Jedro

Predpostavka za sklenitev dopolnilnega delovnega razmerja je predhodna zaposlitev pri drugem delodajalcu za poln delovni čas in soglasje takega delodajalca. Kakor hitro se delodajalec, pri katerem je delavec zaposlen za poln delovni čas, spremeni, bi moral soglasje dati novi delodajalec. Če pa delodajalca ni več, ker se je delavec na primer upokojil, ni več delodajalca, ki bi soglasje lahko dal. Situacija je lahko le enaka kot v primeru, če delodajalec, pri katerem je delavec zaposlen za poln delovni čas, umakne soglasje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je prenehalo delovno razmerje s sklepom tožene stranke z dne 15.9.1998, potrjenim s sklepom razsodišča z dne 17.11.1998, na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZDR90. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 479/98-57 z dne 30.9.2003 navedena sklepa razveljavilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 15.9.1998, temveč 31.12.2000, ko se je upokojil. Tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja tudi za čas po 1.1.2001 in za reintegracijo je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 263/2004-2 z dne 1.10.2004 potrdilo odločitev o razveljavitvi sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, v preostalem delu pa je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje zaradi ugotovitve, do kdaj bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, ter zaradi odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja in o ostalih tožbenih zahtevkih.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju, s sodbo opr. št. II Pd 1290/2004-84 z dne 2.9.2005, odločilo enako. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 31.12.2000, tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja tudi po 1.1.2001 pa je zavrnilo. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje za čas od 15.9.1998 do 31.12.2000, reintegracijski zahtevek pa je zavrnilo. Glede na odločitev o trajanju delovnega razmerja je odločilo tudi o denarnih zahtevkih. Stranki sta 28.5.1991 sklenili pogodbo o zaposlitvi na podlagi 47. člena ZDR90, pri čemer je bilo delovno razmerje vezano na soglasje delodajalca, kjer je bil tožnik v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Ker tožnik po 31.12.2000 pri tem delodajalcu ni bil več zaposlen, takega soglasja ni več, zato je tožniku po zakonu samem prenehalo (tudi) delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima napadena sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Napadeni sodbi pravzaprav predstavljata prekoračitev tožbenega zahtevka, saj gre glede na tožbeni zahtevek za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja in ne za spor zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Nobeno sodišče ni posredovalo niti podlage niti obrazložitve, da je bila sklenitev delovnega razmerja v letu 1980 vezana na soglasje tujega delodajalca in da je tožniku delovno razmerje prenehalo že po zakonu dne 1.1.2001. Z upokojitvijo tožnika v Liechtensteinu pri tujem delodajalcu, tudi ni moglo iti za nikakršen umik soglasja. Sklenjeno je bilo samostojno delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišči se ne bi smeli sklicevati na določbe ZDR90, ker ta zakon v letu 1980, ko je bilo delovno razmerje sklenjeno, sploh še ni veljal. Tožnik v Sloveniji tudi nima statusa upokojenca, saj bo pogoje za polno starostno pokojnino v Sloveniji dopolnil šele leta 2016. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba nima pomanjkljivosti, ki jih povsem neutemeljeno, in v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, našteva tožnik in jo je mogoče preizkusiti. Sodba navaja tako relevantno dejansko stanje kot pravno podlago za odločitev. Revizijske navedbe v tem delu je zato mogoče razumeti le kot nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Po izrecni določbi drugega odstavka 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je revizija v tem delu nedopustna. Ker je predmet revizijske presoje pravnomočna sodba, torej sodba sodišča druge stopnje, tudi ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevne pomanjkljivosti prvostopne sodbe.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne revizijske navedbe, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Dejansko stanje zadeve, ki je za odločitev bistveno, je naslednje:

