Jedro

Skupščina d.o.o. zastopa d.o.o. pri sklenitvi pogodbe, s katero se določi odmena za vodenje poslov, ki ga opravlja poslovodja.

Od postavitve pa je potrebno razlikovati sklenitev pogodbe, s katero se določi odmena za delo poslovodje. To je lahko pogodba o zaposlitvi, ni pa nujno. Pravni temelj za takšno pogodbo je v obveznostnem pravu. Odločilno je, da je ta pravni posel povsem različen od postavitve poslovodje. Poslovodna oseba, ki je praviloma zastopnik delodajalca, ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.

V slovenskem pravu ni splošne ureditve, ki bi se nanašala na nasprotje koristi (kolizijo interesov) pri zastopanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 9.074,92 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 8. 7. 2013 zavrne, v točki III izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 960,75 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1019,88 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila odmene za delo zakonitega zastopnika v času odpovednega roka.

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ugotovilo je, da sta „Pogodbo o poslovodenju“ sklenili P. d. o. o. in E. d. o. o., 1. 4. 2010. V tem sporu sta tožeča in tožena stranka. Za P. d. o. o. jo je podpisal A.A. in za E. d. o. o. prav tako A.A. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bila P. d. o. o. pravilno zastopana po A.A. Isto je veljalo tudi za E. d. o. o. A.A. je bil namreč v času od 24. 3. 2010 do 11. 4. 2013 vpisan kot poslovodja (direktor) E. d. o. o. 3. Tožena stranke je odpovedala pogodbo o poslovodenju 9. 4. 2013. Glede na uvodna določila pogodbe pripada A.A. pravica do trimesečnega odpovednega roka in s tem nadomestila plače za tri mesece od dneva pisne odpovedi te pogodbe. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za čas od 10. 4. 2013 do 30. 6. 2013. Zahtevala ga je torej za obdobje, v katerem sicer A.A. ni bil več poslovodja tožene stranke, odpovedni rok pa še ni iztekel. Tožbenemu zahtevku je zato prvostopenjsko sodišče ugodilo.

4. Tožena stranka je v obsežni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedla, da je prišlo pri sklepanju Pogodbe o poslovodenju do konflikta interesov pravnih oseb. Takšne pogodbe A.A. zato nikoli ne bi bil smel skleniti. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, ker za odločitev niso pomembne.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da je novela ZGD-1D začela veljati šele 18. 5. 2011 in da pred to novelo ZGD-1 ni urejal omejitve glede sklepanja pogodb s strani družb, ki ju kot poslovodja zastopa ista oseba.

6. Pritožba je bila sicer vložena zoper celotno sodbo. Pritožbeni razlogi pa se nanašajo izključno na točki II in III izreka, ki sta za toženo stranko neugodna. Točka I izreka se nanaša izključno na razveljavitev sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki izreka. Ker je za toženo stranko ta del izreka ugoden, je pritožbeno sodišče pritožbo razumelo kot takšno, s katero se izpodbijata le točki II in III izreka prvostopenjske sodbe.

7. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo (358. člen ZPP).

8. Tožena stranka pri sklepanju Pogodbe o poslovodenju ni bila pravilno zastopana. Pogodba o poslovodenju sploh ni bila sklenjena (3. odstavek 73. člena OZ). Tožeča stranka na njenem temelju zato ne more zahtevati ničesar.

I. K ODLOČITVI O PRITOŽBI

9. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sta pogodbo sklenili pravni osebi, ki sta tudi stranki tega spora. Uvodna določila Pogodbe o poslovodenju pa se glasijo takole: „... s tem da Direktorju pripada pravica do trimesečnega odpovednega roka in s tem nadomestila plače na podlagi izdanih računov s strani P. d. o. o. za tri (3) mesece od dneva pisne odpovedi te pogodbe“. Poslovodja (ali, kot ga Pogodba o poslovodenju imenuje: direktor) tožeče stranke je bil vseskozi prav A.A. Tožeča stranka je vseskozi trdila, da je bila Pogodba o poslovodenju sklenjena med obema pravnima osebama in da je A.A. svoje prihodke prejemal od tožeče stranke (npr. pripravljalna vloga z dne 2. 6. 2015 - prejeta na naroku, l. št. 125). Posledica takšne razlage pogodbe je bila, da bi torej imela tožeča stranka (P. d. o. o.) trimesečni odpovedni rok, če bi tožena stranka odpovedala Pogodbo o poslovodenju in ne A.A. Tožena stranka takšni razlagi pogodbe ni nasprotovala.

