Jedro

Tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). V takem primeru ima na podlagi določb 137. člena ZDR pravico do nadomestila plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova premalo izplačane plače, prevoza in prehrane znesek 1.106.221,80 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 19. 6. 2003 do 21. 3. 2004. Pogodba o zaposlitvi z datumom 19. 6. 2003 za delovno mesto prokurist ni bila podpisana, je pa tožnik dejansko opravljal delo in se mu je tudi plača po tej pogodbi obračunala od julija do novembra 2003, od decembra 2003 do prenehanja delovnega razmerja 21. 3. 2004 pa le še v višini minimalne plače. Tožena stranka je višini izračuna razlike ugovarjala, vendar svojega izračuna ni predložila, tožniku pa je izračun pripravil računovodski servis, ki je sicer obračunaval plače za toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nepodpisana pogodba ni mogla predstavljati veljavnega pravnega temelja za odločitev sodišč. Delovno razmerje se je sicer res izvrševalo, saj je tožnik prihajal na delo, bil prijavljen v zavarovanje in tožena stranka mu je izplačevala plačo. Nerešeno pa je ostalo vprašanje, ali je bilo izplačilo plače brez pravne ustrezne podlage zavezujoče tudi za plače od decembra 2003 dalje. Če sta sodišči šteli kot veljavno izplačilo nikjer določenih plač, z razlogom volje strank, bi enako morali šteti kot veljavno tudi spremembo plač. Prvostopno sodišče, s katerega ugotovitvami in obrazložitvijo se drugostopno sodišče strinja, svoje odločitve ni utemeljilo z gotovostjo ali vsaj prepričanjem, ki je potrebno za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami oziroma dokazno oceno sodišča, tožena stranka ne more utemeljevati, da ima izpodbijana sodba formalne pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi si niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z listinami v spisu. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijske navedbe nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča, so v nasprotju z ravnanjem tožene stranke same in so tudi pravno zmotne.

Po določbi prvega odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), se pogodba res sklene v pisni obliki. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost pogodbe (četrti odstavek 15. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi je torej veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. Pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi, temveč služi le kot dokaz obstoja in vsebine pogodbe (obličnost ad probationem). Če pisne pogodbe ni, to ne pomeni, da ni bila sklenjena. Le v primeru spora se na podlagi drugih dokazov ugotavlja, ali ima pogodba vse elemente pogodbe o zaposlitvi.

V obravnavani zadevi tudi ni šlo za to, da pogodba ni bila pripravljena v pisni obliki, temveč le za to, da ni bila podpisana s strani nobene od strank. Po dejanskih ugotovitvah sodišča se je tako, kot je bila zapisana, tudi izvrševala: tako glede delovnega mesta tožnika kot glede (višine) plače. Nenazadnje jo je tožena stranka tudi odpovedala iz poslovnega razloga (zaradi ukinitve delovnega mesta prokurist, priloga A8), čeprav se sedaj sklicuje, da sploh ni bila sklenjena.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno lahko štelo za dokazano (izraz "smatrati" po SSKJ pomeni šteti za, imeti za), da je bila dogovorjena plača v višini, kot izhaja iz pisne pogodbe. Spremembe pogodbe v tem delu tožena stranka ni dokazovala, prav tako tudi ne, da tožnik v spornih mesecih ne bi delal po svoji krivdi. Tožena stranka je njegovo delovno mesto ukinila, že od 14. 1. 2004 dalje pa mu je odredila "čakanje na delo doma" (priloga A6, takega instituta novi ZDR ne ureja več), ker da mu dela zaenkrat ne more zagotoviti. Tožnik torej ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). V takem primeru pa ima na podlagi določb 137. člena ZDR pravico do nadomestila plače. Ker ni šlo za višjo silo ali druge razloge, v katerih je nadomestilo plače posebej določeno, je bil upravičen do nadomestila po sedmem odstavku 137. člena ZDR. To nenazadnje izhaja tudi iz naloga tožene stranke za čakanje na delo doma z dne 13. 1. 2004: tožniku za čas čakanja pripada nadomestilo v zakonsko določeni višini. Da bi bila višina dosojenega nadomestila plače v nasprotju z navedeno zakonsko določbo, tožena stranka ne zatrjuje.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.