Jedro

Kot nedopustno pritožbeno novoto je sodišče druge stopnje ocenilo trditve toženca o tem, da je bil pri pridobitvi solastninskega deleža na nepremičnini dobroveren. Prav ima toženec, da je ta presoja napačna. V prvi pripravljalni vlogi, ki jo je predložil na prvem naroku za glavno obravnavo, je namreč izrecno navedel, da ob sklenitvi izročilne pogodbe in vknjižbi solastninskega deleža v zemljiško knjigo ni vedel za pogodbo med tožnikom in A. A. in da je del svoje solastninske pravice prenesla na tožnika. Čeprav toženec v zapisu ni uporabil izraza "dobra vera", gredo trditve v vlogi prav v smeri njenega obstoja, v vlogi navedena dejstva pa kot trditvena podlaga za to tudi zadoščajo. Dobra vera namreč pomeni pravni pojem, o katere obstoju mora na podlagi zatrjevanih dejstev sodišče sprejeti ustrezne zaključke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino – zemljiškoknjižno dovolilo, da podlagi katerega se bo pri nepremičnini z ID znakom ..., ki obsega parcelno številko 61/1 k.o. ... (ID ...) vpisala lastninska pravica v korist tožnika do 2225/20000 celote. V presežku (za dodatni delež 294/20000) je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje v odločitev o stroških, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 415/2017 z dne 28. 3. 2018 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja procesne pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o nedopustnih pritožbenih novotah glede toženčevih pritožbenih navedb o njegovi dobri veri ob pridobitvi lastninske pravice do ene polovice deleža na sporni nepremičnini.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje premeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Sporna nepremičnina je po zemljiškoknjižnih podatkih solastnina pravdnih strank, vsakega do ½. V naravi nepremičnina predstavlja parcelo s stanovanjsko stavbo, v kateri ima toženec stanovanje v prvi etaži, tožnik pa v drugi etaži. Spor obstaja glede podstrešja.

6. Dne 30. 3. 2002 je pravna prednica toženca A. A. (toženčeva stara mama) s tožnikom sklenila dogovor, da bo tožnik sam na svoje stroške obnovil streho, A. A. pa mu odstopi svoj solastniški delež na podstrešju. Tožnik je streho obnovil v letu 2010. Ni bilo ugotovljeno, da bi po sklenitvi prišlo do odstopa od pogodbe,

7. Po smrti A. A. je njen solastniški delež v letu 2004 dedoval B. B. (oče toženca), ta pa ga je z izročilno pogodbo 13. 8. 2013 prenesel na toženca. Tožnik je bil v nepravdnem postopku postopku zaradi delitve solastnega premoženja napoten na pravdo, da zoper toženca vloži tožbo, da solastninski delež toženca znaša manj kot ½. Tožnik je s tožbo zahteval, da mu toženec izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoč zemljiškoknjižni prenos do 1/6 celotnega solastninskega deleža v njegovo korist. Kasneje je delež zmanjšal na 2519/20000. **Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik izpolnil svoje obveznosti po pogodbi z dne 30. 3. 2002 glede obnove strehe in žlebov v celoti in je zato utemeljen njegov zahtevek za izpolnitev dogovora od nasprotne stranke. Potem, ko je angažiralo izvedenca geodetske stroke, je zahtevku ugodilo v višini 2225/20000, za kolikor se je na račun ½ podstrešja povečal solastninski delež tožnika, na drugi strani pa zmanjšal delež toženca.

9. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo o glavni stvari v celoti zavrnilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da tudi dogovor med solastnikoma nepremičnine o dogovorjenih vlaganjih enega od solastnikov v solastno nepremičnino kot podlagi za povečanje solastniškega deleža vlagatelja lahko predstavlja pravno poslovno podlago za pridobitev (so)lastninske pravice po določilih 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (sedaj po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika). Kot nedopustne pritožbene navedbe je ocenilo toženčevo sklicevanje, da je bil ob sklenitvi izročilne pogodbe in ob njeni vknjižbi v zemljiško knjigo, s katero je pridobil solastninsko pravico na nepremičnini, v dobi veri in ga zato ne morejo zadeti pravne posledice pogodbe z dne 30. 3. 2002, ni pa navedel, zakaj jih pravočasno ni podal že pred sodiščem prve stopnje.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

