Jedro

Toženec je za opravljena pleskarska in soboslikarska dela izstavil račun in izdelal skico. Tožena stranka se ne more uspešno pritoževati, da je postavljena cena za m2 previsoka, če je med postopkom del opravljenih storitev že plačala po isti ceni za m2, saj je s tem pokazala, da šteje postavljeno ceno za primerno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 16.431,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.531,00 tolarjev od 13.12.1991 do 28.1.1992 ter od zneska 16.431,00 tolarjev od 29.1.1992 do plačila. Obenem je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 19.115,00 tolarjev.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču očita, da ni natančno ugotovilo, na katera dela se nanaša račun z dne 4.12.1991. Pri tem se sklicuje na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 5.10.1992, iz katere izhaja, da se račun nanaša tudi na dela, ki so bila opravljena v stanovanju tožene stranke že prej ter so tudi že bila plačana z zneskom 270 DEM. Pritožbi prilaga tudi predračun obrtnika B. I., opravljenega po današnjih cenah, na podlagi katerega tožena stranka meni, da je tožniku za opravljeno delo že vse plačala. Ponavlja namreč, da je že pred vložitvijo tožbe plačala tožniku znesek 8.100,00 tolarjev, pred tem pa še 270 DEM, kar predstavlja znesek 18.1900,00 SIT. Seštevek teh vsot znaša približno toliko, kot je izstavljen račun tožnika, upoštevaje pravilni prometni davek.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi dovolj prepričljivo obrazložilo. Tako je natančno ugotovilo, da je tožnik izstavil račun za opravljena pleskarska in soboslikarska dela v kuhinji in na hodniku stanovanja tožene stranke. Prav to izhaja tudi iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 5.10.1992 (list.št. 11), čeprav tožena stranka v pritožbi trdi nasprotno. V omenjeni pripravljalni vlogi tožnik uvodoma pojasnjuje, da je dela opravljal tudi v dnevni sobi, otroški sobi in spalnici stanovanja tožencev. Nato pa podrobno razčlenjuje mere dveh prostorov - to je hodnika in kuhinje, v skupni kvadraturi 40 m2. Za dela, katerih plačilo vtožuje, je tožnik izdelal skico (priloga A-1), iz katere izhaja, da se izmera nanaša na hodnik in kuhinjo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dela, ki jih je tožnik opravil v drugih prostorih stanovanja (otroška soba, dnevna soba in spalnica) in morebitno plačilo, ki naj bi ga za ta dela prejel, niso predmet konkretne pravde. Tako se pokaže, da pritožbena ponavljanja trditev, kako je tožena stranka tožniku za prej opravljena dela v stanovanju plačala 270 DEM, v predmetnem sporu pravno niso pomembna.

S predračunom, ki ga je tožena stranka predložila v pritožbi, ne more uspešno dokazati, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zlasti še, ker se ta izračun (priloga B-4) nanaša na površino 18 m2, postavke del se razlikujejo od postavk v računu tožnika z dne 4.12.1991, pa tudi stopnja prometnega davka je različna.

Pritožbeni razlogi niso podani, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev iz 2. odst. 365. čl. ZPP, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.