Jedro

Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij in načelo dispozitivne narave zakonskih določb sta temelja našega obligacijskega prava in se uporabljata tudi v primeru urejanja prenehanja oz. odpovedi pogodbe. Ni razloga, da pogoji za odstop od podjemne pogodbe in njegove posledice ne bi smele biti predmet svobodnega pogodbenega urejanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 15.600 EUR z ustreznimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki v višini 1.505,75 EUR z obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, sklicujeta se na vse formalne pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagata ustrezno spremembo oz. razveljavitev sodbe in opredeljujeta pritožbene stroške.

3. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno odločilo o naravi 648. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Norma, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe, je po njenem kogentna, in ne dispozitivna, saj varuje podjemnika kot šibkejšo stranko, preprečuje nesorazmernost izpolnitev in onemogoča zlorabo pravic. Sodišče bi moralo po njenem ugotoviti, da je bila 6. tč. 8. čl. pogodbe o poslovnem sodelovanju dogovorjena v njeno škodo, da je toženka v pogodbeno razmerje vnesla neenakopravnost in nesorazmernost izpolnitev in da je iz navedenih razlogov nična. Poleg tega sodišču še očita, da ni uporabilo 333. čl. OZ, ki določa, da je odpoved mogoča le v primeru trajnega dolžniškega razmerja brez določenega roka (tj. pogodbe, sklenjene za nedoločen čas). Trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja lahko preneha zgolj po preteku časa, pravi tožnica. Ker sta pravdni stranki pogodbo sklenili za obdobje štirih let, enostranska odpoved pogodbenega razmerja po njenem ni bila dopustna. Sodišču očita nepravilno presojo njene pogodbene volje. Pravi, da ni soglašala z vsebino 8. čl. pogodbe, s katerim sta stranki dogovorili prenehanje na podlagi enostranske izjave volje. Očita, da pri presoji njene volje sodišče ni upoštevalo, da je pogodbo sklenila kot ekonomsko šibkejša in prava neuka stranka, brez pogajalskih spretnosti, ki se ni zavedala pomena in posledic navedene določbe, ter da tožena stranka tožnico v fazi sklenitve pogodbe ni obvestila o nameravani reorganizaciji poslovanja in jo je zato zavedla. Nadalje navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenih navedb o njeni pravi in svobodni volji, zato se sodbe ne da preizkusiti.

4. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe in kot napačno graja ugotovitev sodišča, da je obravnavana pogodba podjemna pogodba. Meni, da sta se stranki dogovorili za obligacijo prizadevanja in sta torej sklenili mandatno pogodbo. Nepravilno je po njenem sodišče svojo odločitev oprlo na 8. tč. 8. čl. pogodbe. Pravi, da je tožnica je vseskozi zatrjevala »ničnost pogodbe in 8. čl.«, nato pa brez ustrezne trditvene in dokazne podlage uveljavljala odškodnino po 8. tč. 8. čl. Takšna tožba je bila po mnenju toženke nesklepčna. Izpodbijana sodba je po njenem obremenjena tudi s kršitvami iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj naj bi bila sodba nerazumljiva, sama s sabo v nasprotju in se je ne da preizkusiti, ker je sodišče odločilo, da obravnavani spor ni gospodarski spor, čeprav je tožnica pogodbo podpisala kot samostojna podjetnica in tožnica kot fizična oseba torej sploh nima aktivne legitimacije, zaradi česar naj bi bila sodba tudi „protispisna“. Sodbe naj se ne bi dalo preizkusiti tudi zato, ker ni razlogov v zvezi z ugovorom zastaranja glavnice in obresti. Nadalje toženka sodišču očita kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP; sodišče bi moralo zaslišati pričo A. A., ki bi pojasnila izjavo o odstopu tožene stranke in posledice odstopa glede na določbe pogodbe o poslovnem sodelovanju, prav tako bi pojasnila enakost oz. identičnost večine del, ki naj bi jih tožnica opravljala v primeru podpisa nove pogodbe. Iz navedenega razloga je po mnenju toženke sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj pogoji za izplačilo odpravnine po 8. tč. 8. čl. niso obstajali, ker se delo po novi pogodbi za tožnico v bistvenem ne bi spremenilo.

5. Odgovora na pritožbo ni podala nobena stranka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O pritožbi tožeče stranke

8. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker se ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z njeno pogodbeno voljo (glede 6. tč. 8. čl. pogodbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do navedenega ni bilo dolžno opredeliti. Tožnica namreč ni niti zatrjevala niti dokazovala izpodbojnosti sklenjene pogodbe iz razloga napake volje niti ni iz navedenega razloga zahtevala njene razveljavitve.

9. Iz istega razloga je neutemeljen je tudi očitek tožnice o pomanjkljivi dokazni oceni sodišča v zvezi z ugotavljanjem njene prave pogodbene volje glede navedenega pogodbenega določila. Sodišče ugotavlja samo pravno relevantna dejstva, kar pa okoliščine, ki jih navaja tožnica (pomanjkanje pogajalskih spretnosti, pravna neukost, ekonomska šibkost, upad zaposlovanja novinarjev) glede na njen zahtevek niso.

10. Sodišče prve stopnje je kot bistveno pravilno ocenilo, da je določba 648. čl. OZ dispozitivne narave. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ) in načelo dispozitivne narave zakonskih določb (2. čl. OZ) sta temelja našega obligacijskega prava in se uporabljata tudi v primeru urejanja prenehanja oz. odpovedi pogodbe. Ni razloga, da pogoji za odstop od podjemne pogodbe in njegove posledice ne bi smele biti predmet svobodnega pogodbenega urejanja. Materialnopravno upravičenje za odstop od pogodbe je bilo v konkretnem primeru jasno in izrecno urejeno s podjemno pogodbo in sodišče je ravnalo pravilno, ko je zadevni spor presojalo v skladu z njenimi določili.

11. Tako tudi ne drži, da pogodbe, sklenjene za določen čas, ni mogoče odpovedati pred potekom dogovorjenega roka in da so kogentne določbe 323. in 333. čl. OZ. Kljub temu da zakon tega ne navaja izrecno, dogovor o prenehanju trajnega pogodbenega razmerja brez določenega roka trajanja ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank.(1) O pritožbi tožene stranke

12. Tožena stranka napačno razume naravo opredeljenih storitev v pogodbi o poslovnem sodelovanju. Ločiti je treba med obligacijo rezultata in poslovnim rezultatom pravne osebe. Tožnico je pogodba zavezovala, da opravi potrebna uredniška, novinarska in voditeljska dela; ni se zavezala, da si bo ta dela le prizadevala opraviti, temveč da jih bo dejansko tudi opravila. Sodišče je torej pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo in svojo odločitev tudi jasno obrazložilo. Kaj natanko skuša toženka z zavzemanjem za drugačno opredelitev pogodbe sploh doseči, tudi ni posebej dobro razumljivo.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi 8. tč. 8. čl. (podjemne) pogodbe. Določilo ureja odstop od pogodbe v primeru poslovne reorganizacije tožene stranke in je glede na 6. tč. 8. čl. specialne narave. Ne drži, da je tožnica zatrjevala ničnost pogodbe in tudi ničnost 8. čl. pogodbe in da je zato njena tožba nesklepčna, ko se opira na ta določila. Tožnica je izrecno zatrjevala zgolj ničnost 6. tč. 8. čl. pogodbe. Svoj zahtevek je primarno vezala na 648. čl. OZ, podredno pa na 8. tč. 8. čl. in v zvezi s tem podala ustrezno trditveno in dokazno podlago; dokazala je, da je do odstopa od pogodbe prišlo ravno zaradi reorganizacije dela pri toženki, zato je upravičena do zneska, ki ga je pogodba za ta primer predvidevala. Da tožnica ni želela skleniti podjemne pogodbe z neko tretjo osebo (četudi za podobna dela), za presojo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ni relevantno, ker njuna pogodba česa takega tudi ni predvidevala oz. urejala.

14. Zavrniti je treba nadalje očitke o kršitvah po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo z nepravilno odločitvijo o negospodarski naravi obravnavanega spora, s spregledom dejstva, da tožnica v sporu ni aktivno legitimirana, ter z opustitvijo obrazložitve, ki bi se nanašala na ugovor zastaranja glavnice in obresti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prepričljive in jasno navedene. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Očitek o tem, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, je pavšalen, sicer pa zahtevek, ki ga tožnica uveljavlja na podlagi podjemne pogodbe in zastara v splošnem, petletnem zastaralnem roku, očitno ni zastaral: odstop od pogodbe je bil 13. 1. 2012, tožnica pa je tožbo vložila 4. julija istega leta.

15. Tudi očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A., je neutemeljen. Kadar pogodbeni stranki jasno in nedvomno izrazita pogodbeno voljo, razlaga pogodbenih določil in dokazovanje volje pogodbenika ni potrebno, ker se določbe uporabi tako, kot se glasijo – In claris non fit interpretatio (1. odst. 82. čl. OZ). Določila obravnavane pogodbe so sicer (postala) sporna, niso pa nejasna. Ugotavljanje identičnosti storitev, ki naj bi jih tožnica opravljala po prvi (obravnavani) in drugi (naknadno ponujeni novi) pogodbi in bi izkazovale, da pogoji za uporabo 8. tč. 8. čl. podjemne pogodbe niso bili izpolnjeni, pa za odločitev v konkretnem sporu ni potrebno. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka, ki je odstopila na podlagi dogovorjenega odstopnega upravičenje, dolžna izpolniti tudi obveznost (plačilo določenega denarnega zneska), dogovorjeno za ta primer. Iz navedenega razloga so v zvezi s tem neutemeljeni tudi očitki tožene stranke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Ker pritožnici s pritožbama nista uspeli, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (1. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 97/2012.