Jedro

Neplačilo sodne takse je sankcionirano s fikcijo umika tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da šteje tožba z dne 13. 9. 2011 za umaknjeno (točka I. izreka). Zavrglo je zahtevi tožnice za oprostitev plačila sodne takse z dne 21. 1. 2013 (točka II. izreka) in z dne 21. 1. 2013 za izdajo zamudne sodbe (točka III. izreka).

Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga, da se odpravi in razveljavi, ker nima podlage v Ustavi in zakonih ter da sodišče izda zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo sodne takse. Navaja, da štetje sodišča ni predmet sojenja. Sodišče na podlagi 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sklep o ustavitvi postopka, če je tožeča stranka tožbo umaknila. Štetje ni podlaga za umik tožbe, sklep je nezakonit in brez podlage v zakonu. Umika tožbe po uradni dolžnosti ni. Zoper izpodbijani sklep tudi ni pritožbe in je pravni pouk v njem nepravilen. Predloga za taksno oprostitev na podlagi petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ni mogoče zavreči. Zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila takse nima pravnega učinka. Poziv je vojaški pojem, ni predmet sojenja. Opozorilo na plačilo sodne takse v roku 15 dni nima podlage v zakonu in je brezpredmetno. Na poziv sodišča pritožnica ni odgovorila in takse ni plačala, ker je plačila takse oproščena po samem zakonu (peti odstavek 11. člena ZST-1). Osmi člen ZST ni predmet plačila sodne takse in je brezpredmeten. Po členu 105.a so izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev na podlagi zakona. Zato je izpodbijani sklep nezakonit. Vztraja, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica 13. 9. 2011 vložila tožbo s predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Nato je bil tožnici poslan plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v postavljenem roku in z opozorilom na posledice neplačila sodne takse (fikcija umika tožbe). Po ugovornem in pritožbenem postopku je bil potrjen. Pritožnica priznava, da takse za tožbo kljub pozivu sodišča ni plačala. Meni, da tega ni bila dolžna, ker so zaradi njene brezposelnosti podani pogoji za taksno oprostitev na podlagi petega odstavka 11. člena ZST-1, ki se po njenih navedbah ne preverja.

Pritožbeno naziranje, da je tožnica oproščena plačila takse že na podlagi samega zakona, je zmotno. Sodišče odloči o taksni oprostitvi na predlog stranke, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi stranka, presoditi vse okoliščine primera. Po petem odstavku 11. člena ZST-1 se premoženjsko stanje strank in njenih družinskih članov ne ugotavlja le v primeru, kadar stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno in socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V spisu ni podatkov, da bi se pritožnica v postopku sklicevala na take prejemke, niti jih z ustreznimi odločbami dokazala. Zato na prvi stopnji ni bilo podlage za odločanje o uporabi navedenega pravnega določila. Predlog pritožnice za taksno oprostitev pa je bil pravnomočno zavrnjen tudi s pojasnili o uporabi petega odstavka 11. člena ZST -1 (r. št. 12 spisa). Podlage za ugotovitev, da je tožnica oproščena plačila sodnih taks že po samem zakonu, po povedanem ni.

Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča. Neplačilo sodne takse je sankcionirano s fikcijo umika tožbe. Gre za domnevo, da je stranka zato, ker takse ni plačala, umaknila tožbo. Sledi izdaja ustreznega sklepa, ker je postopek končan. Sankcija fikcije umika tožbe ne nastopi le, če so podani pogoji za taksno oprostitev po ZST -1. Ker slednji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni, je pravilno ugotovilo, da so podani vsi zakonsko predvideni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. O fikciji umika tožbe je odločilo ob pravilni uporabi tretjega odstavka 105.a člena ZPP in svojo odločitev pojasnilo s pravilnimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje. Pritožbeno grajo, da za izdajo sklepa ni bilo podlage v zakonu, je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti.

Tudi odločitvi sodišča o zavrženju vlog, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno (ponovna vloga za taksno oprostitev in predlog za izdajo zamudne sodbe) sta pravilni. O stvari, o kateri je pravnomočno odločeno, ni mogoče ponovno odločati. Sodišče mora na to paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Tudi grajana odločitev o pravnem pouku v izpodbijanem sklepu je neutemeljena. Pritožba zoper sklep je po prvem odstavku 363. člena ZPP praviloma dovoljena, razen če sam zakon ne določa, da pritožbe ni. Za izpodbijani sklep ZPP ne izključuje pritožbe. Odločitev, za kakršno se zavzema pritožnica bi bila napačna in sprejeta pritožnici v škodo.

Ker pritožbenih razlogov ni, sklep pa je pravilen in ni obremenjen s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena istega zakona).