Jedro

OZ ne določa, v katerem primeru že nastopi „neizterljivost terjatve“. Sodna praksa VS RS je to praznino do neke mere že zapolnila, in sicer tako, da je odločilo, da mora biti upnik pri izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (odločba VS RS, III Ips 39/2003). Če ravna tako in dolžnik ne izpolni, potem nastopi neizterljivost in mora odstopnik poravnati obveznosti do prevzemnika terjatve.

Opustitev plačila sodne takse ni ovira za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba zoper točke I, III in V izreka prvostopenjske sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 592,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo z povrnitvijo stroškov zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi jamčevanja tožene stranka za izterljivost odstopljene terjatve.

2. Dejansko stanje je bilo med strankama nesporno skoraj v celoti. Tožeča in tožena stranka sta 14. 12. 2011 sklenili „Pogodbo o prodaji terjatev št. 236/2011“. Z njo je tožeča stranka kupila terjatev, ki jo je imela tožena stranka do M. O. s. p. (v nadaljevanju: dolžnice). Šlo je za terjatev v višini 6.763,26 EUR. Istega dne je bila sklenjena tudi „Cesijska pogodba“, prav tako med tožečo in toženo stranko. Ta pogodba se bo v nadaljevanju označevala kot „Cesijska pogodba“. Tožeči stranki je s to pogodbo tožena stranka odstopila terjatev, ki jo je prodala s Pogodbo o prodaji terjatve št. 236/2011. Tožeča stranka je bila torej prevzemnik terjatve.

3. Cesijska pogodba je v 1. odstavku 1. člena določala naslednje: „E. Z., ….odstopi podjetju L. d. o. o. … terjatev v znesku 6.763,26 EUR … pri čemer jamči za obstoj in izterljivost le te in je do prevzemnika v regresni pravici vse do polnega plačila odstopljene terjatve, z vsemi pogodbenimi stroški.“

4. Zapadlost terjatve do M. O. s. p. je bila opredeljena v 3. odstavku 1. člena Cesijske pogodbe; v tem členu je bilo dogovorjeno, da naj bi M. O. s. p. nakazala dolgovani znesek tožeči stranki 16. 1. 2012. Tožena stranka je sicer v teku postopka navajala, da je bila zapadlost terjatve podaljšana za 4 mesece. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča pa pritožba ne izpodbija.

5. 14. 12 2011 sta stranki sklenili še „Aneks k pogodbi o prodaji terjatev“. Ta pogodba je bila po svoji vsebini pogodba o spremembi pogodbe. Z njo sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za odstopljeno terjatev plačala 6.373,69 EUR in ne 6.763,26. Razlika znaša 389,57 EUR. 6.373,69 EUR je tožeča stranka toženi stranki res plačala.

6. Dolžnica M. O. s. p. po 16. 1. 2012 svoje obveznosti ni izpolnila. Tožeča stranka je zato vložila zoper njo predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine, in sicer 29. 3. 2012. S tem predlogom je predlagala izvršbo na terjatve do banke (izvršba na „dobroimetje“ dolžnice pri banki).

7. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 22. 11. 2012. Izvršba ni vodila do uspeha. Račun dolžnice je bil blokiran med 24. 8. 2012 in 9. 10. 2012 in potem med 3. 1. 2013 in 18. 2. 2014, potem pa zaprt. Vendar tudi v vmesnem času, v katerem bančni račun ni bil blokiran, tožeča stranka z izvršbo ni bila uspešna. Tožeča stranka je potem vložila predloge za opravo izvršbe na druge premoženjske pravice.

8. Tožeča stranka je 31. 3. 2013 vložila predlog za izvršbo na premičnine in na dolžničino pokojnino. Predlogu je bilo sicer ugodeno, vendar pa tožeča stranka ni založila predujma za izvršitelja za izvršbo na premičnine. Izvršba na pokojnino ni bila uspešna.

9. Tožeča stranka je tudi predlagala izvršbo na nepremičnine v dolžničini lasti. Zaznamba sklepa o izvršbi je bila vpisana 18. 2. 2013. Do vložitve predloga za izvršbo na temelju verodostojne listine so bile nepremičnine že obremenjene z več hipotekami in do pravnomočnosti sklepa o izvršbi še z nadaljnjimi hipotekami. Vrednost v zemljiško knjigo vpisanih hipotekarnih obremenitev je v času pravnomočnosti sklepa o izvršbi znašala 400.000,00 EUR; nepremičnina je bila obremenjena poleg tega tudi tudi s stranskimi terjatvami.

10. Tožeča stranka je zahtevala plačilo iz jamčevanja za izterljivost odstopljene terjatve. Sprva je zahtevala plačilo 6.763,26 EUR. Kasneje je svoj tožbeni zahtevek razširila še za 1.373,26 EUR. S tem zahtevkom je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela v izvršilnem postopku zoper dolžnico.

11. Tožena stranka se je v teku prvostopenjskega postopka branila z ugovorom neskrbnega vodenja izvršilnega postopka. Razširitvi tožbe se je upirala.

12. Prvostopenjsko sodišče je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka prvostopenjske odločbe). Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo do višine 7.832,95 EUR, in pa tudi zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od različnih delnih zneskov (točka III izreka). Tožbeni zahtevek v višini 389,57 EUR je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložila plačilo stroškov prvostopenjskega postopka.

13. Zoper prvostopenjsko odločbo je vložila pritožbo tožena stranka. Navaja pritožbene razloge glede točk I, III in V izreka prvostopenjske odločbe. Meni, da pritožbeno sodišče razširitve tožbenega zahtevka ne bi bilo smelo dopustiti, ker da naj ne bi bilo razlogov za to. Poleg tega naj bi tožeča stranka za razširjeni zahtevek ne plačala sodne takse. Navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bil izrek prvostopenjske sodbe napačen, saj naj bi prvostopenjsko sodišče odločilo o zahtevkih v višini 8.222,52 EUR, medtem ko naj bi znašala vrednost spornega predmeta le 8.136,52 EUR. Neutemeljen naj bi bil tudi zahtevek za povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 86,00 EUR. V najobsežnejšem delu pritožbe pa vztraja pri tem, da tožeča stranka ni dovolj skrbno vodila izvršilnega postopka zoper dolžnico in za to navaja različne razloge.

14. V točki II je prvostopenjsko sodišče, zgolj zaradi večje preglednosti, razveljavilo sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine. Odločitev o zahtevku samem to še ni bila. Točka IV izreka pa je za toženo stranko celo izrazito ugodna, saj je bil z njo delno zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pritožba ne navaja nobenih razlogov zoper odločitev v točkah II in IV izreka prvostopenjske odločbe. Ker te odločitve ne škodijo koristim tožene stranke, je pritožbeno sodišče štelo, da pritožba zoper ti dve točki izreka prvostopenjske odločbe ni bila vložena.

15. Pritožba zoper točke I, III in V izreka ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo in sklep pa potrdilo na temelju 353. in 2. točke 365. člena ZPP.

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske odločbe

16. Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka ni plačala. Plačilo sodne takse ni predpostavka za vodenje postopka tudi glede razširjenega tožbenega zahtevka (1. odstavek 105.a člena ZPP). Opustitev plačila sodne takse torej tudi ni ovira za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka.

17. Prvostopenjsko sodišče je spremembo tožbe dovolilo. Tožena stranka pa meni, da je ne bi bilo smelo.

18. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka zvišala z vlogo z dne 30. 5. 2014. Razširila je za stroške, ki jih je medtem imela v izvršilnem postopku zoper dolžnico. Tožena stranka je temu nasprotovala zelo na splošno. Menila je namreč, da je (vsakršen) zahtevek zoper njo neutemeljen. Pritožbeno sodišče pa meni, da je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ne glede na to, da izvršilni postopek zoper dolžnico še ni končan.