10. Takšna razlaga pogodbe in posledično tudi to pojasnilo za odločitev sploh nista bistveni. Odločitev pritožbenega sodišča bi bila enaka, če bi bili pogodbeni stranki Pogodbe o poslovodenju namesto P. d. o. o. A.A. (osebno) na eni strani, in E. d. o. o. na drugi strani. Pojasnilo dodaja pritožbeno sodišče zgolj zato, da bo lažje razumljivo, kako je bilo mogoče, da je Pogodba o poslovodenju omenjala tudi poslovodjo (direktorja), določba pa se je pravzaprav nanašala na P. d. o. o., ki je v tem sporu tožeča stranka.

11. V slovenskem pravu ni splošne ureditve, ki bi se nanašala na nasprotje koristi (kolizijo interesov) pri zastopanju. V tem oziru je OZ enako pomanjkljiv, kot je bil pred njim že ODZ. Ne glede na to pa je že literatura k ODZ poznala problem t. i. posla s samim sabo („lastnega kontrahiranja“) in dvojnega zastopanja (Juri Štempihar, Zasebno pravo, Ljubljana 1944, r. št. 417). Oboje je razumelo kot nedovoljno.

12. Na nasprotje interesov se nanaša sicer med drugim tudi 38.a člen ZGD-1, ki pa je bil uveden šele z novelo ZGD-1D, vendar šele v letu 2011. Povsem spremenjen je bil še z novelo ZGD-1G leta 2012. Obe spremembi sta nastali po sklenitvi Pogodbe o poslovodenju in se zato za presojo pravilnosti ravnanja stranke v letu 2010 ne moreta uporabiti.

13. Obe pogodbeni stranki, ki sta hkrati stranki tega spora, sta nedvomno družbi z omejeno odgovornostjo. Pravna ureditev d. o. o. je nastala pod močnim vplivom nemškega GmbHG in je od svoje predloga odstopala le razmeroma zelo malo.

14. Poslovodja se imenuje z družbenopravnim enostranskim pravnim poslom, ki ga 5. črtica 505. člena ZGD-1 imenuje postavitev, temu nasprotni pravni posel pa odpoklic. S postavitvijo je določena oseba postala poslovodja in ima torej upravičenja na temelju družbenega prava. Od postavitve pa je potrebno razlikovati sklenitev pogodbe, s katero se določi odmena za delo poslovodje. To je lahko pogodba o zaposlitvi, ni pa nujno. Pravni temelj za takšno pogodbo je v obveznostnem pravu. Odločilno je, da je ta pravni posel povsem različen od postavitve poslovodje. To je bilo tudi izhodišče prvostopenjske sodbe, in tudi tožeče stranke v njeni tožbi.

15. Tako GmbHG kot tudi ZGD-1 urejata le, kateri je tisti organ, ki postavi in odpokliče poslovodjo (direktorja). Glede na § 46 št. 5 GmbHG in enako 5. črtico 505. člena ZGD-1 so to družbeniki, ki navadno o tem odločajo na skupščini družbenikov, lahko pa tudi zunaj nje.

16. Nedvomno niti GmbHG niti ZGD-1 nista uredila, kateri organ lahko v d. o. o. sklene pogodbo o odmeni za delo poslovodja. Ker d. o. o. zastopa poslovodja, potem bi torej pogodbo o zaposlitvi lahko sklenil poslovodja d. o. o. s samim sabo. Če pa bi ista oseba bila hkrati poslovodja druge d. o. o., kot je bilo v tej zadevi, potem bi prišlo do dvojnega zastopanja.

17. Nemška sodna praksa (npr. odločba nemškega vrhovnega sodišča BGH II ZR 282/98) in literatura že desetletja soglasno nasprotujeta temu, da bi poslovodja d. o. o. lahko zastopal d. o. o. pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Družbo v teh zadevah zastopa tisti organ, ki postavi poslovodjo, torej skupščina, in sicer zaradi vsebinske povezanosti med postavitvijo poslovodje in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ter s tem povezane potrebe po varstvu družbe. Glej npr. Koppensteiner v: Rowedder, Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkten Haftung (GmbHG), 3. Auflage 1997, kom. k § 35, r. št. 15; Jaeger v: Münchener Kommentar zum Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung – GmbHG, Band 2, München 2012, kom. k § 35, r. št. 252; Marsch-Barner/Diekmann v: Münchener Handbuch des Gesellschaftsrechts, Band 3 Gesellschaft mit beschränkter Haftung, 4. Auflage 2012, § 43, r. št. 12. V vseh navedenih virih je tudi navedena sodna praksa, ki je za potrebe te sodbe ni treba citirati. Očiten je tudi globlji razlog za takšno stališče: potreba po varstvu družbe. Prevelika bi bila nevarnost za družbo, če bi se poslovodju dovolilo, da bi pogodbo o zaposlitvi sklepal sam s seboj ali kot dvojni zastopnik. Izjeme od pravila, da sklepa pogodbo o zaposlitvi skupščina družbenikov, sicer obstajajo, toda te izjeme se nanašajo na povezane družbe in druge posebne položaje, od katerih pa nobeden ne pride v poštev v tej zadevi. Enako kot stališče nemške literature je tudi stališče avstrijske, pri čemer tudi v avstrijskem GmbHG pristojnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni urejena, in je torej pravni položaj enak kot v nemškem in slovenskem pravu (glej Fantur/Zehetner, Zur Beendigung des Anstellungsverhätnisses des GmbH-Geschäftsführers, insbesondere des Gesellschafter-Geschäftsführers, Ecolex 1997, str. 864 in nasl.).

18. Enakega stališča kot nemška sodna praksa in literatura je tudi pritožbeno sodišče iz že podanih razlogov. Toliko bolj ga je prepričala v pravilnost takšnega stališča tudi ureditev v ZGD-1 in v ZDR-1. Ta ureditev se sicer nanaša izključno na primere, v katerih se sklene pogodba s človekom (fizično osebo) in ne s pravno osebo.

19. Glede zahtevkov iz „pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje, se uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja“ (3. stavek 3. odstavka 515. člena ZGD-1). 3. odstavek 20. člena ZDR-1 pa določa, da če se „sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik.“ Ker ni posebnih določb v ZGD-1 o tem, kdo zastopa d. o. o. zoper poslovodno osebo, jo torej zastopa „lastnik“. Ta očitno neprimerna formulacija lahko označuje le družbenike d. o. o. Ker pa ti delujejo v okviru skupščine, lahko torej zastopa d. o. o. le skupščina družbenikov. Vsebinsko enaka določba je bila že v 3. odstavku 18. člena ZDR, torej v času, ko sta stranki sklepali Pogodbo o poslovodenju. Da ne more poslovodna oseba, ki je praviloma zastopnik delodajalca nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu, je presodila že tudi sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 57/2013. 20. Smiselno isto mora veljati tudi, če gre za sklenitev pogodbe s pravno osebo, ki se je zavezala, da bo določena oseba opravljala delo poslovodje, kot se je v tej zadevi tožeča stranka, zastopnik obeh pravnih oseb pa je prav oseba, ki naj bi opravljala delo poslovodje. Kolizija interesov in potreba po varstvu tožene stranke ni glede tega nič manjša, kot bi bila v primeru, da bi se s pogodbo zavezal A.A. osebno.

21. Sedanjo toženo stranko bi pri sklenitvi Pogodbe o poslovodenju lahko zastopala le skupščina družbenikov, vendar je ni. Glede na 1. odstavek 73. člena OZ torej tožena stranka ni bila pravilno zastopana.

22. Pravni posel pa bi vseeno lahko veljal, če bi tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo, ali ne (2. odstavek 73. člena OZ). Tožeča stranka bi torej morala storiti dvoje: morala bi se obrniti na toženo stranko z zahtevo po odobritvi in postaviti primeren rok.

23. Pogodba o poslovodenju ne more veljati za sklenjeno niti na tem temelju, saj tožena stranka ni odobrila pogodbe. Tožeča stranka namreč ni niti trdila, da je od E. d. o. o. zahtevala odobritev in za to postavila kakšen rok.

24. Prvostopenjsko sodišče je sicer presodilo, da „Če lastniki … (tožene stranke) v času, ko je bil A.A. zakoniti (zastopnik) niso uveljavili svoje pravice in si prebrali pogodbe, na podlagi katere je opravljal poslovodenje, pa sodišče k takšnemu ravnanju ne more pripisati drugačnega pomena, kot, da so soglašali s pogodbo in poslovodenjem.“ V oklepajih zapisano besedilo je dodalo pritožbeno sodišče zaradi lažjega razumevanja.

25. Ne gre za to, ali so družbeniki prebrali besedilo že sklenjene pogodbe, temveč je za veljavnost takšne pogodbe potrebna odobritev ob postavitvi roka, ne le gola vednost o obstoju pogodbe. Poleg tega je tudi nejasno, kaj bi družbenikom koristila seznanitev z vsebino pogodbe potem, ko je že bila sklenjena, če bi bila takšna pogodba zavezujoča tudi brez njihovega soglasja, konkretno: odobritve (1. odstavek 19. člena OZ), kot je menilo prvostopenjsko sodišče. 26. Pritožba utemeljeno kritizira takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča, in prav tako utemeljeno opozarja na to, da je tožena stranka vseskozi v teku prvostopenjskega postopka trdila, da za Pogodbo o poslovodenju skupščina družbenikov celo niti ni vedela. Nasprotnega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. V takšnih okoliščinah o odobritvi ne more biti govora. Vendar pa je tudi ta okoliščina brez odločilnega vpliva na izid tega spora: tožeča stranka je bila tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme za odobritev, tema bremenoma pa ni zadostila.

27. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bil izid tega postopka povsem enak, če bi tožena stranka imela nadzorni svet. Nadzorni svet je bil namreč kratko omenjen v uvodnih določilih Pogodbe o poslovodenju kot tisti organ, ki naj bi bil postavil A.A. Če ima d. o. o. nadzorni svet, zastopa po nemškem pravu nadzorni svet družbo v poslih s poslovodjo (§§ 52 ods. 1, 112 AktG), po slovenskem pravu pa predsednik nadzornega sveta (514. člen in 283. člena ZGD-1). Celo če bi torej postavil A.A. za poslovodjo nadzorni svet, česar pa prvostopenjska sodba ni ugotovila, torej pri sklenitvi Pogodbe o poslovodenju tožena stranka ni bila pravilno zastopana.

28. Ker se šteje, da Pogodba o poslovodenju ni bila sklenjena (3. odstavek 87. člena OZ), tožeča stranka na temelju te pogodbe ne more zahtevati ničesar. Na kakršenkoli drug pravni temelj pa tožeča stranka svojega zahtevka ni oprla.

II. STROŠKI POSTOPKA

29. Ker je tožena stranka v tem sporu zmagala v celoti, mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka (2. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora tudi sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

30. Odmera stroškov za delo odvetnika se ravna po ZOdvT.

31. Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade za prvostopenjski postopek (tar. št. 3100, 409,50 EUR), do povrnitve nagrade za narok (tar. št. 3102, 378,00 EUR) in do povrnitve DDV, skupaj torej do 960,75 EUR. Ostali zahtevki, kolikor so se nanašali na prvostopenjski postopek po višini niso bili opredeljeni in zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.

32. V pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena do povrnitve sodne takse (405,00 EUR), do povrnitve nagrade za pritožbo (504,00 EUR) in do DDV od nagrade, skupaj torej do 1019,88 EUR. Zahtevek po tar. št. 6002 je ostal nedoločen in zato o njem pritožbeno sodišče ni odločilo.

33. Ta dva zneska bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.