Jedro

Toženka v pretežni meri graja (ne)pravilnost že sprejetih sodnih odločb, pri katerih so tako ali drugače sodelovale sodnice, katerih izločitev zahteva. Vendar ji vsebinsko polemiziranje s temi odločitvami ne more prinesti uspeha in to tudi za primer, če bi imela prav. Postopkovne kršitve ali v njih sprejeta pravna stališča, ki so (bila) v njenih očeh zmotna, je imela možnost izpodbiti v postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ti postopki so zasnovani prav za odpravo tovrstnih napak oz. zmot, medtem ko je smoter postopka za izločitev sodnika le v zagotovitvi nepristranskega sojenja, kot odrazu ustavne pravice do sodnega varstva. S tega vidika pa je v ospredju presoja sodnikove ambivalentnosti kot poštene razpetosti med obe stranki: pa najsi gre za njegovo vnaprejšnje osebno prepričanje o zadevi (subjektivni kriterij) ali le za zagotavljanje enakih možnosti obema stranema, ki v očeh razumnega posameznika ali javnosti izključuje vsak dvom v njegovo delo (objektivni kriterij).

Kljub temu, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ni podan pogoj devolutivnosti, zato ne gre za izključitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil toženkino zahtevo za izločitev višjih sodnic A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. (I. točka izreka). V II. In III. točki izreka je ugodil predlogu za izločitev, ki sta ga podali višji sodnici D. D. in E. E. 2. Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka v delu, ki se nanaša na višje sodnice A. A., B. B., in C. C.. Predlaga, naj se tudi te sodnice izloči iz pritožbenega postopka pri odločanju o obnovi njenega postopka oz. se odločba razveljavi in vrne predsedniku v novo odločanje. Sodnice so že sodile pristransko v pritožbenem postopku zadeve II P 4201/2009, ki je potekala med istima strankama. Enako velja za spor zaradi vznemirjanja lastninske pravice. V tretje se iste sodnice umeščajo v senat glede vložene pritožbe zoper zavrženje predloga za obnovo postopka II P 4201/2009. D. D. in E. E. sta sami podali predlog za izločitev, s čimer sta priznali svojo pristranskost. D. D. je nazadnje izdala sklep o zavrženju predloga za obnovo, nakar je prestopila v sporni senat na višjem sodišču, ki naj bi obravnaval tudi toženkino pritožbo za obnovo postopka. Dejstvo, da se ni izločila takoj, ko je bila delegirana, dokazuje, da gre za dogovorjen senat, ki naj bi tako opravil s toženkinim predlogom. Ne more biti naključje, da isti senat v različnih časovnih obdobjih vselej sodi v toženkino škodo. Nezakonitost in samovolja se kažeta z odvzemom dokaznega bremena in privilegiranjem nasprotne stranke, ki jo je zastopala odvetnica brez pravniškega državnega izpita. Izjave, ki so jih podale višje sodnice, niso prepričljive. To velja tudi za navedbe, da pravdnih strank ne poznajo. Za tožnika je javno znano, da je bil vodja tožilstva in podpornik politika, ki je napovedal ukinitev trajnega sodniškega mandata. Zato tudi ni naključje, da je prvi tožnik izbral odvetnika F. Toženka je predsednica znane organizacije za človekove pravice. Znana osebnost je bil tudi oporočitelj G. G.. Kljub temu so pristranske sodnice izdale sodbo v korist dedno nevrednim. Pri sojenju niso upoštevale sodne prakse. Sodile so drugače, kot jim narekuje zakon, zato je očitno, da so pod vplivom in pristranske. Ker niso ločile med obligacijskim in stvarnopravnim zahtevkom v negatornem sporu, je toženka tedaj izgubila. Navedeno kaže na veliko verjetnost, da bo odločanje o toženkini pritožbi pristransko. Sodnice so tudi že sodile na nižji stopnji, in sicer o redni pritožbi v zadevi I Cp 2082/2014. Ker so izredna pravna sredstva tretja stopnja odločanja, bi morale biti izločene na podlagi 5. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je vložila posebno pritožbo, ki je dovoljena na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP, in sicer zoper sklep predsednika višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev višjih sodnic.

6. Izločitvene razloge je mogoče razvrstiti v dve skupini: ti. izključitveni so tisti, ki so navedeni v 1. do 5. točki 70. člena ZPP, medtem ko je odklonilni razlog iz 6. točke istega člena podan vselej, ko gre za okoliščine, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost. Prav slednje v pretežni meri uveljavlja toženka, poleg tega pa še izključitveni razlog iz 5. točke 70. člena, ki se nanaša na situacijo, ko je sodnik v isti zadevi že sodeloval pri odločanju pred nižjim sodiščem.

7. Noben razlog v konkretni zadevi ni podan. Izpodbijana odločba je pravilna; temelji na prepričljivi obrazložitvi, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Toženka v pretežni meri graja (ne)pravilnost že sprejetih sodnih odločb, pri katerih so tako ali drugače sodelovale sodnice, katerih izločitev zahteva. Vendar ji vsebinsko polemiziranje s temi odločitvami ne more prinesti uspeha in to tudi za primer, če bi imela prav. Postopkovne kršitve ali v njih sprejeta pravna stališča, ki so (bila) v njenih očeh zmotna, je imela možnost izpodbiti v postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ti postopki so zasnovani prav za odpravo tovrstnih napak oz. zmot, medtem ko je smoter postopka za izločitev sodnika le v zagotovitvi nepristranskega sojenja, kot odrazu ustavne pravice do sodnega varstva. S tega vidika pa je v ospredju presoja sodnikove ambivalentnosti kot poštene razpetosti med obe stranki: pa najsi gre za njegovo vnaprejšnje osebno prepričanje o zadevi (subjektivni kriterij) ali le za zagotavljanje enakih možnosti obema stranema, ki v očeh razumnega posameznika ali javnosti izključuje vsak dvom v njegovo delo (objektivni kriterij).

8. Zato ni dovolj, da se toženka s pravnomočnimi sodnimi odločbami ne strinja, niti ni pomembno, zakaj se ne strinja. Dejstvo, da so v različnih sodnih postopkih že odločale (nekatere) iste sodnice, je mogoče pripisati vnaprej določenim pravilom sodnega reda o dodeljevanju zadev glede na letni razpored dela, zato ne drži očitek, da gre za dogovorjeni senat. Glede na to, da načina dodelitve toženka konkretizirano ne izpodbija, z vidika zakonitega sodnika samo po sebi tudi ni problematično, če so višje sodnice pravdnim strankam v preteklosti že sodile. Toženka tudi ne pojasni, zakaj niso prepričljive s strani sodnic podane izjave. V njih so jasno povedale, da s strankami niso povezane in v svojo nepristranskost ne dvomijo. Na zaključek tudi ne vplivajo posplošeni očitki o njihovi domnevni politični pripadnosti, saj ostajajo na ravni toženkinega mnenja. Očitno je, da slednje temelji na negativnem vtisu, ki si ga je toženka ustvarila o sodnicah zaradi zanjo neugodnih predhodnih sodnih odločb. Zgolj toženkin pretekli neuspeh pa ne pomeni, da so sodnice pristranske. Za odločitev o izločitvi sodnic tudi ni relevantno, kakšno je politično prepričanje prvega tožnika ali njegovega odvetnika. Ker sta bili sodnici D. D. in E. E. na njun predlog že izločeni, je dodatno toženkino razlogovanje v tej smeri odveč, saj v vsakem primeru ne bosta sodelovali pri odločanju o njeni pritožbi. Kljub temu, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, pa ni podan pogoj devolutivnosti, zato je zmotno tudi toženkino sklicevanje na 5. točko 70. člena ZPP.

9. Izkaže se, da pritožba ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče, ki tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo napak, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep predsednika Višjega sodišča v Ljubljani (2. točka 365. člena ZPP).