Jedro

Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi ni zaznati, pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno doba treh let in posebni pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu B. B. 12.000,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku in obdolžencu naložilo, da oškodovancu povrne 12.000,00 EUR. Odločilo je še, da se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2.Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, po vsebini zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakonika, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je pritožnik zatrjeval z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo ključen dokaz, to je izpovedbo oškodovanca, ki je po njegovem neverodostojna in neprepričljiva, predvsem pa docela nelogična, saj v predstavljenem poslu ni nobene logike. V podkrepitev teh navedb je izpostavljal številne nedoslednosti v oškodovančevi izpovedbi, opozarjal, da ta ni skladna s spisovnim gradivom in dodal, da je bil obdolženec v obravnavanem obdobju izkazano v zelo slabem zdravstvenem stanju in že zaradi tega fizično ni bil sposoben obiskati oškodovanca in izvršiti kaznivega dejanja.

5.Višje sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki zgolj repriza tistega, kar je obdolženec povedal že v svojem pisnem zagovoru in kar je zagovornik izpostavil v zaključni besedi. Zato se je s tovrstnimi navedbami soočilo že prvostopenjsko sodišče in se do njih natančno opredelilo. Razpeto med zagovorom obdolženega in izpovedbo oškodovanca, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da je oškodovančeva izpovedba konsistentna, verodostojna in podkrepljena z drugimi dokazi v spisu, zato je v logični posledici ovrglo nasprotujoče navedbe obrambe, da izpovedba ni logična, smiselna ali možna.

6.Na pomisleke pritožnika o neprepričljivi, nedosledni in nelogični izpovedbi oškodovanca pritožbeno sodišče odgovarja, da je dokazni oceni o verodostojnosti oškodovanca na način, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, moč le pritrditi. Ta je bila čez celoten tek kazenskega postopka konstantna, posamezna odstopanja, ki jih sedaj izpostavlja pritožba, pa so razumljiva in nebistvena. Sodišče prve stopanje se je opredelilo do navedb obrambe, da je oškodovanec v fazi preiskovalnih dejanj neprepričljivo izpovedal o znesku, ki mu ga je obdolženec izročil dne 28. 8. 2022. Poudarilo je, kar obramba spregleda, da je oškodovanec že med zaslišanjem v fazi preiskovalnih dejanj opozoril na možnost zmote glede višine prvotno izročenega zneska in opomnil, da je ob prijavi na policijski postaji podal natančne podatke. Tam je povedal, da je obdolžencu najprej izročil 500 EUR, ta pa mu je vrnil 750 EUR, kar je kasneje potrdil na glavni obravnavi. Vrzeli v oškodovančevi izpovedbi so torej razumljive in izkustveno sprejemljive, prvostopenjsko sodišče pa je v točki 6 obrazložitve sodbe za to navedlo tudi tehtne razloge.

7.Oškodovančeve verodostojnosti ne more omajati niti nadaljnje sklicevanje obrambe na odgovor Uprave za probacijo z dne 10. 7. 2024 (list. št. 70), iz katerega naj bi izhajalo, da je obdolženec razpolagal s povsem drugimi telefonskimi številkami kot zatrjuje oškodovanec in zato ne more biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja. V pritožbeno presojo ponujena razlaga omenjene listine je ob boku vsebinsko dobro zgrajeni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča pavšalna in vzeta iz konteksta, ki ga je nižje sodišče obrazložilo v točkah 7 – 9 izpodbijane sodbe. Odgovor Uprave za probacijo je ocenjevalo celovito tudi z drugimi dokazi, in sicer v povezavi z navedbo oškodovanca, da ga je obdolženec v dnevih pred izvršitvijo dejanja večkrat klical z različnih telefonskih številk in ga prepričeval k izročitvi večje vsote gotovine, čemur pritrjujejo posnetki klicev iz oškodovančevega telefona. Nadalje je ugotovilo, da sta bili telefonski številki, ki si ju je oškodovanec v telefonu shranil pod imenom A. in A.1, predplačniški in zato njun imetnik ni znan, kar je prikladno za izvršitev kaznivega dejanja in prikrivanje identitete klicatelja. Kot klicatelja pa je oškodovanec nedvomno prepoznal prav obdolženega. Tako je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da odgovor Uprave za probacijo nakazuje, da je obdolženec telefonske številke pogosto menjal, in sam po sebi (ob odsotnosti drugih dokazov) ne dokazuje, da obdolženec ni bil uporabnik predmetnih telefonskih številk. Tudi za to ne, ker se odgovor Uprave za probacijo nanaša na obdobje, ko je obdolženec pri društvu opravljal delo v splošno korist, to pa je bilo med marcem in junijem 2021, torej več kot leto dni pred izvršitvijo kaznivega dejanja in zato ne izkazuje, kateri telefonski številki je obdolženec uporabljal tempore criminis.

