24. 1. 2012

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Orjana Trunkl, Šmarje, na seji 24. januarja 2012

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije št. 700-02/10-0056/12 z dne 21. 10. 2010 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Zoper pritožnico, ki je sodnica na Okrožnem sodišču v Kopru, je bil na podlagi zasebne tožbe začet kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga pritožnica storila z mnenjem, ki ga je podala v obrazložitvi predloga za odreditev pripora. Zasebni tožnik v postopku zoper pritožnico je obdolženec, zoper katerega je pritožnica predlagala pripor. Na podlagi vložene zasebne tožbe je Okrajno sodišče v Piranu zahtevalo od Državnega zbora, naj odloči, ali dovoli začetek kazenskega postopka zoper pritožnico. Državni zbor je na podlagi drugega odstavka 134. člena Ustave, 99. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09 in 33/11 – ZSS) in upoštevnih določb Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in 105/10 – PoDZ-1) odločil, da pritožnici ne prizna imunitete in zoper njo dovoli vodenje kazenskega postopka. Zoper sklep Državnega zbora je pritožnica vložila tožbo v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). Upravno sodišče je tožbo zavrglo, svojo odločitev pa je oprlo na stališče, da sodniška imuniteta ni človekova pravica in zato pritožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča zavrnilo in potrdilo njegovo odločitev.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da sta ji bili s sklepom Državnega zbora kršeni pravica do imunitete iz prvega odstavka 134. člena Ustave in pravica do neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave. Odvzem imunitete sodniku zaradi mnenja, ki ga je podal pri sojenju, naj bi pomenil napad na neodvisnost sodnika in sodstva ter nedopustno discipliniranje sodnikov, kadar stranka postopka ni zadovoljna z odločitvijo. Odvzem imunitete pa naj bi pomenil tudi grožnjo sodnikom, ki bi sodelovali pri sojenju v zadevah, v katerih so kot stranke udeleženi nosilci funkcij v zakonodajni ali izvršilni veji oblasti. V njenem primeru naj bi bilo to še toliko bolj očitno, saj je pritožnica nedavno sodila v kazenskem postopku, v katerem je bil obsojen eden od poslancev Državnega zbora. Pritožnici naj bi bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker ji ni bila dana možnost sodelovati v postopku pred Državnim zborom, v katerem je ta odločal o odvzemu imunitete.

B.

3.Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki je namenjeno varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (šesta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave). V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe.

4.Prvi odstavek 134. člena Ustave določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Drugi odstavek istega člena pa določa, da sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja Državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Prvi odstavek 134. člena določa materialno imuniteto sodnikov, drugi odstavek pa procesno imuniteto sodnikov. Obe vrsti imunitete sta poklicne narave; nanašata se samo na ravnanja sodnikov, storjena pri opravljanju sodniške funkcije. Kaznivih dejanj, storjenih izven opravljanja sodniške funkcije, sodniška imuniteta ne zajema.

5.Glede procesne sodniške imunitete iz drugega odstavka 134. člena Ustave je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da ta imuniteta ni pravica sodnikov (in še toliko manj človekova pravica), temveč gre za privilegij, katerega namen ni varovanje sodnika kot posameznika, temveč je namen preprečiti morebitno oviranje dela sodne oblasti s sprožanjem očitno neutemeljenih kazenskih postopkov. V tem smislu je procesna imuniteta sodnikov tudi eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodnikov (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII, 61).

6.Enako velja tudi za materialno sodniško imuniteto, ki jo zagotavlja prvi odstavek 134. člena Ustave. Materialna imuniteta po tej določbi pomeni, da je izključena pravna (civilna in kazenska) odgovornost oseb, ki sodelujejo pri odločanju v sodišču, za njihovo mnenje, ki so ga podali pri odločanju. Drugače kot procesna imuniteta, ki zajema vsa ravnanja, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja in jih sodnik stori pri opravljanju sodniške funkcije, materialna imuniteta pokriva samo tista ravnanja sodnikov, ki pomenijo dajanje mnenja pri odločanju v sodišču. Bistveno pa je, da za razliko od procesne imunitete – ki ne izključuje kazenske odgovornosti sodnika, temveč samo pogojuje z dovoljenjem Državnega zbora pripor sodnika oziroma začetek kazenskega postopka zoper njega – materialna imuniteta izključuje kazensko odgovornost sodnika in zato pomeni absolutno oviro za začetek kazenskega postopka. Materialna imuniteta sodnika ni odvisna od dovoljenja Državnega zbora, temveč prav zato, ker izključuje kazensko odgovornost, sama po sebi pomeni oviro za kazenski pregon. Vendar tako kot procesna imuniteta tudi materialna imuniteta ni (človekova) pravica sodnikov, čeprav sta z njo še bolj kot s procesno imuniteto poudarjeni varstvo sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter potreba po zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov.

7.Glede na navedeno sklep Državnega zbora, s katerim je ta dovolil vodenje kazenskega postopka zoper pritožnico, ni posamičen akt, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ker je ustavna pritožba zoper takšen akt nedopustna, jo je senat Ustavnega sodišča zavrgel.

C.

8.Senat je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Marta Klampfer

Predsednica senata

Opombi:

[1]Glede imunitete poslancev Državnega zbora primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-15/93 z dne 8. 11. 1994.

[2]Prvi odstavek 6. člena KZ-1 določa, da se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah Ustave ali pravilih mednarodnega prava. Prvi odstavek 437. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – ZKP) pa določa, da sodnik zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v prvem in drugem odstavku 277. člena tega zakona. Med temi razlogi je tudi dejstvo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost.