Jedro

Med strankama je sporno, kdaj je tožnica izvedela za motilno ravnanje, od tega odgovora pa je odvisen odgovor, ali je bila tožba vložena pravočasno.

Čas izvedbe motilnega ravnanja za ugotovitev pravočasnosti tožbe ni (neposredno) pomemben, saj SPZ rok veže na subjektivno zaznavo posestnika, da je do motenja prišlo in kdo je motenje povzročil. Vendar pa lahko čas izvedbe motilnega ravnanja v povezavi z drugimi dejstvi in ugotovitvami sodišča vzpostavi dvom v zatrjevanje posestnika glede tega, kdaj je izvedel za motilno dejanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec 17. 11. 2021 motil prvo tožnico (v nadaljevanju tožnica) in drugega tožnika (v nadaljevanju tožnik) v zadnji mirni posesti stanovanjske hiše na naslovu A.1 (I. točka izreka). Naložilo mu je, da mora z motenjem prenehati in takoj vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani zamenjane ključavnice in jih nadomesti s prejšnjimi ali da v dveh izvirnikih izroči ključe novih ključavnic na vseh vratih hiše (II. točka izreka). V bodoče mu je prepovedalo motiti mirno posest tožnikov in se vnaprej vzdržati vseh motitvenih ravnanj zoper njiju (III. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti vse pravdne stroške v višini 982,50 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V bistvenem opozarja, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o njegovem ugovoru glede prepozno vložene tožbe, ki ga je podal že v odgovoru na tožbo, tožnica pa njegovih navedb o okoliščinah, ki kažejo na prepozno vloženo tožbo, ni prerekala. Navedba toženca, da je ključavnice na hiši zamenjal 8. 11. 2021, je bila neprerekana. Tožnica je zatrjevala, da se je večkrat tedensko nahajala v sporni nepremični, kljub temu pa naj bi šele 17. 11. 2021 ugotovila, da je prišlo do zamenjave ključavnic. Če se je tožnica v hiši nahajala večkrat tedensko, potem je tožba vložena prepozno.

Očita, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zadnje mirne posesti tožnika. Iz razlogov ne izhaja, kakšno posest, če sploh, naj bi tožnik izvrševal. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo dokazov s pridobitvijo in vpogledom v spisa Okrožnega sodišče v Novem mestu II N 226/2020 in Z 4/2021, v katerih se nahajajo izpovedba, trditve in navedbe tožnice, ki so nasprotne trditvam v tej pravdi. V razlogih je prvo sodišče pojasnilo le, zakaj je zavrnilo toženčev predlog za zaslišanje priče B. B. in priče C. C. (toženčeve partnerke). Tožnik zavrača stike s tožencem, še več, tudi iz omenjenih spisov izhaja, da se tožnik ne želi vrniti v Belo Krajino. Z izvedbo vpogleda v navedena spisa bi se izkazalo, da je tudi tožnik opustil posest spornih nepremičnin, zaradi česar ni upravičen do posestnega varstva.

Postavljen ugotovitveni zahtevek je odveč, zahtevek na vzpostavitev prvotnega stanja pa je brez opredelitve, katere ključavnice naj bodo zamenjane. Izpolnitvenega roka „takoj“ pravni red ne pozna, zato je zahtevek nesklepčen. Prepovedni zahtevek je nejasen, saj ni določeno, katerih ravnanj se mora toženec vzdržati.

Sodišče priče B. B. ni neposredno zaslišalo. Priča je sicer podala pisno izjavo, ki za potrebe te pravde ni bistvena, saj se v njej ni opredelila do konkretnih vprašanjih, ki so bistvena za rešitev te pravde. Meni, da bi moralo sodišče pričo neposredno zaslišati, da bi ji lahko postavilo vprašanja o tem, kaj je tožnica ob prijavi novega bivališča izpovedovala na UE glede njenega in sinovega bivanja ter izvrševanja posesti na prejšnjem bivališču. Toženec je trdil, da sta tožnika opustila posest na njegovi nepremični. Izkazal je, da je pred UE D. tekel postopek ugotavljanja/prijave stalnega prebivališča za oba tožnika. Tožnika sta svoje stalno prebivališče iz Bele Krajine prenesla na Štajersko. Upravni postopek je vodila priča B. B., toženec pa v postopku ni bil stranka, zaradi česar je predlagal, da sodišče pridobi upravni spis, kjer se nahajajo izjave obeh tožnikov. Z vpogledom v izjave tožnikov v upravnem spisu in s primerjavo izjav v tem spisu, kot tudi iz predloženih listin v tej pravdi, bi sodišče ugotovilo, da so trditve tožnikov in izpovedba tožnice nasprotne temu, kar tožnica trdi v tej pravdi. Sodišče ni navedlo, zakaj predlaganega dokaza s pridobitvijo upravnega spisa ni izvedlo. Nesprejemljivo je pojasnilo sodišča, zakaj ni zaslišalo priče C. C. Kaj bi izpovedala ta priča, sodišče ne ve in ne more prejudicirati odgovora na vprašanje, ali bi imela njena izpovedba vpliv na dokazno oceno. Ker sodišče ni izvedlo navedenih pomembnih dokazov, je kršilo toženčevo pravico do poštenega sojenja, saj mu ni omogočilo dokazovanja navedb o opustitvi posesti tožnikov na sporni nepremičnini.

V izpodbijanem sklepu ni celovite in skrbne vrednostne ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice, toženca in zaslišanih prič. Sodišče dvakrat povzema izpovedi zaslišanih. Povzemanje izjav/izpovedb ne predstavlja dokazne ocene. Če bi sodišče izvedlo tudi predlagane dokaze z vpogledom v upravni spis in omenjena pravdna spisa, bi lahko ugotovilo, da so trditve tožnice o izvajanju posesti na stavbi neresnične, saj je tožnica v upravnem postopku zatrjevala, da posesti nima, v tej pravdi pa trdi ravno nasprotno, pri čemer jo je s krivim pričanjem podprla priča E. E., ki ji je sodišče sledilo, čeprav iz vsebine njene izpovedi izhaja, da je pretirana in nasprotna ostalim izvedenim dokazom. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče narediti natančno vrednostno oceno vseh izvedenih dokazov. Jasno bi moralo razmejiti trditveno podlago, vsebino dokaznega gradiva in opraviti dokazno oceno celotnega procesnega gradiva, česar pa v izpodbijanem sklepu ni. Iz razlogov ne izhaja, kako je sodišče ugotovilo verodostojnost priče E. E., saj ni navedlo, zakaj meni, da sta izpovedi tožnice in priče verodostojni. Gola trditev ne zadošča. Izpoved tožnice je nasprotna njenim lastnim trditvam in izjavam v drugih postopkih. Glede izpovedi priče E. E. sodišče popolnoma prezre, da je slednja izpovedala, da je bila od 7. 7. 2021 na bolniškem staležu, zaradi česar je živela pri starših na Štajerskem. Pred tem pa je izjavila, da se je družila s tožnico, k njej je hodila na obisk, celo prespala v sporni nepremičnini. Gre za očitno nasprotje, ki ga je sodišče prezrlo in ga ni ocenilo. Popolnoma je prezrlo tudi izpoved sestre tožnice, ki je potrdila, da se je tožnica preselila na Štajersko k staršem, kjer živi s tožnikom, o čemer se sodišče ni izreklo, kaže pa, da je tožnica opustila posest toženčeve hiše. Sodišče gradi svojo odločitev o tožničini posesti na izjavah priče E. E. in F. F., pri čemer pa ne pojasni, katere predmete po preselitvi naj bi tožnica imela v hiši. Priči nista znali navesti, katere stvari je imela tožnica v hiši. Če so v toženčevi hiši ostale določene stvari tožnikov, to še ne pomeni, da sta tožnika izvrševala posest. Po izpovedbi toženca so bile v hiši neuporabne stvari tožnikov.

Pritožba še opozarja, da je tožnica po prvem naroku v spis vložila 19 listin (fotografije, sms sporočila). Toženec je ugovarjal prekluzijo teh dokazov, kljub temu je sodišče dokaze izvedlo in na njih oprlo odločitev. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je ravnalo tako. Sicer pa listine ne dokazujejo izvrševanja tožničine posesti. Iz fotografij ni razvidno, kdaj so bile posnete, na njih se tožniki ne nahajajo. Tudi iz posameznih sms sporočil ni jasno, kdaj so bila posredovana, saj na nekaterih ni datuma.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnika zoper toženca uveljavljata posestno varstvo na sporni nepremičnini, to je stanovanjski hiši , ki je last toženca. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec na vseh vratih hiše zamenjal ključavnice in da tožnikoma ključev ni izročil. 6. Toženec je že v odgovoru na tožbo, poleg ugovora, da sta tožnika opustila posest na hiši najkasneje v avgustu 2021, uveljavljal, da je bila tožba za motenje posesti vložena prepozno.

7. Sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti je po določbi 32. člena Stvarnopravnega zakonika2 mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tridesetdnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave. Če ga tožeča stranka zamudi, do sodnega varstva ni več upravičena. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je tožba vložena pravočasno, saj je o zahtevku meritorno odločalo. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za presojo pravočasnosti tožbe, izpodbijani sklep nima razlogov. Tožnica je zatrjevala, da je 17. 11. 2021 želela vstopiti v hišo, a zaradi zamenjave ključavnic ni mogla, tožbo pa je vložila 13. 12. 2021. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je toženec opravil zamenjavo ključavnic 8. 11. 2021. Čas izvedbe motilnega ravnanja za ugotovitev pravočasnosti tožbe ni (neposredno) pomemben, saj SPZ rok veže na subjektivno zaznavo posestnika, da je do motenja prišlo in kdo je motenje povzročil. Vendar pa lahko čas izvedbe motilnega ravnanja v povezavi z drugimi dejstvi in ugotovitvami sodišča vzpostavi dvom v zatrjevanje posestnika glede tega, kdaj je izvedel za motilno dejanje.3 Toženec je sicer priznal motilno ravnanje, vendar pa je trdil, da je glede na tožbeno trditveno podlago, da je tožnica sporno nepremičnino uporabljala za stalno bivanje (večkrat tedensko), za motilno ravnanje izvedela že prej. Med strankama je torej sporno dejstvo, kdaj je tožnica izvedela za motilno ravnanje, od odgovora na navedeno dejstvo pa je odvisen odgovor, ali je bila tožba vložena pravočasno. Ker izpodbijani sklep o pravočasnosti tožbe nima razlogov, je prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožbenemu zahtevku zaradi motenja (so)posesti sodišče ugodi, če ugotovi, da je bila tožeča stranka pred motenjem (so)posestnik sporne stvari, da je bila (so)posest motena, da je bil toženec tisti, ki je (so)posest motil, in da je bilo motenje samovoljno ter protipravno. Pritožnik utemeljeno opozarja na odsotnost odločilnih razlogov o zadnji mirni posesti tožnika. V izpodbijanem sklepu ni nobenih argumentov, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je imel (tudi) tožnik zadnjo mirno posest na stanovanjski hiši. Sklep ne vsebuje presoje/opredelitve do konkretiziranega ugovora toženca, da je tožnik opustil posest na hiši že pred avgustom 2021. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo le razlogi za zaključek, da je prva tožnica imela zadnjo mirno posest, kar pa ne predstavlja podlage za ugoditev zahtevku tudi zoper tožnika. Podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Že opisani kršitvi sta narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče še dodatno, upoštevaje pritožbene navedbe, opozarja na določene pomanjkljivosti in procesne kršitve določb pravdnega postopka, ki naj jih sodišče prve stopnje odpravi v novem postopku.

12. Pritožba utemeljeno opozarja na odsotnost in zmotnost vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev določenih dokaznih predlogov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi.

13. Sodišče prve stopnje ni podalo razlogov za zavrnitev s strani toženca predlaganih dokazov z vpogledom v spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 226/2020 in Z 4/2021 ter v upravni spis UE D. št. 210-80/2021, s katerima je želel dokazovati svoje trditve o opustitvi posesti obeh tožnikov.4 Ob odsotnosti obrazložitve zavrnitve dokaznega predlogov je lahko podana kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nadalje so zmotni razlogi o nepotrebnosti zaslišanja priče C. C. Res se priča dvakrat ni mogla udeležiti zaslišanja iz razlogov, kot jih ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, a je toženec pri njenem zaslišanju vztrajal. Njeno zaslišanje je predlagal za dokazovanje resničnosti svojih trditev. Ta dejstva so pomembna za ugotovitev, ali sta tožnika upravičena do posestnega varstva. Kaj bi izpovedala priča C. C., sodišče ne more prejudicirati. Gola trditev, da njeno pričanje ne bi bistveno vplivalo na dokazno oceno, ne more biti razlog za vnaprejšnjo zavrnitev predlaganega dokaza. Neprepričljiva je tudi ocena sodišča, zakaj ni zaslišalo priče B. B. Drži, da dejstva povezana z ugotavljanjem stalnega prebivališča tožnika ne pomenijo, da tožnik/tožnica ne glede na kraj stalnega bivanja ne bi mogel/mogla izvrševati posesti na hiši, a je toženec predlagal njeno zaslišanje izključno za dokazovanje resničnosti trditve, da tožnika nista izvrševala zadnje mirne posesti na hiši; že tekom postopka na nižji stopnji je namreč trdil, da je tožnica v upravnem postopku, ki ga je vodila priča, izpovedovala o posameznih (v trditveni podlagi toženca podanih) okoliščinah, ki lahko kažejo, da avgusta 2021 ni imela (več) posesti na nepremičnini, v tej pravdi pa trdi nasprotno.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da dokazna ocena o izvrševanju tožničine posesti na sporni nepremičnini ni opravljena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je v njej več vrzeli, ki jih bo moralo sodišče odpraviti ter v ponovljenem postopku odgovoriti na pomisleke, ki jih pritožnik utemeljeno izpostavlja. Obrazložitev mora biti takšna, da z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepriča stranke ter sodišče druge stopnje. Zlasti pri nasprotujočih si dokazih je potrebno prepričljivo pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne in zakaj. Protislovne dokaze je treba med seboj soočiti, da se ocena prepričljivo oziroma logično izide. V izpodbijanem sklepu gre v pretežnem obsegu le za povzemanje izpovedb tožnice, toženca in posameznih prič, brez analitično sintetične presoje izvedenih dokazov v okviru nasprotujočih si trditev pravdnih strank in same tožnice. Po mnenju pritožbenega sodišča je neobičajno, nenavadno in težko verjetno, da bi imela tožnica v sporni nepremičnini osebne stvari, knjige, igrače, šolske stvari, oblačila, njene in sinove higienske pripomočke, hrano, osebni nakit, osebno tehtnico in tehnične pripomočke, ki jih vsakodnevno uporablja, kuhinjski pribor, gospodinjske aparate, _osebno dokumentacijo,_ hranilnik s kovanci, sinove stvari za šolo in sinovo tablico, čeprav po lastni izpovedbi s sinom živita v drugem kraju in v sporno nepremičnino tožnica prihaja le enkrat ali dvakrat tedensko. Tudi dvakratni zapis v izpodbijanem sklepu, da so izpovedi tožnice in prič E. E. in F. F. verodostojne, zahtevanemu standardu obrazložitve ne ustreza, saj sodišče dokazno ni ovrednotilo vsakega dokaza zase (izpovedi vseh zaslišanih in listinskih dokazov) in jih medsebojno ocenilo; tudi ni podalo razlogov, zakaj meni, da sta izpovedi tožnice in priče E. E. verodostojni, ob tem, ko je v njih zaznati, kot utemeljeno opozarja pritožba, določena nasprotja/razhajanja, vrzeli in nejasnosti, zakaj pa ostalih zaslišanih ne. Sodišče je upoštevalo le izbrane dokaze oziroma dele izpovedi posameznih strank in prič ter pri tem ni navedlo prepričljivih/tehtnih razlogov (ali sploh nobenih), zakaj nasprotnim dokazom ne sledi. Izpovedi zaslišanih je treba presojati celovito.

15. Pritožba utemeljeno graja izrek sklepa. Sodna praksa v motenjskih sporih še vedno dopušča tožbene zahtevke, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepoved dejanj, ki so opisana v ugotovitvenem delu. To pomeni, da ugotovitveni zahtevek ni potreben, če iz prepovednega zahtevka izhaja opis dejanja, ki se ga v bodoče prepoveduje. V obravnavnem tožbenem predlogu in posledično izreku izpodbijanega sklepa ni nikjer jasno opredeljeno, s kakšnim motenjem/motilnim ravnanjem se v bodoče prepoveduje tožencu motiti posest tožnikov. Način in obseg motenja ni konkretno opredeljen (čeprav bi ga bilo posredno mogoče razbrati iz dajatvenega zahtevka).

16. Rok za izpolnitev obveznosti, ki se naloži stranki, določi sodišče glede na okoliščine konkretnega primera (prvi odstavek 428. člena ZPP). V izpodbijanem sklepu nižje sodišče v 22. točki obrazložitve sicer omenja kot ustrezen rok 8 dni, a izrek sklepa temu nasprotuje.

17. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi procesne kršitve in upošteva gornje napotke. Potem ko bo pozvalo tožnika na konkretno opredelitev tožbenega zahtevka, naj (bodisi na podlagi že izvedenih dokazov bodisi na podlagi izvedbe še drugih dokazov, če to oceni za potrebno) naredi novo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP (in obrazloženo pojasni, zakaj določenih dokazov morebiti ni izvedlo), nato pa se opredeli do vseh pomembnih trditev in ugovorov strank ter za svojo odločitev glede vseh odločilnih dejstev poda jasne, celovite in prepričljive razloge.

18. Odločitev o razveljavitvi sklepa in vrnitvi zadeve v novo sojenje je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da sta že prvi dve kršitvi, ki ju je zagrešilo sodišče prve stopnje, tako obsežni, da ju pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, oziroma jo bo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo (pritožbeno sodišče bi namreč moralo ponovno zaslišati obe stranki in številne priče). Razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V primeru drugačne odločitve bi pritožbeno sodišče poseglo tudi v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju sporna nepremičnina. 2 V nadaljevanju SPZ. 3 Prim. VSL sklep I Cp 2950/2015, I Cp 337/2022, I Cp 719/2021 itd. 4 Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti na glavni obravnavi, ko je sprejelo dokazni sklep, s katerim je zavrnilo ostale dokazne predloge, niti v obrazložitvi sklepa.