Jedro

Če sta zakrivila škodni dogodek oba udeleženca prometne nezgode, odgovarjata za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o odgovornosti za škodo, ki je nastala na tožnikovem osebnem avtomobilu v prometni nezgodi dne 13. 3. 1988 tako, da je za 50 % delež škode odgovorna tožena stranka, za 50 % pa tožeča stranka oz. tožnikov sin, kot voznik njegovega osebnega avtomobila, s katerim je prišlo do prometne nezgode.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je odgovornost za nastanek škode povsem na strani tožeče stranke oziroma voznika osebnega avtomobila, ki je vozil neprevidno. Ni pravočasno zaviral pred tovornjakom, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke in ga deloma parkiral na cestišču,deloma pa na bankini v Štorah na odseku ceste, kjer je parkiranje prepovedano. Trdila je, da je bil tovornjak opremljen s svetlobnimi signali in da bi voznik osebnega avtomobila moral pravočasno opaziti stoječe vozilo in pravočasno reagirati z zaviranjem ter tako preprečiti prometno nezgodo. Sicer pa je tožena stranka vztrajala v svojem ugovoru pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije. Tožnikov sin sam trdi, da je poravnal stroške popravila osebnega avtomobila. Tožnik torej ni utrpel nobene škode in zato ni upravičen do odškodnine. Do nje bi bil kvečjemu upravičen voznik avtomobila, ki je škodo poravnal. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi že iz tega razloga moralo tožnikov zahtevek zavrniti.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo dejansko stanje tega primera. Ugotovilo je, da sta oba udeleženca prometne nezgode prispevala k njenemu nastanku.

Zavarovanec tožene stranke je prispeval s tem, da je parkiral tam, kjer je to bilo prepovedano in deloma na cestišču in da na to ni opozoril udeležence v prometu z utripajočimi lučmi, čeprav je bil opremljen s svetlobnimi signali. Tožencu pa je očitalo nekoliko prehitro vožnjo glede na razmere na cesti in da je vozil premalo previdno.V dokazni oceni je pravilno citiralo kršene predpise temeljnega zakona o varnosti cestnega prometa. Ko je odločalo o prispevku vsakega od udeležencev prometne nezgode k nastanku prometne nezgode je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je čl. 192/I Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in okoliščin primera je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka. Udeleženec prometne nezgode na strani tožeče stranke ni bil tožnik, ki je lastnik poškodovanega osebnega avtomobila, ampak njegov v Švici živeči sin, ki mu je oče avtomobil za to vožnjo posodil. Ko je prišlo do prometne nezgode je sin poravnal stroške popravila osebnega avtomobila.

Sodeloval je v tem sporu kot priča in sam opisal,da je stroške avtomobila poravnal. Zahtevek na plačilo odškodnine za polovico škode je postavil lastnik avtomobila, ki mu je sin očitno odstopil svojo terjatev. Tega kot prava nevešča stranka sicer izrecno ni zatrjeval, vendar pa iz vsebine tožbe, pripravljalnih spisov tožnika in pričevanje udeleženca sina C to jasno izhaja. Pravna podlaga za odstop terjatve je v čl. 436 ZOR in naslednjih členih.Gre za neformalni pravni posel, za katerega razen v zakonu določenih primerih ni potrebno soglasje dolžnika.Na tej pravni podlagi je tožnik upravičeno zahteval od tožene stranke povrnitev odškodnine v obsegu, za katerega je tožena stranka zanjo odgovorna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi opisanega ocenilo, da pritožba dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje ni omajala. Zato je potrdilo vmesno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je do polovice odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v sporni prometni nezgodi odgovorna tožena stranka.

O višini odškodnine in o stroških tega pravdnega postopka bo sodišče prve stopnje odločilo s končno sodbo.