Jedro

Sklenjena prodajna pogodba je nična, saj (drugi) toženec ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe (pomanjkanje razpolagalne sposobnosti) in je njegovo ravnanje torej v nasprotju z moralo. Sodišče prve stopnje je pri tem vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je drugi toženec ponaredil pooblastilo za sklenitev kupoprodajne pogodbe in sprejem kupnine. Ker je pravna podlaga za prejeti znesek s tem odpadla, je tožena stranka prejeto dolžna vrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Določilo 11. člena ZST-1 je potrebno interpretirati tako, da se stranko lahko oprosti plačila sodne takse tudi delno. Bistvo tega stališča je, da stranka plača toliko sodne takse, kot je je sposobna plačati, ne da bi bila s tem trajnejše občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženo stranko oprosti plačila sodne takse za znesek 2.680,00 EUR. Preostalo takso v znesku 645,00 EUR je tožena stranka dolžna plačati v 12-ih enakih mesečnih obrokih po 54,00 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo petnajstega dne v mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, ostalih enajst pa zapade v plačilo vsakega petnajstega dne v naslednjih enajstih mesecih.

III. V preostalem delu (glede oprostitve plačila sodne takse v celoti) se pritožba zoper sklep zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki in drugemu tožencu naložilo solidarno plačilo 186.769,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 3. 2007 dalje do plačila. Tožencema je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov v višini 7.244,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks, odobrilo pa je obročno plačevanje sodne takse v višini 3.225,00 EUR, in sicer v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 268,75 EUR.

3. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodišče spregledalo zavrženje ovadbe, ki je bila identična tožbenemu zahtevku. Vztraja na stališču, da je bil nepremičninski posrednik tožnice D. U. in ne drugi toženec ter ob tem tožnici očita sprenevedanje. Poudarja, da ničnost prodajne pogodbe ni bila sodno ugotovljena, sodna poravnava med tožnico in E. K. pa velja le med strankami poravnave in se na toženo stranko ne more raztezati. Tudi sicer je bila prodajna pogodba veljavno in zakonito sklenjena in kot taka velja. Drugemu tožencu zato pripada 4 odstotna posredniška provizija. Priznava, da je bil drugi toženec sicer resnično pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin, a hkrati dodaja, da kazenska sodba ničnosti prodajne pogodbe ni ugotovila. Meni, da prodajalka E. K. zahtevkov ne bi smela prenesti na tožnico. Meni, da postopek zoper prvo toženko ne bi smel teči, saj za tožničino nakazilo na TRR sploh ni vedela in ni bila neupravičeno obogatena. Sklicuje se na kršitev pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS, saj sodišče prve toženke ni pravilno vabilo na zaslišanje, svojo neudeležbo na naroku pa je ta tudi ustrezno opravičila. Vztraja na zaslišanju prič D. U. in J. M. 4. Izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. V pritožbi izpostavlja slabo premoženjsko stanje prve toženke in drugega toženca, ki ne omogoča plačila sodne takse brez občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljata sama ali njuni družinski člani. Sklicuje se na odločbo U., iz katere izhaja, da toženca prejemata prejemke na družinskega člana v višini 355,62 EUR, kar pomeni, da je njuno socialno stanje ogroženo. Njun mesečni dohodek namreč ne presega dvakratnega minimalnega dohodka, ki zanaša 453,74 EUR. Dodaja, da bi sodišče lahko upoštevalo le premoženje, ki daje dohodek in ne nepremičnin, ki dejansko nimajo nobene vrednosti. Sklicuje se na določilo 23. člena Zakona o socialnem varstvu, po katerem lahko sodišče stranko oprosti plačila takse, če je z zadevo poseženo v osebnostno pravico.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, zoper sklep pa je delno utemeljena.

7. V skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da sta toženca zadržala 186.769,17 EUR, sporno pa je, ali ta znesek zadržujeta neupravičeno in sta ga kot takega dolžna vrniti tožnici.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pravna podlaga za zadržanje navedenega zneska odpadla. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je prodajana pogodba, sklenjena med E. K. in tožnico, nična in kot taka predstavlja veljaven naslov za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka. Pritožnika zmotno menita, da ničnost navedene pogodbe izhaja zgolj iz sklenjene sodne poravnave (priloga A 13). Sodišče prve stopnje se je namreč sklicevalo tudi na 86. člen OZ, ki določa, da je ničnost pogodbe podana, če ta nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ob tem je bilo sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je drugi toženec ponaredil pooblastilo za sklenitev kupoprodajne pogodbe in sprejem kupnine. Tudi po stališču pritožbenega sodišča drugi toženec zaradi ponarejenega pooblastila ni imel razpolagalne sposobnosti za sklenitev pravnega posla, zato je prodajna pogodba nična. Njegovo ravnanje je bilo tudi nemoralno ter v nasprotju z Zakonom o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr), ki od nepremičninskega posrednika zahteva, da spoštuje pravila za varno in skrbno posredovanje pri prometu nepremičnin. Prav on je tako povzročil, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena s kupcem, za katerega prodajalka E. K. sploh ni vedela, kupnina pa namesto prodajalki nakazana na transakcijski račun njegove žene (prve toženke).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana pasivna legitimacija prve toženke. Tudi ona je bila namreč neupravičeno obogatena, saj denarja, ki je bil nakazan ne njen transakcijski račun, tožnici kljub pozivom nikoli ni vrnila. Ob tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS (načelo enakega varstva pravic). Prva toženka se na vabilo za zaslišanje ni odzvala, čeprav je bila pravilno vabljena, v vabilu pa je bila tudi opozorjena na posledice neudeležbe na naroku v skladu z določbo drugega odstavka 258. člena ZPP (vabilo na list. št. 124). Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. Sodišče nadalje tudi pravilno ni zaslišalo prič D. U. in J. M., saj je tožena stranka za prvo pričo dokazni predlog umaknila (umik na list. št. 105), zaslišanja druge priče pa nikoli ni predlagala.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede višine tožbenega zahtevka. Toženca namreč nista uspela dokazati, da sta zadržani denar upravičeno uporabila za kritje stroškov financiranja same pogodbe. Iz zadržane kupnine, ki skupaj znaša 242.690,46 EUR, sta toženca upravičeno plačala le davek na dobiček in davek na promet nepremičnin. Po plačilu davkov pa sta neupravičeno zadrževala še preostanek, pri čemer so bile njune trditve o nakazilih provizij preostalim posrednikom in strošek cenitve nepremičnin nedokazane in jih kot take sodišče utemeljeno ni upoštevalo (212. člen ZPP). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge, podane v 54. in 55. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe.

11. Pritožbeni očitki glede zavrženja ovadb zoper toženca so pravno nerelevantni, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo. V skladu s 14. členom ZPP je namreč pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Glede na navedeno sodišče ni vezano na ravnanja policije oziroma tožilstva v predkazenskem postopku.

12. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zoper sodbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper sklep o določitvi plačila sodne takse. V skladu s sodno prakso je določilo 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) potrebno interpretirati tako, da se stranko lahko oprosti plačila sodne takse tudi delno. Bistvo tega stališča je, da stranka plača toliko sodne takse, kot je je sposobna plačati, ne da bi bila s tem trajnejše občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (1).

14. V danem primeru drži pritožbeni očitek, da toženca celotne takse v višini 3.225,00 EUR ne zmoreta plačati niti v 12-ih mesečnih obrokih. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje namreč prva toženka prejema mesečni prihodek v višini 785 EUR bruto, drugi toženec pa le 85 EUR denarne dajatve vojnim veteranom. Oba sicer razpolagata z lastništvom določenih nepremičnin, ki pa v naravi po večini predstavljajo kmetijska zemljišča, drugi toženec pa je tudi sicer v treh primerih lastnik le majhnega deleža nepremičnin, kar je težko prodati. Po oceni pritožbenega sodišča toženca tako lahko plačata 20 odstotkov sodne takse, kar znaša 645,00 EUR v 12-ih mesečnih obrokih po 54,00 EUR na mesec. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se toženo stranko oprosti plačila sodne takse za znesek 2.680,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Prestalo takso pa sta toženca dolžna plačati, in sicer v 12-ih mesečnih obrokih v višini 54,00 EUR.

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2169/2013 z dne 4. 10. 2013.