Jedro

Tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ugovarjala le obstoja računov, izdanih davčnemu dolžniku, kot navaja drugostopni organ, temveč tudi njihov dogovorjeni način plačila s pobotom s terjatvijo, ki je predmet izvršbe. To pomeni, da uveljavlja in je tudi že v davčnem postopku uveljavljala prenehanje svoje obveznosti po spornem računu (s pobotom) ter s tem, da dolžniku ni dolžna, kar je zakoniti ugovorni razlog iz 174. člena ZDavP-2, ki ga ima dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi. Drugačen zaključek drugostopnega organa je zato napačen, posledično pa je nepravilna tudi izpodbijana odločitev, po kateri se, zaradi nepravilne uporabe omenjene določbe ZDavP-2, ugovor tožeče stranke ne upošteva in ne presodi, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Velenje št. DT 42914-59/2009,1-16022-04 z dne 18. 5. 2009 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika A.A. s.p. začel davčno izvršbo davčnega dolga, razvidnega iz seznama izvršilnih naslovov, v skupni višini 15 106,46 EUR z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do tožeče stranke, s tem da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku – tožeči stranki pa naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 10 906,00 EUR na prehodni podračun davčnega organa. Iz razlogov sledi, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal davčnih obveznosti, razvidnih iz seznama izvršilnih naslovov, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Zato je davčni organ skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) in na podlagi nadaljnjih določb istega zakona, ki se nanašajo na prisilno izterjavo, začel davčno izvršbo.

Drugostopni davčni organ je ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljenega zavrnil. V razlogih se sklicuje na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na postopek izvršbe in še posebej na tiste določbe, ki se nanašajo na ugovor dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi. V dejanskem pogledu pa navaja, da je bil na podlagi ugovora tožeče stranke dolžnik s strani davčnega organa pozvan, da se izreče glede navedb v ugovoru in da poda dokazila. Davčni dolžnik je pojasnil, da o odstopu terjatev, na katerega se sklicuje tožnik v ugovoru, ni vedel ničesar. Pojasnil je tudi, da sta družbi B. d.o.o. in tožeča stranka povezani in da zato meni, da gre za izigravanje in prirejanje listin. Pojasnil je še, da je račune, na katere se sklicuje tožeča stranka v ugovoru, zavrnil z dopisom ter predložil dokazila v tej zvezi. Tožeča stranka je bila nato pozvana, da zadevo pojasni in predloži dokazila. V odgovoru je pojasnjevala izdane račune ter navedla, da je bil dolžnik obveščen o cesiji, na tej podlagi pa zaključila, da nima neporavnanih obveznosti do dolžnika. Na podlagi navedenih pojasnil in podatkov upravnih spisov drugostopni organ ugotavlja, da sta davčni dolžnik in tožeča stranka poslovno sodelovala in da iz tega sodelovanja (nakupa deleža v družbi B. d.o.o.) izhaja dolg tožeče stranke do davčnega dolžnika v višini zarubljenega zneska (10 906,00 EUR). Pri tem pa tožeča stranka navedeni terjatvi ne ugovarja z razlogi, iz katerih je po določbah 174. člena ZDavP-2 možen ugovor dolžnikovega dolžnika zoper sklep o izvršbi. Tožeča stranka v konkretni zadevi (nasploh) ni nikoli ugovarjala neplačanemu delu terjatve po kupoprodajni pogodbi za delež v C. d.o.o. Ugovarja obstoj drugih spornih računov, ki pa niso predmet tega postopka, zato organ teh računov in cesije ni obravnaval. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu in zaradi kršitev določb Ustave. Predlaga odpravo odločbe in povračilo stroškov postopka. V tožbi vztraja pri navedbah in dokazih, kot izhajajo iz ugovora zoper odločbo (pravilno: sklep) organa prve stopnje in ostalih listin, predloženih v upravnem postopku. Poleg tega podrobno opiše poslovanje med družbo B. d.o.o. in davčnim dolžnikom pri dobavi blaga po računu št. R 007-09 z dne 17. 2. 2009 in pri odpravi napak na podlagi računa št. R 008-09 ter navaja, da je bil v obeh primerih dogovorjen način plačila s 100% kompenzacijo (pobotom), kar je bilo davčnemu dolžniku znano vnaprej in v obeh primerih opravljena cesija terjatve s strani C. d.o.o. tožeči stranki na podlagi Pogodbe o cesiji, ki je bila v vednost poslana tudi davčnemu dolžniku. Davčni dolžnik je bil torej v obeh primerih obveščen o cesiji, ni pa nobene pravne ovire tudi za to, da stranki cesije dolžnika o odstopu sploh ne obvestita. Davčni organ bi zato moral pred izdajo izpodbijane odločbe (pravilno: sklepa) na podlagi navedenih računov in ostalih listin v zvezi s cesijo zaključiti, da ima davčni dolžnik dolg do tožeče stranke, ki ga je potrebno glede na dogovor strank delno pobotati, v preostalem pa plačati. Glede na povedano se namreč izkaže, da tožeča stranka dolžniku ne dolguje ničesar, temveč je on tisti, ki dolguje tožnici. Razlogi druge stopnje o tem, da tožeča stranka ni ugovarjala skladno s 174. členom ZDavP-2, so napačni, saj ves čas ugovarja in trdi, da davčnemu dolžniku z ozirom na poslovanje s kompenzacijo ni dolžna ničesar. Pri tem tožeča stranka še posebej poudari, da je bil davčni dolžnik s cesijo seznanjen ter da pobot in račun št. R 007-09 in s tem terjatev tožeče stranke izrecno priznava. Poleg tega davčni organ tožeči stranki ni dal možnosti, da sodeluje v ugotovitvenem postopku in postavlja dolžniku in pričam vprašanja, oziroma da se izjavi in pojasni vse relevantne okoliščine, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Kršeno pa je bilo tudi načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke pa tudi ustavna pravica do poštenega obravnavanja v postopku. Davčni organ v postopku ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, temveč je zgolj enostransko in brez sodelovanja tožeče stranke izvedel in ovrednotil dokaze. Prav tako ni izvedel pripravljalnega postopka, kar je prav tako šteti za bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov sledi, in o tem med strankama niti ni spora, da je tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ugovarjala zoper izpodbijani sklep. Sporna tudi ni vsebina ugovora in listin, na katere se v ugovoru sklicuje. Po teh podatkih pa tožeča stranka ni ugovarjala le obstoja računov, izdanih davčnemu dolžniku, kot navaja drugostopni organ, temveč tudi (njihov) dogovorjeni način plačila s pobotom s terjatvijo, ki je predmet izvršbe. To pa pomeni, da tožeča stranka uveljavlja in je uveljavljala tudi že v davčnem postopku prenehanje svoje obveznosti po spornem računu (s pobotom) ter s tem, da dolžniku ni dolžna, kar je zakoniti ugovorni razlog iz 174. člena ZDavP-2, ki ga ima dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi. Drugačen zaključek drugostopnega organa je zato napačen, posledično pa je nepravilna tudi izpodbijana odločitev, po kateri se, zaradi nepravilne uporabe citiranih določb ZDavP-2, ugovor tožeče stranke ne upošteva in ne presodi, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih zatrjevanih kršitev pravil postopka ni spuščalo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.