklicuje na 45. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - Ur. list RS št. 96/02). Ravnatelj tožene stranke je v odgovoru na pritožbo navajal, da je izpodbijani sklep zakonit ter, da 45. člen ZUJIK navaja, katere določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. list RS št. 56/02) veljajo za javne zavode na področju kulture. Med temi področji pa ni poglavja o prenehanju delovnega razmerja. Tudi 24. člen se ne uporablja v javnih zavodih na področju kulture. Po določbi 2. odstavka 45. člena ZUJIK se določila zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, sistemizacijo in kadrovski načrt ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, smiselno uporabljajo tudi za javne zavode na področju kulture, kolikor ta zakon ne določa drugače. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da bi moral dolžnik, ki je javni zavod na področju kulture upoštevati določbo 45. člena ZUJIK. Ker je dolžnik upniku očital kršitev delovne discipline, bi moral izvesti postopek po določbah ZJU, ki je določen v XVII. poglavju zakona - disciplinska odgovornost. Upoštevati bi moral tudi 24. člen ZJU, ki določa, da je zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Sodno varstvo je dovoljeno pred delovnim sodiščem le v primeru, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Upnik je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo, ki pa jo delodajalec oziroma pristojni organ ni obravnaval. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev ni verjetno izkazana, napačen. Ker dolžnik ni postopal po navedenih zakonskih določilih, je po zaključku pritožbenega sodišča verjetnost obstoja nedenarne terjatve v obravnavanem primeru podana. Podan je tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, opredeljen v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da dolžnik s samo izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ker je delo upnika še vedno potrebno. Pritožbeno sodišče meni, da bo dolžnik z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da se izda predlagana začasna odredba, v obsegu razvidnem iz izreka sklepa. Ker je upnik dne 9.2.2004 že vložil tožbo pri pristojnem sodišču je pritožbeno sodišče predlog v delu (2. točka), ki določa, da je upnik dolžan v roku 30 dni po odločitvi pritožbenega organa dolžnika vložiti tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, zavrnilo ter v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz namena začasne odredbe, s katero se zavaruje obstoječe stanje. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pri odločanju o pritožbi upoštevalo stanje ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje.