Jedro

Vendar vsak v zapuščinskem postopku nastali spor o dejstvih nima relevantnega pomena v smislu 210. člena ZD, pri čemer tudi pritožbeno sodišče poudarja dolžnost zapuščinskega sodišča, da praviloma v primeru spora o uporabi prava odloči zapuščinsko sodišče samo o pravnih vprašanjih (tretji odstavek 210. člena ZD). Za ta primer je zato bistvenega pomena, da gre za zatrjevano odpoved dedovanju za časa življenja zapustnika (odpoved neuvedenemu dedovanju v smislu 137. člena ZD), ki pa jo zakon dovoljuje le v razmerju med predniki in potomci. Te zakonske ureditve ni mogoče razlagati širše kot glasi in možnosti odpovedi neuvedenemu dedovanju širiti tudi na druga sorodstvena oziroma partnerska razmerja. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije (na primer članek z naslovom Odpoved neuvedenemu dedovanju, objavljen v Pravni praksi, št. 29/11, knjiga Dedno pravo avtorjev Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič – Skubic). Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilni uporabi materialnega prava moralo imeti v vidu dejstvo, da zatrjevana odpoved pritožnice dedovanju po takrat še živem zapustniku, kakršnakoli je že bila vsebina citiranega sporazuma, ne bi mogla imeti takšnih pravnih učinkov kot to oporočni dediči zapustnika zatrjujejo, saj 137. člen ZD v prvem odstavku določa, da odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, nima pravnega učinka, razne v primeru že navedene izjeme, torej zgolj v razmerju med prednikom in potomcem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pokojnem I.Š., ugotovilo, da je zapustnik s svojo oporoko za svoje oporočne dediče določil svojo hčerko ter vnuka A.D. in J.D., izvenzakonsko partnerico H.Š. – sedanjo pritožnico kot zakonito dedinjo po zapustniku, pa z izpodbijanim sklepom napotilo na pravdo, da s tožbo proti navedenim sodedičem uveljavi zahtevek, da se po pokojnem ni odpovedala dedovanju in ji na posebnem premoženju pripada pravica do nujnega deleža, da mora vložiti tožbo v 30 - dneh po pravnomočnosti tega sklepa, zapuščinski postopek pa se prekine do pravnomočnosti pravdnega postopka. V kolikor ne bo ravnala po napotitvenem sklepu, bo sodišče prve stopnje zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in končalo, ne glede na zahtevek, glede katerega je sodišče pritožnico napotilo na pravdo. Ocenilo je namreč, da obstoja med dediči spor o dejstvih o tem, ali se je pritožnica v notarskem zapisu, kjer je potrdila, da v zvezi s posebnim premoženjem zapustnika ne bo uveljavljala nobenih pravic in imela nobenih zahtevkov, tudi odpovedala dedovanju po njem. Pritožnica tega ni priznavala in je uveljavljala nujni delež iz zapuščine.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje H.Š. kot izvenzakonska partnerka zapustnika ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in odloči, da naj sodišče prve stopnje nadaljuje z zapuščinskim postopkom. V pritožbi pritožnica poudarja, da v bistvu v danem primeru ne gre za spor o dejstvih glede njene odpovedi dedovanju, ampak za pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče samo. Sama zapisana vsebina navedenega sporazuma kaže, da pritožničina odpoved nadaljnjim zahtevkom do posebnega premoženja zapustnika ne zajema tudi odpovedi dedovanju, zato tudi nikakor ni utemeljena odločitev o napotitvi pritožnice na pravdo, sicer pa pritožba poudarja bistveno dejstvo, da gre za zatrjevano odpoved pritožnice neuvedenemu dedovanju po zapustniku v smislu 137. člena ZD, ki pa jo zakon dovoljuje le v razmerju med predniki in potomci.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V 5. točki 210. člena ZD je res kot upoštevna podlaga za napotitev na pravdo in prekinitev zapuščinskega postopka naveden tudi spor o dejstvih o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Trditve dedičev v zapuščinskem postopku res kažejo, da si v citiranem notarskem zapisu vsebovan sporazum po njegovi vsebini in volji strank razlagajo različno, ko pritožnica zanika, da bi prava volja akterjev tega sporazuma zajemala tudi pritožničino odpoved kakršnemukoli dedovanju v tem sporazumu določenega posebnega premoženja zapustnika po njegovi smrti, kar oporočni dediči zapustnika zatrjujejo. Vendar vsak v zapuščinskem postopku nastali spor o dejstvih nima relevantnega pomena v smislu 210. člena ZD, pri čemer tudi pritožbeno sodišče poudarja dolžnost zapuščinskega sodišča, da praviloma v primeru spora o uporabi prava odloči zapuščinsko sodišče samo o pravnih vprašanjih (tretji odstavek 210. člena ZD). Za ta primer je zato bistvenega pomena, da gre za zatrjevano odpoved dedovanju za časa življenja zapustnika (odpoved neuvedenemu dedovanju v smislu 137. člena ZD), ki pa jo zakon dovoljuje le v razmerju med predniki in potomci. Te zakonske ureditve ni mogoče razlagati širše kot glasi in možnosti odpovedi neuvedenemu dedovanju širiti tudi na druga sorodstvena oziroma partnerska razmerja. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije (na primer članek z naslovom Odpoved neuvedenemu dedovanju, objavljen v Pravni praksi, št. 29/11, knjiga Dedno pravo avtorjev Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič – Skubic).

5. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilni uporabi materialnega prava moralo imeti v vidu dejstvo, da zatrjevana odpoved pritožnice dedovanju po takrat še živem zapustniku, kakršnakoli je že bila vsebina citiranega sporazuma, ne bi mogla imeti takšnih pravnih učinkov kot to oporočni dediči zapustnika zatrjujejo, saj 137. člen ZD v prvem odstavku določa, da odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, nima pravnega učinka, razne v primeru že navedene izjeme, torej zgolj v razmerju med prednikom in potomcem.

6. Tako se pokaže, da ni bilo upoštevne podlage za odločitev zapuščinskega sodišča o potrebni prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev na pravdo, kot je to odločilo z izpodbijanim sklepom, saj bi moralo samo presoditi, da zatrjevana odpoved dedovanju med živimi ni mogla imeti nobenih pravnih učinkov in vplivati na izvedbo dedovanja v danem zapuščinskem postopku. Glede na to je bilo treba na pritožbeni stopnji ob pravilni uporabi materialnega prava zaradi zagotovitve nadaljevanja zapuščinskega postopka na prvi stopnji napadeni sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da nadaljuje s tem postopkom (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

7. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka ob upoštevanju določb 174. člen ZD, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Takšna ureditev zajema tudi stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.