15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o, Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 343/2005 z dne 24. 10. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi njegov zahtevek za vrnitev na delo in za plačilo nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja. Štelo je, da je pritožnik s tem, ko je sestavil tri dopise, v katerih je navedel, da je z osebami, ki bi jim moral odvzeti vozniško dovoljenje, opravil razgovore, v katerih je ugotovil, da so vozniška dovoljenja izgubili, izgube pa niso prijavili pristojnim organom, ne da bi dejansko opravil razgovore s temi osebami, storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. in 2. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDDO), zaradi česar mu je tožena stranka skladno z drugim odstavkom 45. člena ZDDO utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da mu v postopku ni bila dana možnost soočiti se s ključnima pričama, s katerima naj ne bi opravil razgovora v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja. Meni tudi, da se v kontradiktornem postopku, ki naj bi temeljil na načelu neposrednega izvajanja dokazov, v zvezi z domnevno izjavo neke priče ni dopustno opreti na vsebino uradnih zaznamkov, če je mogoče to pričo zaslišati. Dvomi tudi v pravilnost dokazne ocene sodišč. V zvezi s tem zatrjuje, da na podlagi izpovedi prič, na katere se je oprlo sodišče pri odločanju, ne izhaja, da je pritožnik dejansko storil očitane mu kršitve. V pravočasni dopolnitvi ustavne pritožbe opozarja, da je bil kazenski postopek v zvezi z očitanimi mu kršitvami zoper njega ustavljen, k čemur prilaga kopijo z glavne obravnave.

B.

3.Z navedbami, s katerimi nasprotuje ugotovitvam sodišč glede dokazne ocene, pritožnik ni izkazal utemeljenosti ustavne pritožbe. Takšne navedbe po vsebini pomenijo ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v postopku z ustavno pritožbo pa Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik meni, da bi mu morala biti v sodnem postopku zagotovljena možnost soočiti se z osebama, s katerima bi moral opraviti razgovor v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja. Takšne navedbe pritožnika bi lahko bile relevantne z vidika 22. člena Ustave, če bi sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge za izvedbo takšnih dokazov. Iz navedene človekove pravice, ki je odraz splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, izhaja namreč tudi pravica strank, da predlagajo dokaze v svojo korist, in pod določenimi pogoji tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa pritožnik niti ne navaja, da bi sodišču predlagal zaslišanje teh oseb. Kolikor meni, da bi ju moralo sodišče zaslišati samo, pa mu Ustavno sodišče pojasnjuje, da mu Ustava pravice do izvajanja dokazov po uradni dolžnosti ne zagotavlja.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da se sodišče ne bi smelo zadovoljiti z vpogledom v uradne zaznamke o izjavah oseb, s katerimi bi moral opraviti razgovor v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja, temveč bi ju moralo neposredno zaslišati. Dejstvo, da se delovno sodišče pri odločanju opre tudi na uradne zaznamke o izjavah določenih oseb, ki so jih te osebe dale še pred sodnim postopkom, samo po sebi ni v neskladju s pravico do poštenega sodnega postopka, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Če bi pritožnik želel doseči izvedbo dokaza z zaslišanjem teh oseb, pa bi moral njihovo izvedbo vsaj predlagati, česar pa ni izkazal.

6.Glede na navedeno o kršitvi 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Enako velja za očitek pritožnika o kršitvi 6. člena EKČP, ki ga je Ustavno sodišče presojalo v okviru presoje zatrjevane kršitve omenjene ustavne pravice. Navedbe pritožnikov o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v mednarodnih aktih, kolikor je njihova vsebina zajeta v posameznih ustavnih pravicah, namreč Ustavno sodišče presoja v okviru presoje kršitev ustavnih pravic, relevantna vsebina 6. člena EKČP, upoštevaje navedbe pritožnika, pa je zajeta v pravici iz 22. člena Ustave.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vendar teh svojih očitkov ne utemelji. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo obravnavati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan