Jedro

Tožencu je bila plača pravilno določena, dejansko pa je prišlo do napake pri obračunu plače. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. V tem primeru je dolžan po 190. členu OZ tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Odločilnega pomena je, ali je tožeča stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna. Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzele pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni vrniti preveč izplačano neto plačo in sicer za avgust 2008 v znesku 4,55 EUR, za september 2008 v znesku 20,60 EUR, za oktober 2008 v znesku 34,55 EUR, za november 2008 v znesku 32,54 EUR, za december 2008 v znesku 33,56 EUR, za januar 2009 v znesku 22,67 EUR, za februar 2009 v znesku 22,12 EUR, za marec 2009 v znesku 21,80 EUR, za april 2009 v znesku 20,97 EUR, za maj 2009 v znesku 22,92 EUR in za mesec junij 2009 v znesku 19,36 EUR, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 dalje do plačila. Zavrnilo pa, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vračilo preveč obračunane in izplačane plače za mesece od julija 2009 do oktobra 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka in je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 142,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz razlogov kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke in posledično tudi zoper stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ji je naložilo vračilo domnevnega preplačila plače. Podaja načelno nestrinjanje glede tega, da v primerih, ko za neko delovno mesto sploh ne obstoji neka konkretna predpisana izobrazba oziroma šolanje, ampak je zanj opredeljena le stopnja izobrazbe, delavci na takem delovnem mestu, ki opravlja isto delo, ne more prejemati različne plače zgolj na podlagi (ne)izpolnjevanja pogoja glede stopnje izobrazbe. Sklicuje se na načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, na prepoved diskriminacije iz 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 1. člen Protokola št. 12 EKČP. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do argumenta zakaj meni, da prepovedana diskriminacija v izpodbijanem primeru ni podana. Ker se do teh navedb sodišče ni opredelilo, zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da tožeča stranka ne bi smela poseči v obstoječe pravice toženca s prevedbo, kar znižanje plače nedvomno predstavlja. Še posebej, ker se delo toženca tudi po opravljeni prevedbi ni prav nič spremenilo ne po vsebini in ne po obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je tudi v 10. točki obrazložitve opredelilo do ugovora tožnika, ali so mu bile kršene temeljne človekove pravice s tem, ko je za opravljanje enakega dela prejemal nižjo plačo kot sodelavci, ki imajo zahtevano izobrazbo. Pravilno je pojasnilo, da 14. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS), ki ureja znižanje osnovne plače za en ali dva plačilna razreda zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja, ki se zahteva za delovno mesto, ki ga zaseda, ni v neskladju z ustavo, in čemu je potrebno upoštevati, da delavci kljub zasedanju istega delovnega mesta in opravljanju enakega dela niso v enakem položaju, saj določeni izpolnjujejo pogoje določene za zasedbo delovnega mesta, drugi pa ne. Zato je dopustno tudi razlikovanje pri plačilu za opravljeno delo, skladno z določbo 14. člena ZSPJS. Tako je neutemeljeno in protispisno pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče do teh navedb toženca ni opredelilo.

6. Tožeča stranka je uveljavljala vračilo preveč izplačane plače tožencu v obdobju od avgusta 2008 do junija 2009. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila plača tožene stranke določena v skladu z zakonom, le obračunana in izplačana je bila v previsokem znesku zaradi napake pri obračunu plače. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za nepravilnosti pri obračunu in izplačilu plače izvedela 17. 7. 2009, ko je prejela dopis Ministrstva za kulturo z dne 10. 7. 2009, s priloženim zapisnikom o nadzoru. Zaradi nepravilne formule za izračun plače pri delavcih, ki niso imeli potrebne izobrazbe, je prišlo do napake pri izračunu odbitka za odpravo nesorazmerja, saj bi bilo potrebno upoštevati odbitek zaradi nedoseganja izobrazbe (odšteti najprej odbitek zaradi neizpolnjevanja izobrazbe in nato računati odpravo nesorazmerij). Kot je izpovedala priča A.A. je bila pri obračunu plače napačno vnesena korekcijska osnovna plača, zaradi česar je bila posledično napačna tudi skupna razlika za odpravo nesorazmerij, kar je ugotovilo tudi Računsko sodišče. Do preplačila je tako prišlo zaradi pomotnega obračuna pri plači, ki se je izvajal pri zunanjem izvajalcu.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožencu plača pravilno določena, dejansko pa je prišlo do napake pri obračunu plače. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve.1 V tem primeru je dolžan po 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj. - OZ) tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na odločitev v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017, torej primer, ko je bilo tožnici le zaradi napačnega obračuna izplačana plača v previsokem znesku. Odločilnega pomena je torej, ali je tožeča stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna. Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzele pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.

8. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za obdobje od avgusta 2008 do junija 2009, saj je ugotovilo, da je zaradi nepravilnosti pri obračunu zneskov iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači in posledično preplačilo plače prišlo zaradi pomote pri obračunu plače pri zunanjem izvajalcu, za katere tožeča stranka ni vedela. Pritožba pa same višine zahtevka ne izpodbija.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Cigoj Obligacijska razmerja: Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, 1978, str. 227.