1. Tožnik je bil zaposlen v tuji firmi - I. iz Liechtensteina - od 1.7.1969 do 31.12.2000, ko se je v tujini starostno upokojil. 2. V okviru poslovnega sodelovanja L. z I. je prišlo do dogovora o zaposlitvi tožnika tudi v L.. S 1.10.1980 se je zaposlil kot strokovni sodelavec za dve uri dnevno: čas tožnika pri I. naj bi se ustrezno skrajšal, terminska določitev dnevnega delovnega časa pa bi bila stvar dogovora tožnika in L.. O tem obstaja sklep tožene stranke (takratnega TOZD Trženje) in soglasje I. za tako zaposlitev (priloga B1). 3. V letu 1991 je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi (135. člen ZDR90) za delovno mesto svetovalec, za nedoločen čas in za delovni čas, krajši od polnega - 12 ur tedensko. 4. V letu 1998 je tožena stranka (L.) sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja s 15.9.1998. Kot temeljni razlog za to je bila navedena odpoved poslov o vlaganju med L. in I., kar naj bi kazalo tudi na to, da ni več soglasja delodajalcev za tako zaposlitev tožnika, kar je po tretjem odstavku 47. člena ZDR90 razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, kot zatrjuje revizija, da bi tožnik sklenil povsem samostojno delovno razmerje pri toženi stranki. Šlo je za sklenitev delovnega razmerja za dopolnilno delo, ki ga je ob določenih pogojih, dopuščala in urejala veljavna delovna zakonodaja.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovno razmerje, sklenjeno na podlagi 47. člena ZDR90. Delovno razmerje je bilo sicer najprej sklenjeno v letu 1980, ko ZDR90 res še ni veljal. Imel je pa podobno rešitev takrat veljavni ZDR iz leta 1977 v določbah 74. člena (na podlagi drugega odstavka 187. člena ZZD). Razlika je le v tem, da ZDR77 ni imel podobne določbe, kot je v tretjem odstavku 47. člena ZDR90 - torej o prenehanju delovnega razmerja zaradi umika soglasja. Dejstvo pa je, da sta stranki v letu 1991 prav na podlagi ZDR90 sklenili pogodbo o zaposlitvi, s katero sta uredili medsebojna razmerja, sicer pa se pogodba (v 10. točki) sklicuje na uporabo "določb splošnih aktov, kolektivne pogodbe in zakona" - torej tudi ZDR90. Pri sklepanju pogodb o zaposlitvi na podlagi 135. člena ZDR90 ni šlo za sklepanje delovnih razmerij na novo, temveč le za uskladitev dotedanjih "medsebojnih" delovnih razmerij z novo zakonodajo oziroma preoblikovanjem v pogodbena razmerja.

Predpostavka za sklenitev dopolnilnega delovnega razmerja je predhodna zaposlitev pri drugem delodajalcu za poln delovni čas in soglasje takega delodajalca. Po določbi 47. člena ZDR90 ni nujno, da sta oba delodajalca kakorkoli (tudi) poslovno povezana. Smisel soglasja je le v tem, da mora delodajalec, kjer je delavec zaposlen za poln delovni čas, soglašati, da bo njegov delavec delal še nekje drugje. V primeru prenehanja zaposlitve pri prvem delodajalcu (razlog prenehanja pri tem ni pomemben) pa je situacija podobna, kot če bi šlo za umik soglasja, kar ima na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZDR90 za posledico prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu. Soglasje je vezano na obstoj delovnega razmerja in velja le toliko časa, dokler je delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki tako soglasje (lahko) daje. Kakor hitro se delodajalec, pri katerem je delavec zaposlen za poln delovni čas, spremeni, bi moral soglasje dati novi delodajalec. Če pa delodajalca ni več, ker se je delavec na primer upokojil, ni več delodajalca, ki bi soglasje lahko dal. Situacija je lahko le enaka kot v primeru, če delodajalec, pri katerem je delavec zaposlen za poln delovni čas, umakne soglasje.

V dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ni podlage za trditve tožnika, da je šlo za sklenitev samostojnega delovnega razmerja za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa. Delavci, ki so že bili zaposleni za polni delovni čas, so le izjemoma lahko sklenili še dopolnilno delovno razmerje za največ tretjino delovnega časa in to le ob soglasju obeh delodajalcev - tako po zakonodaji, ki je veljala v letu 1980, kot tisti, ki je veljala v letu 2000 in 2001. Druge zakonite podlage za sklenitev samostojnega delovnega razmerja ob že sklenjenem delovnem razmerju za poln delovni čas ni bilo. Ob prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za poln delovni čas, bi sicer lahko prišlo do ohranitve dopolnilnega delovnega razmerja, vendar le, kolikor bi s tem soglašal tudi delodajalec. Takega soglasja tožene stranke pa v obravnavanem primeru očitno ni bilo. Glede na dejansko ugotovitev od kdaj se šteje, da soglasja delodajalca za dopolnilno zaposlitev tožnika pri toženi stranki ni več, je pravilna ugotovitev sodišča, da je tožniku na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZDR90 po samem zakonu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V posledici take odločitve je tudi pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja za čas po 1.1.2001. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).