19. Tožena stranka mora namreč glede na 1. odstavek 1. člena Cesijske pogodbe poplačati glavnico in vse izvršilne stroške. Ker ji bo ta sodba (skupaj z odločbo prvostopenjskega sodišča) naložila poplačilo glavnice, izvršilnih stroškov in obresti, bo tožeča stranka dosegla poplačilo tistega, do česar je upravičena glede na samo Cesijsko pogodbo. Nadaljnjih terjatev do tožeče stranke ne bo mogla več imeti, končanje izvršilnega postopka pa ni povezano s stroški. Razmerje do tožene stranke bo s tem urejeno dokončno.

II. Pritožba zoper točko III izreka prvostopenjske odločbe a) VREDNOST SPORNEGA PREDMETA IN POSAMEZNI ZAHTEVKI

20. Kot vrednost spornega predmeta se upošteva le vrednost glavnega zahtevka (1. odstavek 39. člena ZPP).

21. Tožeča stranka je v teku postopka uveljavljala naslednje zahtevke: v postopku za izvršbo na temelju verodostojne listine (s katerim se je začel ta postopek) je zahtevala plačilo 6.763,26 EUR in pa plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 86,00 EUR. Poleg tega je zahtevala plačilo 1.373,26 EUR. Skupaj je torej zahtevala plačilo 8.222,52 EUR in o takšnih zahtevkih je bilo odločeno, kot je pravilno navedla pritožba sama. Kot vrednost spornega predmeta je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo nižji znesek, namreč le 8.136,52 EUR. Do nasprotja med tožbenimi zahtevki in vrednostjo spornega predmeta torej sploh ni prišlo, ker prvostopenjsko sodišče pri vrednosti spornega predmeta pravilno ni upoštevalo izvršilnih stroškov.

22. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prisodilo stroškov izvršilnega postopka v višini 86,00 EUR dvakrat. Tožeča stranka je namreč v teku tega postopka zahtevala povrnitev stroškov izvršilnega postopka, ki so nastali v dveh različnih izvršilnih postopkih. Prvi je bil izvršilni postopek zoper dolžnico (opr. št. VL 43304/2012, obresti od 22. 11. 2012 naprej). V drugem izvršilnem postopku (opr. št. VL 135179/2012) je tožeča stranka zahtevala plačilo od tožene stranke in se je po ugovoru tožene stranke ta postopek nadaljeval kot pravdni postopek. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala in tudi dobila prisojene obresti od 17. 10. 2012 naprej, torej od vročitve predloga za izvršbo toženi stranki (takrat še dolžnici v izvršilnem postopku).

b) OPUSTITEV SKRBNOSTI PRI UVELJAVLJANJU TERJATVE

23. Glede na 424. člen OZ lahko odstopnik odgovarja za izterljivost terjatve, če je bilo tako dogovorjeno. Njegova odgovornost je omejena po višini na prejeto nasprotno dajatev, to je dajatev prevzemnika terjatve. Ta odgovornost je sicer zvišana še za obresti in stroške v zvezi z odstopom in za stroške v postopku zoper dolžnika. Takšna odgovornost tožene stranke je bila dogovorjena v 1. odstavku 1. člena Cesijske pogodbe.

24. OZ ne določa, v katerem primeru že nastopi „neizterljivost terjatve“. Sodna praksa VS RS je to praznino do neke mere že zapolnila, in sicer tako, da je odločilo, da mora biti upnik izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (odločba VS RS, III Ips 39/2003). Če ravna tako in dolžnik ne izpolni, potem nastopi neizterljivost in mora odstopnik poravnati obveznosti do prevzemnika terjatve.

25. Okoliščine v zvezi z neskrbnostjo so takšne, da koristijo dolžniku, v tej zadevi torej toženi stranki. Trditveno in dokazno breme glede neskrbnosti je torej na strani tožene stranke.

26. Pritožba meni, da bi morala tožeča stranka pokazati skrbnost poklicnega odkupovalca terjatev. Ker jo je v izvršilnem postopku zastopal odvetnik, bi morala poleg tega pokazati povečano skrbnost, kakršno mora pač kazati odvetnik. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi se tožeča stranka ukvarjala z odkupovanjem terjatev poklicno. Pritožba tudi ne navaja, da bi v prvostopenjskem postopku to trdila katera od strank, prvostopenjsko sodišče pa spregledalo takšno trditev. Gre torej za neupoštevno pritožbeno novo dejstvo.

27. Skrbnost se pač ne presoja po pooblaščencu, temveč opredeljujejo merilo za skrbnost lastnosti same stranke (1. odstavek 6. člena OZ). To je tudi razumljivo. Če mora stranka ravnati s povečano skrbnostjo, potem je lažje izpostavljena očitku neskrbnega ravnanja. Ne bi bilo prav, da bi se zoper skrbno stranko, ki je za izterjavo terjatev pooblastila strokovnjaka (odvetnika) celo lažje uveljavljal očitek neskrbnosti kot zoper stranko, ki je ravnala manj skrbno, ker ni postavila pooblaščenca. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke po merilu skrbnosti povprečnega (in ne poklicnega) prevzemnika terjatev. Ne glede na vse povedano, pa pritožbeno sodišče ne meni, da bi pooblaščenec ravnal neskrbno, celo če se upošteva merilo skrbnega strokovnjaka. Razlogi bodo podani v nadaljevanju.

28. Pritožba vztraja, da je tožeča stranka ravnala neskrbno in je v zvezi s tem navajala tudi vrsto konkretnih očitkov. Pritožbeno sodišče ne meni, da bi morala tožeča stranka nemudoma po zapadlosti terjatve že vložiti predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine (ali pa tožbo). V času med 17. 1. 2012 in 29. 3. 2012 je pač čakala. Upnikova dolžnost pač ni, izterjevati nemudoma, temveč mora to storiti po svoji presoji. Odlašanje z vložitvijo predloga za izvršbo v dolžini približno 2 mesecev je bilo smiselno zato, ker bi v tem času dolžnik lahko še prostovoljno izpolnil, kar dolžniki pogosto storijo. Po drugi strani pa tudi ni prav nič zanesljivo, da bi prej vloženi predlog za izvršbo vodil do uspeha v samem izvršilnem postopku.

29. Pritožba navaja, da naj bi odložitev vložitve predloga za izvršbo pripeljala do plačilne nesposobnosti dolžnice. Na kaj opira takšen sklep, pritožba ni pojasnila. Očitno je, da je pritožba v tem delu neutemeljena.

30. Tožeča stranka ni ravnala neskrbno glede rubeža terjatev do banke. Upnik lahko predlaga izvršbo na tisto premoženjsko pravico, ki po razumni presoji omogoča poplačilo. Ena najpogostejših vrst izvršbe je izvršba na terjatve do banke, ker je razmeroma preprosta in poceni. Upnik pač ni zavezan, hkrati predlagati več izvršilnih sredstev in predmetov izvršbe. To je zgolj njegova pravica. Postopno vlaganje predlogov za izvršbo na vedno nove izvršilne predmete, je racionalno. Pred vložitvijo predloga namreč upnik presodi, ali ima lahko z izvršbo na določen predmet sploh lahko uspeh. S postopnim vlaganjem predlogov lahko poleg tega tudi zmanjša stroške izvršilnega postopka; če je namreč izvršba na določen predmet uspešna, ni potrebno predlagati izvršbe še na kakšen drug predmet. 31. Obširni pritožbeni razlogi se nanašajo na način vodenja izvršilnega postopka v zvezi z izvršbo na nepremičnine. Obrazloženo je že bilo, da upnik ne ravna neskrbno, če začne izvršilni postopek zgolj s predlogom za izvršbo na dolžničine terjatve do banke in ne hkrati tudi s predlogom za izvršbo na dolžničine nepremičnine in na rubež pokojnine. Že zato ni utemeljen tudi očitek neskrbnosti v zvezi z izvršbo na nepremičnine v dolžničini lasti in v zvezi z rubežem pokojninskih terjatev.

32. Kar se tiče zavarovanja s predhodno odredbo na nepremičnine s predznambo zastavne pravice, bi jo lahko tožeča stranka predlagala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine kvečjemu na temelju 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, ki pa je bila razveljavljena kot protiustavna (odločba US RS, opr. št. U-I-148/13) in bi torej končno tudi ne smela voditi do uspeha tožeče stranke. Smiselno isto velja tudi za zavarovanje z rubežem denarne terjatve do C. D. 33. Tožeča stranka je imela pravni temelj za predlog za opravo izvršbe na nepremičnine šele s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine (22. 11. 2012), s čimer je šele nastal izvršilni naslov. Sicer je bila zaznamba sklepa o izvršbi vpisana 18. 2. 2013, vendar pa v vmesnem času med pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in zaznambo sklepa o izvršbi ni bila vpisana nobena nova hipoteka.

34. Tožena stranka je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme za utemeljenost očitka neskrbnosti, kolikor se nanaša na to, da bi se tožeča stranka kljub visoki predobremenjenosti nepremičnin (400.000,00 EUR glavnice) vseeno lahko poplačala. Tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni dokazala, da bi obstajalo upanje na poplačilo iz nepremičnin. Njene trditve so se namreč nanašale na oceno vrednosti nepremičnin, kakor je bila določena na temelju Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Glede tega zakona je že Ustavno sodišče RS presodilo, da ne ustreza načelu zakonitosti (147. člen Ustave RS). Teh ocen prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, česar pa pritožba ne napada. Glede vrednosti nepremičnin navaja pritožba nove trditve. Te niso le nove, temveč so tudi brez obrazložitve, na kaj opira stranka svoje navedbe o domnevni visoki vrednosti nepremičnin.

35. Tožeča stranka tudi ni ravnala neskrbno pri opustitvi izvršbe na premičnine in pokojnino. Splošno poznano je, da je izvršba na premičnine le redko uspešna. Razlogi so številni: praviloma majhna vrednost premičnin, številni ugovori lastninske pravice tretjega, razmeroma visoki izvršilni stroški. Zakaj tožeča stranka ni vztrajala pri izvršbi na premičnine, je pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2014 (l. št. 63 in nasl.). Teh navedb tožena stranka ni prerekala z navedbo razlogov za prerekanje (l. št. 73). Glavno pa je, da je tožena stranka tista, ki mora trditi in po potrebi dokazati, da bi izvršba na premičnine izjemoma lahko vodila do uspeha in da je bilo torej ravnanje tožeče stranke neskrbno. To pa ji niti v pritožbi (odstavek 9 pritožbe) ni uspelo. Glede izvršbe na pokojnine je pojasnilo dala tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2014 (l. št. 51). Teh navedb tožena stranka ni prerekala. Že to, da do zaključka prvostopenjskega postopka ni prišlo do poplačila terjatev na temelju tega izvršilnega sredstva, kaže na neizterljivost terjatev tožeče stranke s tem izvršilnim sredstvom.

36. Tožena stranka je vložila obsežen in skrbno napisan odgovor na pritožbo. Upravičena je do povrnitve stroškov z odgovorom na pritožbo. Ti pa so nastali v višini 465,60 EUR in 20,00 EUR (tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT). Upravičena je tudi do povrnitve DDV od 485,60 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT).

37. Tožeča stranka mora povrniti 592,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala poravnati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).