Jedro

Materialnopravna kršitev bi mogla biti utemeljena le, če sodišče pri ugotavljanju skupne volje pogodbenih strank ne bi upoštevalo vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakon, tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Izpodbijana sodba je vzela v ozir tako pritožnikovo razumevanje pogodbenega dogovora o popustu pri ceni kot tudi pritožbene navedbe o preveč zaračunanih posameznih delih, pri odgovoru nanje pa se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na to ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.107,42 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. In 2001/00146-2 z dne 30. oktobra 2001 ostane deloma v veljavi, tako da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 3.487.863,40 SIT in sorazmeren del izvršilnih stroškov, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Glede zneska 616.225 SIT in sorazmernega dela izvršilnih stroškov je sklep o izvršbi razveljavilo. Nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 3.079.068,80 SIT in 1.159.906,80 SIT z zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (in tožeče stranke po nasprotni tožbi) zavrnilo.

Toženec (in tožnik po nasprotni tožbi) uveljavlja v reviziji vse razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Stališče sodišča druge stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu in ne gradbena pogodba, je v nasprotju s teorijo realizacije, vsebovano v 73. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Zaradi zmotnosti navedenega stališča je sodišče napačno presodilo, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, posledično pa tudi, da so bili razlogi za zamudo na strani toženca. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o vsebini dogovora pravdnih strank. Če bi bila vsebina dogovora taka, kot je navedlo sodišče, tj. da naj bi toženec plačeval na vsakokratni poziv tožnika, ne da bi bil tožnik predložil obračun, bi bil tak dogovor, ki tožencu ne bi omogočal, da pred plačilom pregleda obseg in kvaliteto opravljenih del, nepošten v smislu 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot; Uradni list RS, št. 20/98) in zato ničen. Pravdni stranki sta dogovor o znižanem plačilu vezali le na dogovor o ceni. V nasprotju z dogovorom pravdnih strank je tudi stališče sodišča druge stopnje, da se v znesku, plačanem med izvajanjem del, ne upošteva vrednost del z dogovorjenim popustom. Neustrezen je nadalje odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe o tem, da je tožnik preveč zaračunal znesek 38.094 SIT. Toženčevo pravico do pravnega varstva je kršilo tudi s tem, ker se je v odgovoru na pritožbene navedbe sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Nižji sodišči nista obravnavali toženčevega pobotnega ugovora in zahtevka po nasprotni tožbi, sodišče prve stopnje pa je ob tem tudi zavrnilo vse dokaze, vključno z izvedencem gradbene stroke, ki so bili predlagani v zvezi s tem zahtevkom. Napačno in nerazumljivo je tudi stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje zahtevka po nasprotni tožbi, ki temelji na 609. členu ZOR, velja triletni zastaralni rok. Toženec predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijanih sodbah je ugotovljeno, da je tožnik pred razvezo pogodbe izvedel določen del dogovorjenih del in da je toženec ta dela prevzel. Odločitev sodišča, da je glede na to toženec dolžan tožniku plačati dogovorjeno vrednost izvedenih del, je v skladu s tretjim odstavkom 623. člena ZOR, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za sprotno plačevanje izvedenih del in da toženec izvedenih del ni plačeval sproti. Ob nastanku spora, ko je tožnik prenehal z izvajanjem del, je toženec namreč plačal približno tretjino vrednosti dotlej izvedenih del (1.600.000 SIT od 5.048.814 SIT). Na podlagi teh dejstev je sodišče pravilno sklenilo, da tožnik kot prevzemnik posla ni bil odgovoren za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti in da zato ne odgovarja za nastalo škodo (609. člen v zvezi s tretjim odstavkom 607. člena ZOR).

Revident trdi, da sprotno plačevanje izvedenih del ni bila njegova pogodbena obveznost, marveč je bilo to le pogoj za dosego popusta pri ceni, ki jo je ponudil tožnik. Ponujeno razumevanje je v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč, da sta se pravdni stranki dogovorili za sprotno plačevanje del, za plačevanje del na roke in za ceno, ki bo ob sprotnem plačevanju del na roke za 20 % nižja od predračunske cene. Gre za ugotovitev o vsebini skupne volje pogodbenih strank, ki predstavlja ugotovitev dejanskega stanja in je z revizijo ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 370. člena ZPP).(1) Za kršitev materialnega prava bi šlo, če sodišče pri ugotavljanju skupne volje pogodbenih strank ne bi upoštevalo vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakon, tega pa odločbam nižjih sodišč ni mogoče očitati.

V skladu z 99. členom ZOR se določila pogodbe uporabljajo, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil pogodbe se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu.

Ob nesporni ugotovitvi, "da je toženec na račun dogovorjenega sprotnega plačevanja del ter gotovinskega plačila na roke pri tožniku izposloval še 20 % popust na ponujeno ceno", je sodišče dogovor razumelo tako, da sta se stranki dogovorili tudi za sprotno plačevanje izvedenih del in ne le za nižjo ceno (ko bi sprotno plačevanje predstavljalo le pogoj za učinkovitost dogovora o nižji ceni). Toženčev poskus, da bi tak dogovor prikazal kot nepošten, ni uspel. Pogodbeni dogovor z vsebino, kot mu jo je dalo sodišče, namreč ne pomeni nujno, da bi bil toženec dolžan plačati, ne da bi mu bil tožnik predložil obračun izvedenih del. Pomeni le, da sta se dogovorila za sprotno plačevanje izvedenih del. O tem, ali in na kakšen način je imel toženec možnost preveriti utemeljenost zahtevanega zneska, ki ga tožnik kot delno plačilo zahteva od njega, tak dogovor ne govori in se o tem - upoštevaje omejitve, ki jih določa trditvena podlaga strank - v postopku ni razpravljalo.

Pravilno je nadalje stališče nižjih sodišč, da se pri delnem plačilu, izvršenem med izvajanjem del, ne obračuna popust. Kot je bilo navedeno že zgoraj, sta sodišči ugotovili, da sta se stranki dogovorili za nižjo ceno ob sprotnem plačevanju izvedenih del na roke. Po nadaljnji ugotovitvi, da toženec (celote izvedenih) del ni plačeval sproti, je pravilno stališče nižjih sodišč, po katerem je treba v končnem obračunu izhajati iz dogovorjene cene izvedenih del brez popusta. Navedba v sodbi sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do znižanja cene, ker je sam odgovoren za zamudo, ki se zdi revidentu nerazumljiva, je le nekoliko poenostavljen zapis istega argumenta. Revizijsko stališče, da je opisano stališče v nasprotju z dogovorom, po navedenem ni utemeljeno.

Neutemeljen je tudi očitek o nezadostnosti odgovora sodišča druge stopnje na pritožbene očitke tožene stranke. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(2) Izpodbijana sodba je vzela v ozir tako pritožnikovo razumevanje pogodbenega dogovora o popustu pri ceni kot tudi pritožbene navedbe o preveč zaračunanih posameznih delih, pri odgovoru nanje pa se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na to ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Neutemeljeni so tudi pavšalni revizijski očitki o neobravnavanju pobotnega ugovora in zahtevka po nasprotni tožbi ter o neizvedbi dokazov, predlaganih v zvezi z njima. Sodišče je pobotnemu ugovoru delno ugodilo, tako da je očitek o njegovem neobravnavanju povsem neumesten. Da je sodišče obravnavalo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, pa izhaja že iz revizijskih navedb o tem, zakaj sta nižji sodišči ta zahtevek zavrnili. Natančnejšega odgovora revidentov posplošen očitek ne zahteva.

Ker revident ni uspel izpodbiti enega od nosilnih razlogov za zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, tj. da je bil razlog za zamudo pri izvedbi del v njegovi - in ne v tožnikovi - sferi, se ni bilo treba spuščati v presojo o utemeljenosti revizijskih navedb glede narave roka za izpolnitev obveznosti ter s tem povezanih navedb o vrsti sklenjene pogodbe in glede pravilnosti stališča nižjih sodišč o zastaranju zahtevka po nasprotni tožbi.

Po navedenem niti razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani. Glede na to je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker revident ni uspel, je dolžan tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, materialne stroške in davek na dodano vrednost ter sodno takso za odgovor na revizijo. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 180). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Prim. III Ips 91/2003. Op. št. (2): Npr. II Ips 201/2005, II Ips 519/2005, II Ips 951/2006.