Jedro

Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker očitanega ravnanja (zloraba položaja pri delodajalcu za pridobivanje osebne koristi in kršitev carinskih predpisov) ni storila, da je tožena stranka tožničini sodelavki za istovrstno ravnanje izrekla le opominjevalno sankcijo oziroma da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le povračilni ukrep zaradi tožničine sindikalne aktivnosti v preteklosti. S temi navedbami tožnica ni verjetno izkazala obstoja njene nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, da bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izplačilo nadomestila plače).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, v katerem je s ciljem zavarovanja nedenarne terjatve nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2004 zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012, vročene tožnici 31. 5. 2012. Na podlagi predlagane začasne odredbe naj bi ji bila dolžna tožena stranka izplačevati mesečno nadomestilo plače v višini ... EUR, od bruto zneska obračunati in plačati vse prispevke in davke, tožnici pa izplačati neto znesek nadomestila do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, tožnico pa prijaviti v vsa socialna zavarovanja v roku 3 dni od izdaje začasne odredbe do pravnomočno končanega postopka, vse pod pretnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnice. Poleg tega je zavrnilo tudi predlog tožnice, da naj bi ta začasna odredba veljala takoj od izdaje dalje pa vse do pravnomočno končanega postopka v tem individualnem delovnem sporu.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov tožnice v zvezi s postopkom zavarovanja oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve, zelo skopa. Sodišče prve stopnje izključno povzema navedbe tožene stranke, ne upošteva pa navedb tožnice, iz katerih jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. S tem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V konkretnem primeru ni bilo vsebinskih – utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa tudi ni izkazala, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico do izteka odpovednega roka. Vse to je tožnica zatrjevala že v tožbi. Tožena stranka tudi ni z ničemer izkazala, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti. Raziskavo je vodila površno, njeni zaključki temeljijo zgolj na insinuacijah, ki pa ne dokazujejo kršitev delovnih obveznosti, ki so očitane tožnici. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomanjkljivo obrazložena, sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja tudi ni ugotovilo na podlagi navedb obeh strank in izvedenih dokazov (Pdp 1173/2011). Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ni nikjer v postopku izpovedala, da bi cigarete, katerih odtujitev se ji očita, pripadale njej in tudi niso bile najdene pri njej. Carinski postopek je opravila kot vodja kabinskega osebja, saj je carinik zahteval, da mora prisostvovati zapisniku eden od članov posadke. Cigarete so bile najdene na letalu, še preden bi se carinski pregled smel opraviti. Nihče od članov posadke ni videl, če so bile cigarete, ki jih je našel carinik, v resnici v prtljažni polici pod tožničino jakno, tožnica pa tega predala ni odpirala. Tožničini sodelavki je tožena stranka za istovrstno kršitev izrekla zgolj opominjevalno sankcijo. Tožnica do sedaj ni bila nikoli niti opominjana niti sankcionirana, zato ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zaradi očitane kršitve izgubila zaupanje v tožnico do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Vsega navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav to poraja upravičen dvom v zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker se ni opredelilo do preostalih predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tožnici nedvomno nastaja težko nadomestljiva škoda, saj nima sredstev za preživljanje, ima stanovanjski kredit, plačuje vrtec, po drugi strani pa tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi z neizdajo le – te nastale tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve (v tožbi je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev pravdnih stroškov in stroškov predpravdnega postopka).

Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe daje 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Poleg verjetne izkazanosti terjatve pa mora upnik za uspeh v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v dosedanjem postopku ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Pritožbeno sodišče primeroma navaja, da bi bil obstoj tožničine terjatve verjetno izkazan, če bi iz njenih navedb oziroma predloženih dokazov izhajalo, da ji je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, da ji ni omogočila zagovora (pa za to ni bilo nobenih zakonskih razlogov) ... Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker očitanega ravnanja (zloraba položaja pri delodajalcu za pridobivanje osebne koristi in kršitev carinskih predpisov) ni storila, da je tožena stranka tožničini sodelavki za istovrstno ravnanje izrekla le opominjevalno sankcijo, oziroma da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le povračilni ukrep zaradi tožničine sindikalne aktivnosti v preteklosti. S temi navedbami pa tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni verjetno izkazala obstoja njene nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da iz navedb tožnice in listinskih dokazov, ki jih je tožnica vložila v spis, izhaja, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki urejajo postopek oziroma način podajanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. oziroma 111. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz člena 110/2 ZDR in da je tožnici pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor skladno s členom 83/2 ZDR. Tožnica se je zagovora tudi udeležila in se zagovarjala po predhodnem pisnem vabilu na zagovor, v katerem je tožena stranka navedla obrazložen razlog za nameravano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 83/3 ZDR). Pri presoji verjetne izkazanosti tožničine terjatve je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe kot tudi listinsko dokumentacijo (obrazložitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ...), tako da ne drži pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožene stranke. Tožena stranka namreč v postopku navedb sploh ni podala, saj je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep le na podlagi tožničinih navedb in listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožnica. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo določbo člena 43/2. ZDSS-1, na podlagi katere mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. V zvezi s tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 1173/2011. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče presojalo zakonitost sodbe prvostopenjskega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni primerljivo z odločanjem o predlagani začasni odredbi, o kateri se odloča hitro in na podlagi nižjega dokaznega standarda, to je dokaznega standarda verjetnosti. Stvar nadaljnjega postopka bo ugotavljanje, če je tožnica očitane kršitve zares storila, kakšna je bila stopnja njene krivde, oziroma če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz drugih zatrjevanih razlogov (diskriminacija, različno obravnavanje tožnice in sodelavke, …). Glede na navedeno, pritožbeno sodišče na obširne pritožbene navedbe tožnice v zvezi s tem ne odgovarja (člen 360/1 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da tožnica v dosedanjem postopku ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve, ustrezno obrazložilo. V primeru, če sodišče ugotovi, da za podajo predlagane začasne odredbe ni podane že temeljne predpostavke (verjetna izkazanost terjatve) se mu ni potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. To pomeni, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.