8.Iz podobnega razloga ni utemeljena pritožnikova teza, da podatki registra vozil kažejo, da obdolženec nima registriranega nobenega vozila, s čimer želi pritožnik (vnovič) prikazati, da je oškodovančeva izjava tudi v delu, da se je obdolženec na kraj dejanja pripeljal s srebrnim avtomobilom znamke Citroen, neresnična. Pritožbeno sodišče odgovarja, da registrski podatek kaže (le) lastništvo vozila ne pa njegove dejanske uporabe, in je kot tak lahko le indic, ali oseba (sploh) upravlja z vozilom. Vendar pa je bil ta indic ovržen tako z oškodovančevo izpovedjo kot z izpovedjo policistke C. C., ki je potrdila, da je obdolženec pogosto menjal vozila, kar utemeljuje zaključek, da je za vožnjo očitno uporabljal vozila drugih. Tega pa obramba ne izpodbija.

9.Prav tako ne gre slediti trditvi obrambe, da obdolženec zaradi zdravstvenih težav ni bil (fizično) sposoben izvršiti kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč zdravstveno stanje obdolženca docela vzelo v obzir in se o njem opredelilo v 14. točki obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da je imel obdolženec v avgustu 2022 res težave s srcem, vendar pa te niso bile takšne narave, da bi mu preprečile izvršitev kaznivega dejanja, ki je bilo nenazadnje usmerjeno zgolj v besedno nagovarjanje oškodovanca in ni zahtevalo posebnega fizičnega napora. Kot izhaja iz priložene zdravstvene dokumentacije obdolženec v kritičnem času ni bil hospitaliziran, kar bi mu sicer lahko dajalo alibi, poleg tega pa je le dan po dogodku (tj. 2. 9. 2022), osebni zdravnici povedal, da se po prejetih zdravilih in težavah pred tednom dni počuti bolje. Zato posplošeno sklicevanje obrambe na obdolženčevo slabo zdravstveno stanje ne ovrže prepričljive, na konkretnih izvidih utemeljene dokazne ocene, da je bil obdolženec očitano dejanje sposoben izvršiti.

10.Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi tako ni zaznati pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.

11.Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni posebej izpodbijal, vendar pritožba vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je izbrana vrsta in višina kazni primerna glede na kriminalno količino in težo kaznivega dejanja ter upoštevaje okoliščin, ki so prvostopenjsko sodišče vodile k določitvi zaporne kazni v pogoji obsodbi. Glede na podanih več obteževalnih okoliščin na strani obdolženca in dejstva, da si je s kaznivim dejanjem prisvojil relativno visoko premoženjsko korist, je določitev desetmesečne zaporne kazni v pogojni obsodbi sprejemljiva in odseva retributivne ter preventivne cilje kaznovanja. Ker je obdolženec s kaznivim dejanjem oškodovancu povzročil škodo v višini 12.000 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora obdolženec v času preizkusne dobe oškodovancu nastalo škodo povrniti.

12.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13.Odločitev o stroških kazenskega postopka je višje sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 96. člena ZKP, pri čemer je o oprostitvi plačila le – teh odločilo iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče.

-------------------------------

1Oškodovanec je na glavni obravnavi izpovedal, da si je obdolženčevi številki shranil pod imenom A.1 in A.2, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje predstavlja nepomembno odstopanje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.