Jedro

Če bi toženka hotela s svojo nasprotno terjatvijo zmanjšati dosojeno odškodnino, bi morala v pravdi določno podati pobotni ugovor in ustrezne trditve: da ima pobotljivo terjatev, ki naj jo sodišče ugotovi in potem upošteva ob pobotanju. Ker tega ni storila, prvo sodišče ni imelo nobene osnove za odločanje o obstoju njene terjatve in o zmanjšanju odškodnine.

Oškodovanec lahko v primeru kršitev osebnostnih pravic pred sodiščem poleg denarnega zadoščenja zahteva tudi drugo sankcijo, vendar je izbira sodnega varstva prepuščena oškodovancu. Sodišče pa mora v pravdnem postopku odločati le v mejah postavljenih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem, obsodilnem in stroškovnem delu (točka 1., 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostnih pravic oziroma razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.086,46 EUR. Toženi stranki je naložilo v plačilo 366,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2005 naprej (točka 1. izreka) in pravdne stroške v višini 286,53 EUR (točka 3. izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka).

Proti sodbi vlaga laično pritožbo tožena stranka. Ne navaja pritožbenih razlogov. Smiselno se zavzema za spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Navaja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ji tožnik od leta 2003 dolguje 10.000,00 SIT, oziroma ji ni vrnil denarja v višini 20.000,00 SIT. Zato bi moralo narediti pobot in za toliko zmanjšati odškodnino. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da ne govori resnice in da na lažnih trditvah želi dobiti odškodnino. Sodišče ni upoštevalo, da jo je prisilil v laganje zoper samo sebe (k zapisu, da neopravičeno od njega zahteva 10.000,00 SIT), da ji je dovolil, da piše v njegovo podjetje, da jo je na glavni obravnavi dne 10.2.2009 žalil, ker je lagal, da jo je že prej žalil z goljufico, čeprav ni nič goljufala, ampak je bila le ogoljufana. Tudi tukaj bi moralo upoštevati pobot. Upoštevati bi moralo njegov 100 % prispevek. Sam je kriv, ker govori neresnice in si sproti izmišljuje, jo bremeni, da je nekaj dolžna, čeprav to ni res. Ne strinja se z oceno sodišča, da je skušala samovoljno izterjati dolg. V to jo je pripeljal toženec. Ni si mogla privoščiti odvetnika za izterjavo 20.000,00 SIT in z odvetnikom ni hotela obremenjevati države. Odločiti bi bilo treba, da sta drug drugega žalila in da je tožnik sam želel, da mu piše in grozi. Že na začetku pravde je povedala, da se mu želi kljub dolgu opravičiti. Odškodnine ne more plačevati, ker ima minimalne dohodke. Sodišče naj jo oprosti plačila odškodnine in stroškov.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Obravnavalo jo je v obsodilnem in stroškovnem delu, saj pritožnica za izpodbijanje zavrnilnega dela (točka 2. izreka) nima interesa, tožeča stranka pa ne vlaga pritožbe. Zato je v tem delu sodba pravnomočna.

Prvo sodišče je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo, da se je spor med njima pričel zaradi vračila 20.000,00 SIT, ki bi jih moral tožnik vrniti toženki po prenehanju najemnega razmerja, in sicer kot razliko med prejeto varščino v višini 30.000,00 SIT in plačilom obratovalnih stroškov v višini 10.000,00 SIT. Tožena stranka navedene terjatve v pravdi ni uveljavljala s pobotnim ugovorom. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča je s temi dejstvi le opravičevala svoja v tožbi očitana ji ravnanja, izražena ob izterjavi te terjatve. Po ugotovitvah prvega sodišča se jo je lotila na nedopusten in protipraven način. Pritožbeno nadziranje, da bi moralo prvo sodišče za navedeni znesek zmanjšati dosojeno odškodnino, je zmoten. Če bi toženka hotela na ta način s svojo nasprotno terjativijo zmanjšati dosojeno odškodnino, bi morala v pravdi določno podati pobotni ugovor in ustrezne trditve: da ima pobotljivo terjatev, ki naj jo sodišče ugotovi in potem upošteva ob pobotanju. Ker tega ni storila, prvo sodišče ni imelo nobene osnove za odločanje o obstoju njene terjatve in o zmanjšanju odškodnine (3. odst. 324. čl. ZPP). Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se v pritožbi ne more več uveljavljati ( 3. odst. 337. čl. ZPP).

Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na odškodninsko odgovornost tožeče stranke v zvezi z zatrjevanimi tožnikovimi nasprotnimi žaljitvami toženke zaradi njegovega obnašanja na glavni obravnavi in v njegovih listinah (goljufica). Toženka tudi v zvezi s tem ni uveljavljala nobene nasprotne terjatve oziroma pobotnega ugovora.

Prvo sodišče je nadaljnje ugotovilo, da se je toženka lotila izterjave navedenega zneska samovoljno, protipravno in zlasti na povsem neprimeren način – z dopisi tožnikovemu delodajalcu, ki so vsebovali negativno vrednostno oceno o tožniku z izrazi „goljuf“ in drugimi, podanimi z namenom osebne diskreditacije tožnika. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno, da gre za nedopustne in objektivno žaljive vrednostne sodbe o tožniku, ki so ga subjektivno prizadele in posegajo v njegove osebnostne pravice do dobrega imena in časti. Pritrjuje tudi razlogom na strani 4 -7 sodbe, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

Pač pa trdi, da bi moralo prvo sodišče upoštevati tožnikov 100 % prispevek k nastanku škode, češ da je njeno ravnanje zaradi tožnikovih neresnic in njegovega napeljevanja toženke k zapisu žaljivih vrednostnih ocen pa tudi nasprotnih žalitev sam kriv. Vse te okoliščine primera v zvezi z medsebojnimi odnosi in spornim razmerjem so prišle v zadostni meri do izraza. Sodišče je namreč prispevku oziroma ravnanju tožnika pripisalo večjo težo (60 %) kot toženki (40 %). Glede na dejanske ugotovitve o vrsti in teži pritožničinega protipravnega ravnanja na eni strani in tožnikovi prizadetosti zaradi njega na drugi strani (razlogi na strani 6 in 7 sodbe), ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ne najde razlogov za spremembo navedene odločitve prvega sodišča, saj je pritožbene navedbe ne omajajo.

Pritožnica se nadalje sklicuje na svojo pripravljenost opravičiti se tožniku. Že prvo sodišče je pravilno povedalo, da oškodovanec v primeru kršitev osebnostnih pravic lahko pred sodiščem poleg denarnega zadoščenja zahteva tudi drugo sankcijo (razlogi na strani 3 – 4 sodbe). Vendar je izbira sodnega varstva prepuščena oškodovancu. Sodišče pa mora v pravdnem postopku odločati le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožnik je v tem postopku uveljavljal denarno zadoščenje po 1. odst. 179. čl. OZ. Zato je sodišče odločalo le o utemeljenosti tovrstnega zahtevka in mu pravilno (le) delno ugodilo. Za odločanje o ponujenem opravičilu toženke pa ni imelo podlage.

Odmerjene višine odškodnine 917,15 EUR oziroma dosojene v višini 366,00 EUR (upoštevaje tožnikov 60 % prispevek) pritožnica ne izpodbija. Višino odškodnine je stvar materialnopravne presoje. Na pravilnost uporabe materialnega prava mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da se je prvo sodišče pravilno oprlo na merila iz 179. čl. Obligacijskega zakonika, ki je v tem primeru relevantno materialno pravo.

Dosojena odškodnina v višini ene povprečne neto plače v RS je namreč primerno zadoščenje glede na vse ugotovljene okoliščine primera. Tako so primerno upoštevane okoliščine na strani tožnika – vsebina dopisov, ki so objektivno žaljivi zanj, a posredovani sorazmerno manjšemu krogu ljudi, ki so se po ugotovitvah prvega sodišča nanje odzvali prizanesljivo in razumevajoče. Na drugi strani tožnikova sicer dolgotrajna, vendar blažja subjektivna prizadetost, ki po ugotovitvi prvega sodišča ni terjala zdravniške pomoči. Poleg tega je odškodnina primerljiva z drugimi odškodninami, ki jih dosojajo sodišča v podobnih primerih (načelo objektivizacije). Odločitev prvega sodišča je torej pravno pravilna.

Pritožnica ne konkretizira pritožbenih navedb o stroškovni odločitvi. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu v njej ne najde ne napak ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, naštetih v 2. odst. 350. čl. ZPP. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter v obsodilnem in stroškovnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.