Jedro

Kaznivo dejanje po čl. 146/1 KZ je specialno v razmerju do kaznivega dejanja po čl. 145/1 KZ. Zato se zakonski znaki ne pokrivajo. Če je bila prvotna obtožba vložena zaradi kaznivega dejanja po čl. 145/1 v pravni opredelitvi na čl. 146/1 KZ, je ob nedokazanem naklepu glede sledi poškodb pri oškodovancu, nastalih zaradi preprečevanja ogroženosti, pravilno izrečena oprostilna sodba.

Izrek

Pritožbi obdolžene M. Š. in oškodovanca kot tožilca M. Š. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena M. Š. je dolžna plačati 40.000,00 SIT povprečnine, oškodovanec kot tožilec M. Š. pa 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika na škodo M. Š.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 18.286,50 SIT in povprečnina v znesku 40.000,00 SIT. Oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 500.000,00 SIT napoten na pravdo. Z isto sodbo je bila obdolženka oproščena obtožbe oškodovanca kot tožilca M. Š. zaradi kaznivih dejanj grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena in ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Oškodovancu kot tožilcu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 18.286,50 SIT in povprečnina v znesku 70.000,00 SIT. Sicer je bil oškodovanec kot tožilec s premoženjskopravnima zahtevkoma v znesku 500.000,00 SIT in v znesku 3.500,00 DEM v tolarski protivrednosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi napoten na pravdo. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženka po zagovornici in oškodovanec kot tožilec po pooblaščenki. Obdolženka je izpodbijala obsodilni del zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ali izrek sodnega opomina. Oškodovanec kot tožilec pa je vložil pritožbo zoper oprostilni del zaradi vseh pritožbenih razlogov, konkretiziranih z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, kršitvijo kazenskega zakona in z zmotno ter nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Predlagal je razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba obdolžene M. Š. ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v nasprotju s pritožnico ugotovilo, da je pritožbeno sklicevanje na obdolženkino ogrožanje s strani oškodovanca protispisno. Ne glede na konflikte, ki so bili v tistem času nedvomno pogosti, ji namreč sam oškodovanec v tem dogodku ni dal prav nobenega povoda, da je na njegovo zavrnitev izročitve ključev reagirala z udarcem po obrazu. Zato svojega neprimernega obnašanja pač ne more uspešno opravičiti s prestrašenostjo, zlasti pa ne z ogroženostjo ali celo z ogrozitvijo lastne in esistence otrok. Njen obisk policije takoj po tem dogodku kaže, da se je vendar poslužila pravne poti, če je že menila, da drugače ne bo prišla do ključev. Tako je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje meni, da ne gre za dejanje majhnega pomena. Telesna poškodba je dokazana tudi z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. O izzvanosti k takšnemu ravnanju ni mogoče govoriti. Povezovanje tega kaznivega dejanja z obnašanjem oškodovanca zoper njo, tudi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih je bil kasneje priprt in obsojen s kaznijo zapora, ni sprejemljivo.Zaradi olajševalnih okoliščin, ki so izpostavljene v pritožbi, ji je bila že tako določena sorazmerno nizka kazen v okviru pogojne obsodbe. Tako tudi po mnenju sodišča druge stopnje uporaba 14. člena Kazenskega zakonika ne pride v poštev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnica ni uspela izpodbiti, je jasno, da tudi silobran na njeni strani ne pride v poštev. Še zlasti pa to velja za v pritožbi omenjeno kazensko neodgovornost, za katero ni v spisu prav nobene podlage. Končno tudi za izrek sodnega opomina ni bilo pogojev. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obdolženka ni bila izzvana, je izrečena pogojna obsodba primerna kazenska sankcija. Iz teh razlogov pritožbi obdolžene M. Š. ni bilo ugoditi. Tudi pritožba oškodovanca kot tožilca M.Š. ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o obtožbi oškodovanca kot tožilca glede obeh kaznivih dejanj je pravilna. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje opis dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko I/1 prostoreka ne ustreza kaznivemu dejanju grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena Kazenskega zakonika. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bilo obdolženki vsaj zaradi ravnanja v kuhinji mogoče očitati le kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika, kakor je bila sicer obdolženka prvotno obtožena. Ti dve kaznivi dejanji sta si v razmerju specialnosti, kar pomeni, da ogrožanje varnosti nikakor ne pomeni hkratnega grdega ravnanja. Za nadaljnjo dogajanje po tistem, ko je oškodovanec kot tožilec že onemogočil napad s smučarsko palico in ko sta se z obdolženko že ruvala tako v stanovanju, kakor tudi na terasi, pa je zaključek sodišča prve stopnje o nekaznivem ravnanju povsem pravilen. Tudi, če je oškodovanec kot tožilec izšel iz tega dogodka s sledmi poškodb na nogah, jih ni mogoče pripisati obdolženkinemu naklepu. Kaznivo dejanje po I. odstavku 146. člena Kazenskega zakonika pa je mogoče storiti samo naklepoma. Ta pa po pravilni dokazni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazan. S tem, ko je obdolženka podpisala namesto oškodovanca kot tožilca pogodbo o prodaji osebnega avtomobila, še ni mogla storiti kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Sledeč pravilnim dokaznim ugotovitvam sodišča prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da tega ni storila proti njegovi volji. Sklicevanje na odsotnost pisnega pooblastila, ki ga pri tem poslu resnično ni imela,je ob nesprejemljivi izpovedi samega oškodovanca kot tožilca premalo za obsodilno sodbo. Sodišče druge stopnje poudarja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel oškodovanec kot tožilec že pred odhodom v bolnico namen prodati ta osebni avtomobil. Te ugotovitve niti v pritožbenem postopku ni poskušal izpodbiti. Sicer sodišče druge stopnje ne dvomi,da se je obdolženka zavedala, da je na prodajni pogodbi podpisala oškodovanca kot tožilca in ne sebe. Ker je bil v prometnem dovoljenju naveden kot lastnik samo on, je tudi logično njeno ravnanje, saj sicer prenos lastništva na kupce iz U. ne bi bil mogoč. Vendar je sodišče prve stopnje zadovoljivo pojasnilo, da je tako ravnala z njegovim soglasjem. Končno je bil avtomobil ob prodaji star že skoraj 10 let, kar tudi posredno napotuje na zaključek, da ga je oškodovanec kot tožilec hotel prodati ne glede na očitno skrhane medsebojne odnose z obdolženko, ki je bila v tistem času še njegova žena. Glede na obrazloženo tako njegovi pritožbi tudi v tem delu ni bilo ugoditi. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbama sta pritožnika dolžna plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino. Zneska sta odmerjena z upoštevanjem zapletenostjo zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter njunih premoženjskih razmer.