Jedro

Državljan druge republike, ki je kot zdomec na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Sloveniji in ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva RS po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožničini vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožnica je državljanka Republike Hrvatske in je vložila vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92 - ZDS). Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka že 1970 iz Hrvaške odšla na delo v tujino in da v Republiki Sloveniji dejansko nikoli ni živela ter da še vedno dela in živi v ZR Nemčiji. Glede na to ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga za pridobitev državljanstva določa 40. člen zakona.

Proti takšni odločitvi je tožnica sprožila upravni spor. Navaja, da je vložila prošnjo za pridobitev državljanstva na podlagi naturalizacije. Razlog za zavrnitev njene vloge pa naj bi bil, da ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke 10. člena ZDS, čeprav se izpodbijana odločba sklicuje na določbo 40. člena zakona. Takšna odločitev tožene stranke je nezakonita. Tožnica se je že leta 1976 poročila s slovenskim državljanom. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, ki sta tudi slovenska državljana. Po sklenitvi zakonske zveze je prijavila stalno prebivališče na moževem naslovu v Sloveniji. Ima veljaven potni list in osebno izkaznico, ki so ju izdali slovenski organi. Skupaj z možem sta tudi sezidala stanovanjsko hišo v Sloveniji. Začasno res živi in dela v ZR Nemčiji, vendar živi in ima stalno prebivališče v Sloveniji, kamor se občasno vrača, kot to narekujejo potrebe (zidanje, vzdrževanje hiše, skrb za premoženje) in možnosti (dopusti ipd.). Glede na vse navedene okoliščine je stališče tožene stranke, da tožnica ne živi v Sloveniji, napačno in neustrezno. Pozitivno rešitev njene prošnje narekujejo tudi razlogi humanosti in praktičnosti. Ni vzdržno, da imajo mož in otroci slovensko državljanstvo, tožnica kot žena in mati pa ga nima. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz vloge, ki jo je tožnica vložila dne 24.12.1991, izhaja, da je v njej navedla podatke, ki so lahko podlaga za odločanje o pridobitvi državljanstva po določbi 40. člena ZDS. V vlogi ni navedb o odločilnih dejstvih, ki bi bila lahko podlaga za morebitno pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi naturalizacije po 10. ali 2. odstavku 13. člena zakona. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, da je tožničino vlogo presojala po določbi 40. člena zakona in tudi ugotovitveni postopek vodila v okviru dejstev, pomembnih za odločitev po 40. členu zakona. Tožeča stranka torej napačno šteje, da je bila njena vloga zavrnjena smiselno po določbi 3. točke 10. člena navedenega zakona.

Na podlagi določbe 40. člena zakona pridobi na podlagi ustrezne vloge državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Navedena zakonska določba torej za pridobitev državljanstva Republike Slovenije izrecno zahteva poleg prijave stalnega prebivališča tudi to, da vlagatelj vloge dejansko živi v Republiki Sloveniji. Tožnica sama navaja, da je zaposlena in da prebiva v ZR Nemčiji. Ob tej okoliščini je tožena stranka napravila pravilen sklep, da ni mogoče šteti, da tožnica dejansko živi v Sloveniji. Pojem dejanskega življenja, ob tem, da je izrecno predpisan posebej, poleg prijave stalnega prebivališča, je treba razlagati glede na to, kje stranka opravlja večino svojih trenutnih življenjskih aktivnosti, ne glede na to, kje se namerava naseliti, kje ima premoženje, kje so drugi člani njene družine in kakšno je njihovo državljanstvo. Pridobitev državljanstva po določbi 40. člena predstavlja prehodno in izjemno možnost pridobitve državljanstva v primerjavi s splošnimi načini pridobitve državljanstva, ki so določeni v 3. členu zakona. Ker gre za posebno in izjemno določbo, njenega učinka ni mogoče raztezati s široko razlago.

Sodišče še pripominja, da je v tej zadevi odločeno samo o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona. Če tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva na kakšni drugi podlagi, lahko kadarkoli zahteva pridobitev državljanstva po drugih določbah zakona.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).