Jedro

Tožnik, zavarovan kot samostojni podjetnik, sicer ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen, in je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, vendar pravic iz invalidskega zavarovanj ni pridobil in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik pod splošnimi pogoji, ne pa ob upoštevanju omejitev, ugotovljenih v postopku ugotavljanja invalidnosti. Začasno nezmožnost za delo je zato potrebno ugotavljati glede na dejavnost samostojnega podjetnika pod splošnimi pogoji, za kar pa v spornem obdobju ni bil zmožen, zato se mu prizna bolniški stalež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 27. 5. 2011 in sklep toženca št. ... z dne 21. 4. 2011 in ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 16. 5. 2011 do 26. 7. 2011 in od 27. 9. 2011 do 9. 5. 2012. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da se sodišče v ničemer ni opredelilo do navedb tožnika, ki je pri oblikovanju tožbenega zahtevka zahteval, da se mu prizna bolniški stalež od 16. 5. 2011 do operacije hrbtenice zaradi bolezni, nato pa je zaslišan kot priča zahtevek utesnil in izrecno povedal, da je bil od 28. 7. 2011 do 26. 9. 2011 v bolniškem staležu, ki mu ga je odobril osebni zdravnik ter da potem ni bil več v bolniškem staležu, zato v tem obdobju več ne uveljavlja bolniškega staleža, ker mu je bil le-ta že priznan. Meni, da tožnik nikoli ni zahteval bolniškega staleža do konca glavne obravnave, temveč samo do operacije hrbtenice tako, da sodišče ni imelo nobene pravne osnove za priznanje bolniškega staleža tudi v delu, od 27. 9. 2011 do 9. 5. 2012. Meni, da je sodišče prve stopnje samo opredelilo tožbeni zahtevek in ga s tem prekoračilo, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2010 s spremembo, v nadaljevanju ZDSS-1). S tem, ko sodišče ni dovolj natančno raziskalo vseh odločilnih dejstev in je posledično odločilo brez postavljenega zahtevka je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nadalje bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati na novo odprt in priznan bolniški stalež s strani osebne zdravnice z dne 28. 7. 2011, ki je bil kasneje podaljšan tudi s pravnomočnimi odločbami imenovanega zdravnika in odločati o bolniškem staležu samo do dne 27. 7. 2011, ne pa tudi od 27. 9. 2011 do 9. 5. 2012. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca z dne 27. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep z dne 21. 4. 2011, s katerim je imenovani zdravnik zavrgel predlog osebne zdravnice tožnika za ugotovitev začasne nezmožnosti tožnika za delo od 16. 4. 2011 dalje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je osebna zdravnica tožnika dne 15. 4. 2011 podala predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža. Imenovani zdravnik je s sklepom z dne 21. 4. 2011 predlog osebne zdravnice zavrgel, sodišče prve stopnje pa je zadevo obravnavalo vsebinsko, že zaradi drugačnega časovnega razdobja, tako da ne gre za enako dejansko stanje, na katero se opira zahtevek. Tožnik je zahteval, da se odpravi odločba toženca z dne 27. 5. 2011 ter se mu prizna bolniški stalež od 16. 5. 2011 do operacije hrbtenice zaradi bolezni. Kot izhaja iz dokumentacije je bil tožnik sicer za operacijo naročen 23. 1. 2012. Telefonično pa so ga obvestili, da termin sprejema odjavljajo in da ni nadaljnjih dokumentov o načrtovanju nadaljnjega zdravljenja, niti toženec ne navaja, da je bil tožnik že operiran.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z listinami, z zaslišanjem tožnika, od osebne zdravnice tožnika je pridobilo zdravstveni karton ter pridobilo izvedensko mnenje specialista ortopeda, ki ga je podal 10. 2. 2012, ko je tožnika tudi osebno pregledal in do tedaj ni ugotovil, da bi bil tožnik operiran, niti da bi bil v staležu. Iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda nadalje izhaja, da gre pri tožniku za več let progredientni razvoj omejene gibljivosti križnega prehoda, kombiniran z močnimi lokalnimi bolečinami in z draženji in izpadi levega nožnega živčnega pleteža različne intenzitete. Vzrok tem spremembam je razvoj obrabnih sprememb v segmentu s posledično stenozo in utesnitvijo nevralnega kanala, kakor tudi preležnih živčnih struktur ter spremembami na malih sklepih hrbtenice tega segmenta s posledičnimi stalnimi bolečinami pri dinamičnih in statičnih obremenitvah s funkcionalno blokado križnega segmenta ter tipično patološko lego – fiksacijo slednjega. Kljub uporabi vseh sredstev in oblik zdravljenja, se njegovo stanje ne izboljšuje ampak permanentno slabša. Menil je, da je bil tožnik v obdobju od 16. 5. 2011 do 26. 7. 2011 ter od 27. 9. 2011 dalje nesposoben za opravljanje svojega dela samostojnega podjetnika, predvsem zaradi bolezni križnega predela hrbtenice.

Na tako podano mnenje tožnik ni podal pripomb, toženec pa je sam v pripombah na mnenje navajal, da gre pri tožniku gotovo za takšne anatomske spremembe, da so se občasno pojavljale večje ali manjše subjektivne ali objektivne zdravstvene težave, po drugi strani pa se z mnenjem ni strinjal, ker ni podkrepljeno s podatki iz tožnikovega zdravstvenega kartona, ni pa navajal konkretnih drugih razlogov, ali da bi bil tožnik že operiran.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi mnenja sodnega izvedenca in zaključilo, da ni v nasprotju z ugotovitvami lečečih specialistov in da je skladno z ugotovitvami invalidske komisije druge stopnje z dne 30. 6. 2010. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik samostojni podjetnik in da mu pravice iz naslova invalidskega zavarovanja niso bile priznane, kar pomeni, da je potrebno še nadalje upoštevati, da opravlja dejavnost kot s.p. pod splošnimi pogoji in ne ob upoštevanju omejitev, ugotovljenih v postopku ugotavljanja invalidnosti. Pri tem se je sklicevalo na že zavzeto pravno mnenje Višjega delovnega in socialnega sodišča RS, enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 16. 5. 2011 do 26. 7. 2011 in od 27. 9. 2011 do 9. 5. 2012, kar vse je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je pravna podlaga podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). Konkretno katere določb ZZVZZ in pravil sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo, pritožba niti ne navaja. Prav tako pa ne drži, da je sodišče prve stopnje samo opredelilo tožbeni zahtevek in ga s tem prekoračilo. Takšna trditev bi bila utemeljena kvečjemu v primeru, če bi toženec razpolagal s podatkom, kdaj je bil tožnik (ki je uveljavljal bolniški stalež do operacije) operiran. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo tudi že odobren bolniški stalež osebne zdravnice za čas od 27. oziroma 28. 7. 2011 do 26. 9. 2011 in, da tožnik za to v tem obdobju bolniškega staleža ne potrebuje. Pritožbene navedbe, da v primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo prihaja do vmesnih prekinitev, pa so pavšalne in zato neutemeljene.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.