Višje sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da sodni izvedenec ne ocenjuje dokazov, ampak je njegova naloga, da kot ekspert z določenega področja s svojim strokovnim znanjem pomaga prvostopenjskemu sodišču pri ugotavljanju relevantnih dejanskih vprašanj. Izvid in mnenje, ki ju poda, temelji na strokovnem znanju in na določenih virih podatkov, ki jih lahko pridobi iz kazenskega spisa, razpoložljive medicinske dokumentacije in na osnovi neposredne preiskave oziroma pogovora s preiskovancem. Podatki kazenskega spisa imajo torej za sodnega izvedenca drugačen pomen kot za sodnika, saj predstavljajo zgolj enega od spoznavnih virov za njegovo delo.
Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.
1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog zagovornikov obdolženca za izločitev dokazov.
2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolženca, iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajata uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi (pravilno: spremeni) in navedeni dokaz izloči iz spisa.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Zagovornika grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom zavrnilo njun predlog za izločitev izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) z dne 28. 7. 2024 (v nadaljevanju izvedensko mnenje). Po njuni oceni je bilo namreč slednje pridobljeno s kršitvijo več obdolženčevih ustavno zagotovljenih pravic (zlasti domneve nedolžnosti, pravice do obrambe, pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku in pravice do sodnega varstva), ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo, ker naj bi izvedencem v odredbi postavilo nedopustno sugestivno vprašanje, v katerem je izhajalo iz domneve krivde obdolženca, posledično je prišlo do psihološke okužbe izvedencev in zato ni bila zagotovljena njihova objektivnost ter tako njihovo mnenje ni nepristransko. Prav tako trdita, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, saj je bilo izdelano v preiskavi, ko so bili izvedenci seznanjeni s pomanjkljivim dokaznim gradivom, predvsem niso bili seznanjeni dokazi, ki obdolženca razbremenjujejo, in so tako podatke interpretirali na način, ki potrjuje že oblikovano začetno hipotezo (kognitivna pristranskost). Navedeno naj bi ponovno posegalo v procesna jamstva obrambe do poštenega postopka oziroma poštenega sojenja in so bile obdolžencu kršene ustavne pravice iz 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Neizločitev predmetnega izvedenskega mnenja je tako po njuni oceni v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in ustavno zagotovljenimi pravicami obdolženca, prav tako naj bi sodišče prve stopnje z neizločitvijo navedenega dokaza bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, predvsem 18. in 83. člen v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
5.Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Višje sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v zvezi z zavrnitvijo predloga obdolženčevih zagovornikov za izločitev dokazov in se v izogib ponavljanju nanje dosledno sklicuje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč izpodbijano izvedensko mnenje ni bilo pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti s kršitvijo določb kazenskega postopka, zato pritožnika s ponavljanjem navedb, podanih že v predlogu za izločitev, ne moreta prepričati v nasprotno.
6.V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi nepopolnega dokaznega gradiva, je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno izpostavilo: 1. da izvedensko mnenje ni bilo izdelano zgolj na podlagi listinske dokumentacije, temveč tudi na podlagi neposrednega pregleda oškodovanke; ter predvsem 2. da tudi če se sodni izvedenci niso seznanili z novimi dokazi, torej z dokazi, ki so bili v spis predloženi po izdelavi izvedenskega mnenja, to ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja, temveč se taka pomanjkljivost lahko odpravi upoštevaje določbi 257. in 258. člena ZKP. K takšnim vsebinsko pravilnim prvostopenjskim razlogom višje sodišče glede na pritožbene navedbe zgolj dodaja, da sodni izvedenec ne ocenjuje dokazov, ampak je njegova naloga, da kot ekspert z določenega področja s svojim strokovnim znanjem pomaga prvostopenjskemu sodišču pri ugotavljanju relevantnih dejanskih vprašanj. Izvid in mnenje, ki ju poda, temelji na strokovnem znanju in na določenih virih podatkov, ki jih lahko pridobi iz kazenskega spisa, razpoložljive medicinske dokumentacije in na osnovi neposredne preiskave oziroma pogovora s preiskovancem. Podatki kazenskega spisa imajo torej za sodnega izvedenca drugačen pomen kot za sodnika, saj predstavljajo zgolj enega od spoznavnih virov za njegovo delo. Drugi, še pomembnejši vir podatkov, pa je pogovor sodnega izvedenca s preiskovancem.
7.Tudi v predmetni kazenski zadevi, ko so sodni izvedenci (oziroma s strani Komisije določena sodna izvedenka) morali odgovoriti na vprašanje o prisotnosti simptomatike spolne zlorabe v zvezi z inkriminiranim dogajanjem pri oškodovanki, njene sposobnosti razumeti obdolžencu očitana ravnanja in se jim upreti ter njeno sposobnost govoriti resnico, je bil prav pogovor z oškodovanko bistven spoznavni vir za pripravo izvedenskega mnenja, na katerega je sodna izvedenka oprla svojo strokovno oceno. Dejstvo, da se je izvedensko mnenje izdelalo v fazi preiskave, ko sodna izvedenka še ni razpolagala z vsemi dokazi, tako nima takšnega pomena, kot si neuspešno prizadevata prepričati pritožnika. Predvsem to ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja, ampak lahko pozneje izvedeni dokazi kvečjemu vplivajo na njegovo verodostojnost, in bo tako po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve sklepa obramba lahko v nadaljevanju postopka izpodbijala predmetno izvedensko mnenje oziroma zahtevala njegovo dopolnitev z neposrednim zaslišanjem sodne izvedenke, postavljanjem dodatnih vprašanj, predlaganjem dopolnitve mnenja ali postavitvijo novega sodnega izvedenca.
8.Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o kršitvi obdolženčevih ustavnih pravic zaradi domnevno sugestivno postavljenega vprašanja sodnim izvedencem. Pravilno je sicer stališče zagovornikov, da prvostopenjsko sodišče sodnemu izvedencu ne sme postavljati sugestivnih vprašanj in da mora sodišče prve stopnje pri formulaciji procesnih aktov paziti, da z uporabljenim izrazoslovjem ne ustvarja videza prejudiciranja vprašanja krivde obdolženega. Vendar po presoji višjega sodišča pritožbeno izpostavljeno vprašanje prvostopenjskega sodišča sodnim izvedencem, t.j., ali je bila oškodovanka glede na priznano invalidnost in stopnjo motnje v duševnem razvoju sposobna razumeti pomen ravnanj in dejanj obdolženca ter se jim upreti, ni sugestivno vprašanje. Sodnemu izvedencu postavljeno vprašanje je namreč treba razumeti v kontekstu namena izvedenskega dokazovanja. Z njim v danem primeru nikakor ni bilo odločeno o tem, ali se je inkriminirano ravnanje dejansko zgodilo, temveč je bil z vsebino pritožbeno problematizirane odredbe zgolj opredeljen dejanski okvir, znotraj katerega naj sodni izvedenci podajo strokovni izvid in mnenje o sposobnosti oškodovanke razumeti pomen obdolžencu očitanih ravnanj in se jim (potencialno, op. s.) upreti. Takšna opredelitev predmeta sodnega izvedenstva sama po sebi ne pomeni odstopa od domneve nedolžnosti, niti ne predstavlja razloga za izločitev izvedenskega mnenja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče z vprašanjem v odredbi o postavitvi sodnega izvedenca prejudiciralo storitev inkriminiranih dejanj.
9.Res je, da bi bila z vidika jezikovne natančnosti primernejša uporaba pogojnika oziroma sklicevanje na očitana ali domnevna ravnanja obdolženca, vendar iz formulacije kritiziranega vprašanja ni mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje že štelo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil. Iz izvedenskega mnenja pa tudi ne izhaja, da bi vprašanje prvostopenjskega sodišča v odredbi na pritožbeno zatrjevan način (torej s predpostavko obdolženčeve krivde) razumela sodna izvedenka. Že iz povzetka podatkov kazenskega spisa v izvedenskem mnenju jasno izhaja, da je (tudi) sodna izvedenka razumela, da jedro odredbe predstavljajo zgolj obdolžencu očitana ravnanja. Enako izhaja tudi iz njenega izvida in mnenja, kjer je izrecno odgovarjala na vprašanja prvostopenjskega sodišča ter v zvezi s pritožbeno izpostavljenim vprašanjem pojasnjevala oškodovankino dojemanje odnosa z obdolžencem, brez kakršnegakoli prejudiciranja obdolženčeve krivde za očitano mu dejanje. S pritožbeno grajanim konkretnim vprašanjem sodni izvedenki tako njena objektivnost in nepristranskost ni bila v ničemer okrnjena, v kar skušata sicer brez uspeha prepričati pritožnika.
10.Po obrazloženem, in ker zagovornika tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je višje sodišče njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).
11.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje.