Jedro

Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako pa tožnik ni izkazal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Le ob izpolnitvi enega ali drugega pogoja bi bila revizija dovoljena.

Spremenjen pomen revizije, kakršen je v veljavi sedaj, je v sistemu pravnih sredstev tak, da so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji in stališče, po katerem strank ni treba posebej opozarjati na omejitve postulacijske sposobnosti, tudi ni nesorazmerno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo, ki jo je zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 350/2013 z dne 14. 11. 2013 vložil tožnik sam. Sklep o zavrženju revizije je izdalo na podlagi 91. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki določa, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena ZPP in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da revizija ni vložena po odvetniku, prav tako pa iz dosedanjega postopka ne izhaja, da ima tožnik opravljen pravniški državni izpit, niti tega sam ne zatrjuje, je zaključilo, da pogoji za vložitev revizije po 86. členu ZPP niso izpolnjeni. Revizijo je vložila oseba, ki te pravice nima, takšna revizija pa je po drugem odstavku 374. člena ZPP nedovoljena.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče sklicevalo samo na 86. člen, 91. člen in drugi odstavek 374. člena ZPP, prezrlo pa je 12. člen ZPP, ki določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. V primeru, da tega opozorila ni, pa to za stranko predstavlja izredno hudo posledico, o čemer se je Ustavno sodišče izreklo v odločbi Up-736/04-19 z dne 1. 11. 2006. Tožnik ni bil poučen, na kakšen način lahko vloži revizijo in sodišči nista ravnali v skladu z določilom 108. člena ZPP in ga opozorili na odpravo pomanjkljivosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP, ki se v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP uporablja tudi v postopku z revizijo zoper sklep, preizkusi izpodbijani sklep v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešili sodišči prve in druge stopnje, tako relativnih, kot absolutnih, je neutemeljen. Določbe ZPP o zastopanju strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pravilno uporabljene. Sodišče prve stopnje je moralo odločitev opreti na 91. člen ZPP, saj revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako pa tožnik ni izkazal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Le ob izpolnitvi enega ali drugega pogoja bi bila revizija dovoljena. Ker nobeden od navedenih pogojev ni izpolnjen, revizija ni bila dovoljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 374. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

7. Revizija se neutemeljeno zavzema za uporabo 108. člena ZPP o popravi nepopolnih ali nerazumljivih vlog. Prvič zato, ker vloga, ki je vložena po osebi, ki te pravice nima, ni niti nerazumljiva niti nepopolna, drugič pa zato, ker se določba 108. člena ZPP glede na določbo 336. člena ZPP v povezavi s 383. členom ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne uporablja.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 736/04 z dne 1. 11. 2006. Le to je namreč v kasnejši odločbi Up 1782/08 in U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 pojasnilo, da se je predhodno stališče nanašalo na omejitve pri vlaganju revizije, kot jo je urejal ZPP do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Poudarilo je, da je spremenjen pomen revizije, kakršen je v veljavi sedaj, v sistemu pravnih sredstev tak, da so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji in stališče, po katerem strank ni treba posebej opozarjati na omejitve postulacijske sposobnosti, tudi ni nesorazmerno.

9. Sicer pa je odprava podane pomanjkljivosti tudi pojmovno nemogoča. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007, bi bilo v primeru, če bi izredno pravno sredstvo, ki ga je vložil tožnik sam, naknadno opremil s svojim žigom in podpisom odvetnik, to na prvem mestu etično vprašljivo, saj bi odvetnik s svojim podpisom potrdil, da naj bi revizijo sestavil, čeprav je ni. Na drugem mestu pa bi bilo to v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka. V bistvu bi pomenila tudi izničenje zakonskega instituta omejitve postulacijske sposobnosti. Druga možnost bi bila, da bi stranka po prejemu opozorila vložila novo izredno pravno sredstvo, tokrat po odvetniku. Tudi ta rešitev je nesprejemljiva, saj bi se eni od strank (na škodo nasprotne stranke) neupravičeno podaljšal zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zakonskih rokov pa sodišče ne more podaljševati.

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.