Jedro

Sodišče se je prepričalo, da je bila že v začetku ustanovljena služnostna pot za celotno gospodujoče zemljišče (torej po vsej dolžini parcele) in da so jo tožniki v takem obsegu tudi dnevno in nemoteno uporabljali. Ker je bila služnost vožnje ustanovljena za vso parcelo tožnikov, je bila torej ustanovljena tudi za tisti del, kjer stoji sedaj sporna montažna garaža. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje še ugotovili, da se je tu služnostna pravica vožnje redno izvajala celo s tovornjaki, torej z večjimi avtomobili kot sedaj, zato ne gre za izvajanje služnostne pravice v večjem obsegu. Možno je, da sedaj služnost zaradi drugačne uporabe služečega zemljišča toženo stranko bolj obremenjuje (kakor je izpovedal toženec), toda to ne pomeni širjenja služnosti in zlasti v pravdi zaradi preprečevanja služnostne pravice lastniku gospodujočega zemljišča po določilu 57. člena ZTLR, to ni pomembno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je tožencema prepovedalo parkiranje na služnostni poti, ki poteka na parceli št. . k.o..., in sicer pred stanovanjsko hišo tožnikov, zavrnilo pa je zahtevek, ki se je nanašal na parkiranje pred garažo tožnikov. Po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe je drugič razsodilo, da morata toženca opustiti (tudi) parkiranje katerih koli avtomobilov in drugih vozil na služnostni poti na parceli št... k.o..., pred montažno garažo tožeče stranke. Tožencema je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 75.450,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev. Povzema vsebino sodb in meni, da je bilo prvič pravilno razsojeno, ker je tedaj sodišče opravilo ogled kraja, kjer poteka služnost, po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe pa je zaslišalo samo dve priči, ki sta izpovedali to, česar tožena stranka nikdar ni zanikala: da je imela tožeča stranka v času gradnje stanovanjske hiše, na kraju, kjer ima sedaj montažno garažo, gradbeni material in so tam vozili tovornjaki. Tožena stranka, ki poudarja pomen ogleda, ne more verjeti, da je bila sodba po drugem sojenju drugačna od prve, zato ima drugo za neobjektivno in celo pristransko. Zlasti sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo, da je tožeča stranka prelisičila toženo stranko s tem, da je kasneje na istem mestu začela parkirati svoj avtomobil, čeprav je imela garažo v stanovanjski hiši in prostor za parkiranje drugje.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki v odgovoru poudarjata, da sta neovirano izvrševala služnostno pravico poti od avgusta 1969 do decembra 1989. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da sta pravdni stranki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za parcelo št..., leta 1969 v isti pogodbi ustanovili služnostno pravico vožnje v korist kupljene parcele.

Služnost je potekala po parceli tožencev, parc. št..., ki ima sedaj oznako ..., in je bila ustanovljena za vse prevoze in za vse gospodujoče zemljišče. Tožeča stranka je nato na kupljeni parceli zgradila hišo, v katero se je vselila 1979 leta. Med gradnjo je imela na kraju, kjer sedaj stoji sporna montažna garaža, skladišče materiala in je imela dnevno dostop do tega materiala po služnostni poti. Montažno garažo je zgradila kasneje, najverjetneje leta 1982. Sporna garaža stoji torej na parceli tožnikov, prostor pred montažno garažo pa je del parcele št..., po kateri teče služnostna pot. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pri ponovnem sojenju pravilno uporabili materialno pravo - določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91). Ta določila in tista, ki so se uporabljala pred njimi, predvidevajo ustanovitev služnosti na več načinov, med njimi tudi s pogodbo (51. člen ZTLR). Ker pa je treba po določilu 50. člena ZTLR stvarno služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, sta morali sodišči natančno ugotoviti obseg služnosti v korist gospodujočega zemljišča. Pri tem je sodišče prve stopnje v času prvega sojenja drugače tolmačilo namen in obseg ustanovljene služnosti, kot pri drugem sojenju, ker je preuranjeno štelo zatrjevanje tožeče stranke, da je na spornem delu ob poti shranjevala gradbeni material za začasno obremenitev služečega zemljišča in ker je naknadno potrebo po parkiranju več avtomobilov na strani tožene stranke zmotno štelo za dodatno obremenitev služeče stvari. Toda po dodatnem zaslišanju prič in zlasti toženca in po ponovnem vrednotenju dokazov se je prepričalo, da je bila že v začetku ustanovljena služnostna pot za celotno gospodujoče zemljišče (torej po vsej dolžnini parcele ...) in da so jo tožniki v takem obsegu tudi dnevno in nemoteno uporabljali. Ker je bila služnost vožnje ustanovljena za vso parcelo tožnikov, je bila torej ustanovljena tudi za tisti del, kjer stoji sedaj sporna montažna garaža. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje še ugotovili, da se je tu služnostna pravica vožnje redno izvajala celo s tovornjaki, torej z večjimi avtomobili kot sedaj, zato ne gre za izvajanje služnostne pravice v večjem obsegu. Možno je, da sedaj služnost zaradi drugačne uporabe služečega zemljišča toženo stranko bolj obremenjuje (kakor je izpovedal toženec), toda to ne pomeni širjenja služnosti in zlasti v pravdi zaradi preprečevanja služnostne pravice lastniku gopodujočega zemljišča po določilu 57. člena ZTLR, to ni pomembno. Zaradi tega tožena tožena stranka nima pravice določati tožeči stranki, ki je lastnica gospodujočega zemljišča, kje sme na svojem zemljišču parkirati avtomobile in kje ne.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da v reviziji očitana kršitev materialnega prava ni utemeljena. Zato je pavšalna trditev o pristranskem sojenju neprimerna in zmotna, kake druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija tudi ne navaja. Ker tudi revizijsko sodišče ni našlo nobene take kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (393. člena ZPP).