Jedro

Tožena stranka, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, izdano po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 123. člena ZVojI, ne v tem členu, ne v drugih zakonskih določbah ni imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3025/97-6 z dne 11.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 50/97 in 65/97, nadalje ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.11.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z odločbo, izdano v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS št. 63/95, 19/97 in 75/97, nadalje ZVojI) odpravila odločbi Upravne enote L., Izpostava Š., s katerima je organ prve stopnje odločal po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 123. člena ZVojI. Z odločbo Upravne enote L. z dne 19.7.1996 je bila tožnici priznana pravica do dodatka za posebno invalidnost prve stopnje v znesku 23.150,00 SIT mesečno od 1.1.1996 dalje, z odločbo istega organa z dne 12.5.1997 pa pravica do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje v znesku 92.600,00 SIT mesečno od 1.1.1996 do 30.6.1996, v znesku 98.619,00 SIT mesečno od 1.7.1996 do 31.12.1996 in v znesku 100.887,23 SIT mesečno od 1.1.1997 dalje. Z drugostopenjsko odločbo je tožena stranka tožnici kot civilnemu invalidu vojne priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v mesečnem znesku 28.585,44 SIT od 1.1.1996 naprej, ki se nadalje usklajuje, od 1.1.1996 pa ji ni priznala pravice do dodatka za posebno invalidnost. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožena stranka v zakonu ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996 dalje. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov, navedenih v 72. členu ZUS in navaja, da upravni organ na vlogo upravičenca odloči o pravici od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej za nazaj. Pomen revizije je prav v tem, da se odpravijo napake prvostopne odločbe. Glede na to, da tožnica z uveljavitvijo novega zakona, s 1.1.1996 ne izpolnjuje več pogojev za dodatek za posebno invalidnost, izpolnjuje pa pogoje za dodatek za pomoč in postrežbo po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, je njena odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu, v skladu z določbo 85. člena ZVojI in 85. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86). Navedena člena določata, da pravice po zakonu trajajo, dokler uživalec izpolnjuje pogoje, ki so z zakonom predpisani za pridobitev in uživanje pravic. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97) je določil uskladitev višine prejemkov za vse upravičence hkrati. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma zadevo vrne prvostopnemu sodišči v novo sojenje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da dejansko izpodbija le uporabo materialnega prava. To pa je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje in tožena stranka, ne v določbi 123. člena ZVojI in ne v ostalih, v pritožbi uveljavljanih zakonskih določbah, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996). Že zato je presoja prvostopnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke odpravilo tudi iz tega razloga, pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker v obravnavanem primeru postopek ni tekel na zahtevo upravičenca, ampak po uradni dolžnosti, tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 79. člen ZVojI, ki določa, da gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Tudi v 85. členu ZVojI oziroma v 85. členu prejšnjega Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev ni podlage za prenehanje ali zmanjšanje že uveljavljenih pravic upravičencev. Navedeni določbi namreč vežeta čas trajanja pravic le na izpolnjevanje tistih pogojev, ki so bili predpisani z zakonom, na podlagi katerega so bile pravice pridobljene.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS št. 75/97), ki v času odločanja upravnih organov še ni veljal. V tem upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost upravne odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. V ZUS pa ni podlage, da bi sodišče odločalo na podlagi predpisov, ki v času odločanja upravnih organov še niso veljali.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.