10. Toženec trdi, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zavzelo stališče, da je toženec prekludiran z navedbami o dobrovernosti ob pridobitvi solastninske pravice do ½ na sporni nepremičnini. Pravočasno je namreč navedel, da je bil v dobri veri, da ni vedel za konkretni dogovor med tožnikom in A. A. in da je svoj solastninski delež, kot izhaja iz zemljiške knjige, torej do ½, sprejel v dobri veri. Tako iz njegove prve pripravljalne vloge izhaja, da tožnik ob smrti A. A. ni nasprotoval prenosu njenega solastniškega deleža na B. B. in tudi kasneje ne na toženca. Nadalje je trdil, da pri sklenitvi pogodbe 30. 3. 2002 ni sodeloval in je zanjo zvedel šele proti koncu leta 2013. Končno pa je podal zelo jasno trditev o svoji dobri veri, namreč, da ob sklenitvi izročilne pogodbe 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na nepremičnini 30. 8. 2013 ni vedel, da naj bi A. A. že pred tem razpolagala z nepremičnino in naj bi del solastninske pravice prenesla na tožnika. Sodišče prve stopnje vprašanja toženčeve dobre vere sploh ni presojalo z materialnopravnega vidika, kar je toženec grajal v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa je protispisno zaključilo, da naj bi bil toženec s trditvami o dobri veri prekludiran in da gre za nedopustne pritožbene novote. Ker se do toženčevih navedb pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo, mu je bila kršena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva. Poudarja še, da tožnik ni prerekal njegovih trditev o dobrovernosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ob pridobitvi pravice in vknjižbi v zemljiško knjigo, ni vedel za obstoj pogodbe med tožnikom in A. A., tega dejstva pa ni pravno tehtalo. Ker je bil toženec v dobri veri, ga ne morejo prizadeti nobene pravne posledice pogodbe tožnika z A. A..

11. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Ko neutemeljene ocenjuje navedbe toženca, da ni vedel za pogodbo z dne 30. 3. 2002 in da naj bi pravočasno podal navedbe o dobrovernosti. Meni, da toženec s tem pravzaprav prikrito uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar revizije ni mogoče vložiti. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj toženec ni bil dobroveren, ter da ni res, da bi ne prerekal trditev o njegovi dobrovernosti, že iz razloga, ker toženec takih izrecnih trditev sploh ni podal. Sicer pa meni, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi posledica presoje izpovedbe toženca, ki pa ji povsem utemeljeno in pravilno ni verjelo, sodišče druge stopnje pa je potrdilo tako dokazno oceno.

**Odločitev o reviziji**

12. Revizija je utemeljena.

13. Preizkus izpodbijane sodbe je v skladu z določilom drugega odstavka 371. člena ZPP omejen samo del glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena. Kot je bilo navedeno v 3. točki te obrazložitve, gre za vprašanje procesne pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča, da toženčeve pritožbene navedbe o dobri veri, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto. Gre za presojo zgolj procesnega vprašanja dopustnosti teh navedb, ne pa tudi vsebinskih (dejanskih ali materialnopravnih) zaključkov o dobrovernosti, ki jih načenja že toženec v reviziji, v veliko večjem obsegu pa nato razdela še tožnik v odgovoru na revizijo.

14. Po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Kot nedopustno pritožbeno novoto (torej novo dejstvo, ki glede pravočasnosti navedbe ne izpolnjuje zahtev iz prvega odstavka 337. člena ZPP) je ocenilo trditve toženca o tem, da je bil pri pridobitvi solastninskega deleža na nepremičnini dobroveren. Prav ima toženec, da je ta presoja napačna. V prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2016, ki jo je predložil na prvem naroku za glavno obravnavo, je namreč toženec izrecno navedel to, kar navaja v reviziji, namreč, da ob sklenitvi izročilne pogodbe in vknjižbi solastninskega deleža v zemljiško knjigo ni vedel za pogodbo med tožnikom in A. A. in da je del svoje solastninske pravice prenesla na tožnika. Čeprav toženec v zapisu ni uporabil izraza „dobra vera“, gredo trditve v vlogi prav v smeri njenega obstoja, v vlogi navedena dejstva pa kot trditvena podlaga za to tudi zadoščajo. Dobra vera namreč pomeni pravni pojem, o katere obstoju mora na podlagi zatrjevanih dejstev sodišče sprejeti ustrezne zaključke. Trditve so bile podane pravočasno, v vlogi, vloženi na prvem naroku, in ob upoštevanju ostalih navedb toženca iz te vloge (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) bi moralo sodišče upoštevati tudi te.

15. Pritožbeno sodišče je torej kršilo določilo prvega odstavka 337. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedbe o dobroverni pridobitvi (so)lastninske pravice na nepremičnini ob zaupanju v podatke o pravicah, ki so v vpisane v zemljiški knjigi, so namreč odločilnega pomena in bi moralo sodišče druge stopnje te navedbe presoditi in tudi obrazložiti v sodbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člen ZPP). Ob ponovnem obravnavanju toženčeve pritožbe bo moralo sodišče druge stopnje torej odgovoriti tudi na njegove navedbe o dobrovernosti, na katere v izpodbijani odločitvi ni odgovorilo. Vrhovno sodišče zaradi izostanka odločitve o tem ni moglo upoštevati niti navedb v reviziji niti obširnih navedb v odgovoru na revizijo, s katerimi stranki utemeljujeta toženčevo ne/dobrovernost, saj to vprašanje v izpodbijani sodbi vsebinsko še ni bilo presojano.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).