Jedro

Posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ se kaže v povzročitvi občutka ogroženosti osebe, pri čemer ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. Z.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 23.6.2004 obs. Z.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo 150.000,00 SIT denarne kazni, plačljive v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.6.2004 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani odločbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne drugostopnemu oziroma prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču s pravnomočno sodbo ni bil kršen kazenski zakon, prav tako niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. S predlogom da se opravi rekonstrukcija, pa zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve trdi, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do obsojenčevih navedb, da naj bi priča M.K. delal v podjetju, katerega lastnik je oškodovanec. Prav tako se ni opredelilo do oškodovančeve izjave, da obsojenca kot policista ne pozna, spuščalo se tudi ni v neskladja med izjavami prič, ki so izpovedovale v oškodovančevo korist. S temi navedbami zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njenem naziranju sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je s sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega obravnavanega kaznivega dejanja, oprlo na izpovedbo oškodovanca ter izpovedbe prič C.G., A.Z. in M.K. ter navedlo v obrazložitvi sodbe, kako presoja njihovo verodostojnost in tudi kako presoja verodostojnost obsojenčevega zagovora ter izpovedb prič I.P., A.K. in G.H. Utemeljilo je tudi, zakaj ni sprejelo obsojenčevega zagovora, v katerem je navajal, da so izpovedbe prič, ki potrjujejo oškodovančevo izpovedbo, neverodostojne zaradi njihovih prijateljskih odnosov z oškodovancem. Sodišče prve stopnje sicer ni posebej ocenilo okoliščine, povezane z zaposlitvijo priče M.K., vendar ob prikazani presoji in ob dejstvu, da je izpovedba te priče skladna z izpovedbami ostalih za obsojenca obremenjujočih prič, ta pomanjkljivost za pravilno oceno izpovedbe navedene priče ni odločilna. Enako velja tudi za oškodovančevo izpovedbo, ki ni izjavil, da obsojenca kot policista ne pozna, pač pa, da se z obsojencem osebno ne poznata in da ve, da je policist v R. ter da ga je enkrat po tem dogodku že obravnaval, pred njim pa ga je lahko kdaj kontroliral v prometu, pa se tega več ne spomni. Zahteva tudi ne obrazloži, katerih neskladij v izpovedbah prič, ki so izpovedovale v korist obsojenca, sodišče prve stopnje ni presodilo. Zato tega očitka ni mogoče preizkusiti in oceniti, ali gre pri tem za odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora zahteva poleg navedbe konkretne kršitve zakona vsebovati tudi ustrezno obrazložitev, ker je sicer ni mogoče preizkusiti. Glede na obrazloženo ni podlage za sklepanje, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po oceni zahteve sta obe nižji sodišči kršili kazenski zakon, ker očitane izjave obsojenca pri oškodovancu niso mogle povzročiti resnega strahu in zato niso predstavljale resne grožnje. S to navedbo zahteva meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec zagrozil oškodovancu z besedami, da ga bo uničil, da bo poskrbel, da ne bo več vozil v R. in v L. in da ga bo ustrelil. Presodilo je, da te besede objektivno pomenijo resno grožnjo, da bo obsojenec napadel oškodovanca ter da je s takim ravnanjem ogrozil njegovo varnost. Pri tem je upoštevalo oškodovančevo izpovedbo, da je grožnje vzel resno in da se je ustrašil, ker obsojenec kot policist poseduje orožje.

Po 1. točki 372. člena ZKP je kršitev kazenskega zakona med ostalim podana, če sodišče zmotno presodi, ali je ali ni podan kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Najpogosteje gre za položaj, v katerem sodišče ne ugotovi enega od odločilnih dejstev, ki je konstitutivni znak kaznivega dejanja, ali pa zmotno oceni, da določeno dejstvo predstavlja takšen znak, dejansko pa ga ne predstavlja.

S kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti je zavarovana pravica vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja že iz določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Posledica kaznivega dejanja se kaže v povzročitvi občutka ogroženosti osebe, ki ji je grožnja namenjena. V zvezi z zakonskim znakom resne grožnje se je ustalila v teoriji in sodni praksi razlaga, da mora biti grožnja objektivno zmožna, da ogrozi varnost določene osebe. Pri tem ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Sodišče v vsaki posamezni zadevi glede na dana dejstva ugotavlja, ali gre za resno grožnjo, s katero storilec pri drugi osebi povzroči navedene posledice.

V tej zadevi je sodišče glede na obsojenčeve besede, ki jih je v ugotovljenih okoliščinah izrekel oškodovancu neposredno, utemeljeno sklepalo, da gre za resno grožnjo, s katero je ogrozil njegovo varnost. Zato navedbe zahteve, da je sodišče zmotno presodilo dejstva, na katera je oprlo zaključek, da je obsojenec z resno grožnjo ogrozil varnost oškodovanca, niso utemeljene, s tem pa tudi ne očitek kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

V zahtevi vložnica ponavlja pritožbeno trditev, da je na glavni obravnavi okrožna državna tožilka obsojencu predočila uradni zaznamek z njegovo izjavo, dano organom odkrivanja. Iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi to ni razvidno, ker očitno vanj ni bilo vnešeno, saj se je obsojenec zagovarjal brez zagovornika in te protokolacije izrecno ni zahteval. Seznanitev z vsebino uradnega zaznamka pomeni po stališču zahteve kršitev ZKP.

Iz zapisnika o glavnih obravnavah ne sledi, da bi obsojencu bila predočena vsebina obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca. Navedena trditev zahteve v podatkih kazenskega spisa, ki so za ugotavljanje tega procesnega dejstva odločilni, tedaj ni izkazana. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, niti ni mogoče sklepati, da se je sodišče seznanilo z vsebino obsojenčeve izjave, dane policiji, in glede na to tudi ni mogoče zaključiti, da je šlo za kršitev, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Z navedbami, da prvostopenjsko sodišče oškodovančeve izjave ni presojalo s potrebno mero kritičnosti, da je napačno interpretiralo obsojenčev zagovor, da bi lahko, če bi želel, z oškodovancem obračunal fizično, ker je vešč borilnih veščin, da ni natančno ugotovilo, kje je v času kritičnega dogodka kdo stal in da bi moralo zato izvesti rekonstrukcijo, da bi ugotovilo, kako se je lahko na tako ugotovljeni razdalji kaj slišalo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenec je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo očital sodišču, da je upoštevalo predvsem izpovedbe prič, ki so govorile v prid oškodovancu, ne pa tudi izjave prič, ki so izpovedovale v njegovo korist. Pri tem je tudi grajal zaključek sodišča, da so priče H., K. in P. bile oddaljene od kraja dogodka 20 do 30 metrov ter trdil, da bi bilo mogoče razdaljo in možnost, da so vsi trije "vse jasno slišali", ugotoviti, če bi se opravila rekonstrukcija v krajevnih in časovnih okoliščinah kritičnega dogodka.

Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da obsojenec na glavni obravnavi ni predlagal izvedbe tega dokaza in da ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovančevi izpovedbi, ki jo potrjujejo izpovedbe K., G. in Z. ter soglašalo s prvostopenjsko oceno izpovedb P., H. in K. Pri tem je poudarilo, da njihove izpovedbe niso takšne, da bi na podlagi njih bilo mogoče sklepati, da obsojenec ni ogrozil oškodovanca z inkriminiranimi besedami ter zaključilo, da obsojenec ni izkazal, da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva, ki ne soglaša s takšno presojo pritožbenega sodišča, izrecno ne uveljavlja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Zato je glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP mogoče takšne navedbe šteti le kot uveljavljanje s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljene zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva bi namreč poleg navedbe konkretne kršitve morala vsebovati ne samo navedbo pravno relevantnega dejstva, ki naj bi se ugotavljalo z izvedbo predlaganega dokaza, temveč tudi obrazložitev o tem, zakaj in iz katerih razlogov je zavrnitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. Z.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).