Jedro

V obnovljenem postopku je tožnica sodelovala kot stranka. Njeni ugovori so bili presojeni. Zato s pavšalnimi pritožbenimi ugovori ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2001. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 5.9.2000, s katero je bilo v obnovljenem postopku puščeno v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 14.10.1998, s katerim je bila investitorjem F.A., M.J., E.K. in J.K. dovoljena legalizacija prizidka in sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v avtomehanično delavnico, trgovino, servis za kolesa in pisarno, vse na parc. št. 997 in 998 k.o. D. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto D. (PUP). Navedla je, da se obravnavani poseg nahaja na območju urejanja ..., v morfološki enoti ... V skladu z 9. členom PUP so na tem območju dovoljene prizidave, spremembe namembnosti v obstoječih objektih za potrebe osnovne preskrbe, storitvenih in družbenih dejavnosti, pa tudi gradnja gospodarskih objektov in delavnic v kombinaciji s stanovanjskimi objekti. Po določbi 8. člena PUP so gradnje gospodarskih objektov za potrebe kmetovalcev in spremembe namembnosti in dejavnosti v obstoječih objektih dovoljene, kolikor nova dejavnost ne povzroča motenj v bivalnem okolju, funkcionalno zemljišče pa ustreza normativnim pogojem za posamezne dejavnosti. V obnovljenem postopku je bilo dopolnjeno dejansko stanje s pridobitvijo poročila in ocene hrupa z dne 10.8.2000, ki ga je izdelal K. d.o.o., L., ki je pooblaščen za izdelavo tovrstnih poročil. Iz tega poročila je razvidno, da predvideni hrup ne bo presegel dovoljene ravni hrupa. Ta ugotovitev temelji na opravljenih meritvah. V skladu z 11. točko izreka lokacijskega dovoljenja bodo vse prometne površine utrjene in obrobljene, odvodnjavanje pa bo urejeno preko lovilca olj v javno kanalizacijo. Ugovor tožnice o onesnaževanju podtalnice ni utemeljen. V skladu s poprejšnjim soglasjem Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 29.9.1998 bo moral imeti projekt za izdajo gradbenega dovoljenja priložen tudi tehnološki projekt avtoservisa, kjer bo natančno rešeno vprašanje glede odvoda izpušnih plinov. Predvidena dejavnost v bivalnem okolju ne bo povzročala motenj in je glede na to poseg možen in dopusten. V postopku so bila pridobljena predpisana soglasja, investitorji pa so izkazali, da imajo pravico graditi na navedenem zemljišču. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navaja, da so ugotovitve tožene stranke skladne s podatki v predloženih upravnih spisih, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje lokacijskega dovoljenja veljavne določbe ZUN in PUP. ZUN in PUP sta bila pravilno uporabljena, zato sodišče prve stopnje soglaša s stališči tožene stranke in njenih razlogov ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče tudi zavrača tožbene ugovore.

Tožnica v bistvu ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo z dejavnostjo, ki se bo izvajala v objektu, ki je predmet spornega lokacijskega dovoljenja, kršene kakšne njene pravice ali pravne koristi. Stranski udeleženec lahko v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. To velja tudi v primeru, ko gre za spremembo namembnosti objekta in za legalizacijo prizidka.

Sosed oziroma lastnik sosednje parcele ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki ne zadevajo njegovih pravic in pravnih koristi, ampak izraža le njegov dejanski interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolje ne bi spremenilo. Med take ugovore, ki so tudi sicer pavšalni, je tudi ugovor tožnice, ki se nanaša na vprašanje hrupa, onesnaževanje zraka in podtalnice. Navedeni ugovori se nanašajo na okoliščine, ki zadevajo varovanje javnega interesa. Ta interes pa so že po uradni dolžnosti dolžni varovati upravni organi. Okoliščine, ki naj bi po mnenju tožnice pripeljale do odprave spornega lokacijskega dovoljenja, so neutemeljene. Upravni organ prve stopnje je ravnal prav, ko je lokacijsko dovoljenje pustil v veljavi.

Tožnica v pritožbi smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je upravni organ odločal izključno na podlagi zahteve in listinskih dokazov investitorjev. Ni bila opravljena ustna obravnava. Kršena so bila načela zakonitosti materialne resnice in zaslišanja strank. Tožnici ni bila priznana pravica biti stranka v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Postopek je bil uveden na podlagi nepopolne vloge. Prekoračene so bile pristojnosti. Gre za grobo poseganje v prostor na škodo tožnice in njene družine. Materialni predpisi niso bili upoštevani.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora je odločitev, sprejeta v obnovljenem postopku. Postopek je bil obnovljen na predlog tožnice in to iz razloga, ker ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Tožnica (soseda investitorjev) meni, da lokacijsko dovoljenje ne bi smelo biti izdano in bi morala biti odločitev v obnovljenem postopku, drugačna.

Prvostopna odločba je bila izdana na podlagi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po tej določbi izda pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. V drugem primeru lahko organ, glede na vse okoliščine posameznega primera, prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je organ prve stopnje v obravnavani zadevi ravnal pravilno, ker je pustil v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 14.10.1998. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta v svoji odločbi oziroma sodbi podrobno obrazložila, zakaj so ugovori tožnice, ki se nanašajo na hrup in onesnaževanje neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tožnici je bila v obnovljenem postopku dana možnost sodelovanja. Vsi njeni ugovori so bili presojeni in pravilno zavrnjeni. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zadoščeno je bilo zahtevam iz 8. in 9. člena PUP, po katerih nova namembnost ne sme povzročati motenj v bivalnem okolju. Zato pritožba tožnice, v kateri ne navaja nobenih konkretnih ugovorov, temveč le na splošno zatrjuje kršitve postopka in napačno uporabo materialnih predpisov, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.