Jedro

Skladno s 3. odstavkom 214. člena ZPP, ni potrebno dokazovati dejstev, ki se domnevajo po samem zakonu, lahko pa se dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno.

Zato stranka, v katere korist zakon določa pravno domnevo, ni dolžna trditi dejanskega stanja pridobitve te pravice ali pravnega razmerja, ampak le domnevno bazo, tj. dejstva, na katerih temelji pravna domneva in so odločilnega pomena za podlago sodni odločbi, saj zakonska domneva olajšuje dokazno breme stranke. Ker 54. člen ZDR kot posledico nezakonite sklenitve PZ za določen čas uzakonja domnevo, da je sklenjena PZ za nedoločen čas, zadostuje, da delavec (tožnik) navaja dejstva, iz katerih izhaja, da je bila PZ za določen čas skenjena v nasprotju z 52. členom ZDR, na toženi stranki (delodajalcu) pa je dokazno breme glede dokazovanja, da je bila PZ za določen čas sklenjena zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I/2. in 4. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi tožnika za določen čas z dne

17.4.2003 sklenjena za nedoločen čas in je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 17.4.2003 dalje (I/2. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova ugotovitve neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in razveljavitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas več ali drugače, je sodišče zavrnilo (I/3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini

101.992,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/4. točka). Zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas neveljavna (II/1. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v točki I/2. in

4. razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas obrazložilo na podlagi 52. člena ZDR, ki določa, kdaj lahko delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je odločalo ultra petitum, kar je sicer v nekaterih primerih možno, sicer pa sam izrek sodbe ni razumljiv, saj ga je razumeti tako, da se zahtevek pod I/2. in I/3. točka izreka zavrneta. Tožnik se je v svojih tožbenih navedbah skliceval zlasti na določilo 81. člena ZDR ter temelj tožbenega zahtevka opiral na to, da je tožnik podal odpoved zaradi grožnje in prevare tožene stranka. Sodišče je tudi napačno štelo, da je bilo dokazno breme na toženi stranki in navedlo, da bi tožena stranka morala dokazati zakoniti razlog začasno povečanega obsega dela. Delo modelarja je specifično in ga tožnik do tedaj pri toženi stranki ni opravljal, povečani obseg dela modelarja pa sovpada z novimi tržnimi razmerami v smislu trenutnega povečanja povpraševanja kot posledice novega modnega trenda. Glede na formular pogodbe o zaposlitvi se niti ne zahteva natančna obrazložitev razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, kar je nedvomno stvar samega vodstva podjetja.

Posledično navedenemu je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer 52. in 54. člen ZDR. Tožnik je novo pogodbo sklenil za določen čas in sicer dva dni potem, ko mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal pritožbene navedbe tožene stranke kot zavajujoče. Tožnik je v tožbi izrecno navajal, da ni zakonitega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, kar se je po izvedenem dokaznem postopku v celoti potrdilo. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o zahtevku ultra petitum, saj je izrecno zahteval, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od 17.4.2003 dalje. Sodišče prve stopnje sicer ni sledilo tožnikovim trditvam, da je podal odpoved zaradi zmote in prevare, ki jo je pri njem povzročil direktor, sprejelo pa je sekundarni razlog, kar je pravno povsem pravilno. Izrek sodbe je pravilen, saj je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba za določen čas sklenjena za nedoločen čas. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka, kot je to sam navedel. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik podpisal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zmoti ali prevari, ki naj bi jo povzročil direktor.

Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da pri sklenitvi pogodbe za določen čas od

17.4.2003 do 17.4.2004 ni bil podan zakoniti razlog začasnega povečanja obsega dela.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sicer I/2 in I/4 točko izreka. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je s tožnikom sklenila pogodbo za določen čas zakonito in sicer iz razloga po 3. alinei 1. odst. 52. člena ZDR, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določilo 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR v

54. členu določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je neupošteven pritožbeni ugovor tožene stranke, da je bilo dokazno breme na tožniku, saj je tožena stranka tista, ki je morala dokazati, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zakonito.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka kot to zatrjuje tožena stranka in da je sodišče odločalo ultra petitum, ter da je izrek nerazumljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po določilu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo kot to izhaja iz sodbe, sodba sodišča prve stopnje pa je tudi razumljiva. O prekoračitvi zahtevka ni mogoče govoriti, saj je tožnik v tožbenem zahtevku postavil zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17.4.2003 ter ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od 17.4.2003 dalje, torej po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), v skladu s 23. členom tega zakona pa ni bilo vezano na tožbeni zahtevek delavca. Zato izrek sodbe v ugodilnem delu (I/2. točka izreka) ni ultra petitum.

Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse predlagane dokaze s strani tožene stranke in sicer je vpogledalo celotno predloženo listinsko dokumentacijo prav tako pa tudi zaslišalo direktorja tožene stranke kot predlagane priče V. U. in B. K. in po tako izvedenem dokaznem postopku je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala razloga začasno povečanega obsega dela po določilu 3. alinee 1. odst. 52. člena ZDR. Kot je izpovedal direktor tožene stranke na glavni obravnavi dne 13.4.2004, je ponudil tožniku pogodbo o zaposlitvi za določen čas zato, ker je ocenil, da bi tožnik lahko delal kot drugi modelar, saj ima tožena stranka zaposlenega samo enega modelarja, kar kaže na razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožniku je predlagal sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas takrat, ko je tožnik prišel k njemu na razgovor s predlogom, da bi preklical odpoved pogodbe o zaposlitvi, katero je predhodno sam podal, kot je sicer zatrjeval zaradi zmote. Na izrecno vprašanje direktorju, zakaj je tožniku ponudil pogodbo za določen čas in ne za nedoločen čas, je direktor izpovedal, da zato, ker se mu zadeva ni zdela zelo resna, glede na izjave, ki jih je tožnik po vseh oddelkih razširjal in tudi njemu in že večkrat izjavil, da bo dal odpoved, ker je nezadovoljen, ter da drugje več zasluži. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da je bilo dokazno breme v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas na tožniku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po določilu 3. odst. 214. člena ZPP, dejstva, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, vendar se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno. To pomeni, da stranka, v katere korist zakon določa pravno domnevo, ni dolžna trditi dejanskega stanja pridobitve te pravice ali pravnega razmerja. Zakonska domneva namreč olajšuje dokazno breme stranke. Ker 54. člen ZDR kot posledico nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, se v dokaznem postopku na podlagi zatrjevanih okoliščin ugotavlja le domnevna baza, to so dejstva, na katerih temelji pravna domneva in so odločilnega pomena za podlago sodni odločbi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in jih odmerilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.