Jedro

Tožena stranke je odločala na podlagi pooblastila, ki ji ga daje Zakon o deviznem poslovanju v 29. čl. in na podlagi pooblastila iz 9. točke Sklepa o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini ter v skladu z namenom predpisa, ki tako pooblastilo daje, to je poslovanja s tujino v smislu določb Zakona o deviznem poslovanju. Sam prosti preudarek pa ne more biti predmet presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta v upravnem sporu. Tej presoji so podvrženi le pravno vezani deli tega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za račun v tujini. Svojo odločitev je tožena stranka obrazložila s tem, da tožeča stranka, kot sama navaja, stalno oziroma občasno zastopa določeno število strank iz tujine. Sklep o dopolnitvi Sklepa o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini (Ur.l.RS, št. 44/95) v 9. točki določa pogoje, pod katerimi imajo lahko te devize na računu v tujini, in sicer za zbiranje vplačil kupcev oziroma naročnikov od prodaje blaga in storitev manjših vrednosti in od različnih posameznih kupcev, s katerimi prodajalec, imetnik računa v tujini, nima stalnih ali pogodbenih odnosov oziroma sodelovanja.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da ji je z izpodbijano odločbo kršena pravica odprtja računa v tujini. Tožeča stranka z naročniki v tujini nima stalnih ali pogodbenih odnosov, zato meni, da je njena zahteva za odprtje računa utemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sme Banka Slovenije, to je tožena stranka, na podlagi 29. člena Zakona o deviznem poslovanju dovoliti domači pravni osebi in zasebniku, da ima za to poslovanje devize na računu v tujini, pod pogoji, ki jih določi Banka Slovenije. Ti pogoji so določeni v Sklepu o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini. V 9. točki tega sklepa je poleg ostalega določen tudi pogoj v poslovanju s tujino, in sicer večje število manjših plačil. Do sedaj uveljavljena praksa je kot večje število plačil smatrala nekaj deset primerov večinoma naključnih strank, majhno plačilo pa po dosedanji praksi pomeni praviloma tolarske protivrednosti nekaj sto DEM. V tako prakso pa ni mogoče razvrstiti tožeče stranke, tako glede zastopanja šestih firm, od tega pet posojilnic, kot tudi glede višine plačil za odvetniške storitve, oziroma s strani tožeče stranke predlaganega limita 300.000 ATS. Pregled izdanih dovoljenj kaže praktične primere realizacije 9. točke navedenega sklepa. Firme, ki imajo dovoljenje za račun v tujini, ne smejo sredstev, zbranih na teh računih, porabiti za plačila v tujini, temveč morajo biti ta sredstva transferirana na račune firm v Sloveniji in sicer vsakokrat ob dosegu limita oziroma enkrat mesečno. Sklep o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače osebe račun v tujini, ne predvideva odprtja računa v tujini za plačevanje odvetniških storitev. Tožena stranka tudi predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o Banki Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I, 17/91 in 13/93) v 67. členu določa, da pri odločanju o pravicah in obveznostih pravnih oseb postopa Banka Slovenije po Zakonu o splošnem upravnem postopku - ZUP, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Smiselno se ta določba uporablja tudi za fizične osebe - zasebnike, kadar Banka Slovenije odloča o njihovih pravicah in obveznostih. V 2. odstavku 4. člena ZUP je opredeljeno načelo zakonitosti tako, da v upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu, ki temelji na zakonu, upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. V 3. odstavku 209. člena ZUP je določeno, da v primeru, če je pristojni organ po zakonu ali po drugem na zakonu temelječem predpisu upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz 2. odstavka tega člena navesti ta predpis in razloge za svojo odločitev. Tožena stranka je v svoji, čeprav kratki, odločbi, izpolnila vse zahtevane pogoje po ZUP glede obrazložitve.

Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l.RS, št. 1/91-I, 71/93 in 63/95) v 29. členu določa, da, kadar poslovanje s tujino to zahteva, sme Banka Slovenije dovoliti domači pravni osebi in zasebniku, da ima za to poslovanje devize na računih v tujini pod pogoji, ki jih določi Banka Slovenije. Iz navedenega besedila izhaja, da je zakon pooblastil Banko Slovenije, da določi pogoje s podzakonskimi predpisi - sklepi in da diskrecijsko odloča v skladu z zakonom in temi sklepi. Banka Slovenije je te pogoje določila s Sklepom o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini (Ur.l.RS, št. 60/92 in 44/95). V 9. točki tega sklepa je določeno, da Banka Slovenije lahko izda domači pravni osebi ali zasebniku dovoljenje za račun v tujini, kolikor iz obrazložene vloge in dokumentacije o blagovnih in plačilnih tokovih vlagatelj izkazuje, da ima v okviru poslovanja s tujino večje število manjših plačil. Banka Slovenije lahko pri izdaji dovoljenja določi limit, do katerega lahko imetnik računa prejema sredstva na račun v tujini. Zakon o upravnem sporu - ZUS v 2. odstavku 25. člena določa, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo le-to dano. Po presoji sodišča je tožena stranka odločala na podlagi pooblastila, ki ji ga daje Zakon o deviznem poslovanju v 29. členu in na podlagi pooblastila iz 9. točke Sklepa o pogojih, pod katerimi imajo lahko domače pravne osebe in zasebniki račune v tujini ter v skladu z namenom predpisa, ki tako pooblastilo daje, to je poslovanja s tujino v smislu določb Zakona o deviznem poslovanju. Sam prosti preudarek pa ne more biti predmet presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta v upravnem sporu. Tej presoji so podvrženi le pravno vezani deli tega akta.

Na osnovi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).

Sodišče je določila ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86) uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).