Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje že zato, ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, ali je dopusten poseg v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila drugo tožniku priznana pravica do družinskega pomočnika oziroma ni razvidno, ali so izpolnjeni formalni pogoji za njihovo izdajo. Za sprejem pravilne odločitve bo moral upravni organ jasno navesti razloge za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev, presoditi, ali so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ter pri tem upoštevati vsebino odločbe, ki je predmet posega.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe toženke št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. (CSD) št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021 in št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021 ter zadevo vrnilo CSD v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Odločilo je, da toženka krije stroške postopka v celoti (II. točka izreka).

2.Toženka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sporno pravno vprašanje, ali je prvo tožnica za isto obdobje lahko upravičena do dveh pravic iz javnih sredstev, ki pokrivata isto socialno tveganje. Toženka je v ponovljenem sojenju pojasnila razloge za izdajo vsake posamezne odločbe in predlagala zaslišanje delavke organa prve stopnje. Sodišče se do navedb v vlogi ni opredelilo, niti ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče. V sodbi ostaja neobrazloženo, zakaj sodišče predlagane priče ni zaslišalo, kar predstavlja kršitev pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z realizacijo sodbe VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020 je bila prvo tožnici naknadno za nazaj priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek (DPID) za otroka. Ker je bila prvo tožnica za isto obdobje upravičena do DPID iz naslova družinskega pomočnika, je upravni organ izdal odločbe, s katerimi je prvo tožnici pravico do DPID iz tega naslova ukinil. Drži, da je z izpodbijanimi odločbami prišlo do posega v že realizirano pravico. Je pa takšen poseg zakonit, utemeljen in sorazmeren. Zgolj dejstvo, da je pravica iz javnih sredstev že (delno) realizirana, samo po sebi ne pomeni, da poseg v odločbo nikoli ni mogoč. V tem primeru bi brezpredmetno postalo 8. poglavje ZUPJS, ki določa način posega v dokončne upravne odločbe. Prvo tožnica je iz naslova družinske pomočnice v obdobju od 1. 3. 2017 do 8. 10. 2020 prejela 18.491,50 EUR neto, iz naslova pravice po ZSDP‑1 pa naknadno v enkratnem znesku dne 15. 2. 2021 znesek v neto višini 25.045,52 EUR. Do izplačanih zneskov se sodišče ni opredelilo. Drži, da je prvo tožnica nudila skrb obema družinskima članoma, vendar z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb to ni pravno pomembno. Ker je prišlo do dvojnega zavarovanja in do dvojnega izplačila pravic, ki pokrivajo isto socialno tveganje, je upravni organ moral poseči v predhodne odločbe. Pravno relevantno je le, ali je prvo tožnica za isto obdobje lahko upravičena do obeh pravic, posledično pa do njunega izplačila in dvojnega zavarovanja. Za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb niso pomembna konkretna izplačila, morebitna preplačila in dejansko opravljeno delo prvo tožnice. Ni sporno, da je prvo tožnica v času, ko je bila družinska pomočnica, skrbela tudi za svojo hči, ne more pa biti iz tega naslova upravičena do dvojnega izplačila javnih sredstev. Upravni organ je zato posegel v odločbe glede upravičenosti do DPID iz naslova družinskega pomočnika, saj je bilo izplačilo pravice iz naslova skrbi za hči za prvo tožnico ugodnejše. Znesek DPID iz naslova družinskega pomočnika bo prvo tožnica v posledici odpravljenih odločb morala vrniti Občini B. kot izplačevalki sredstev. Toženka je podatke o izplačilih pridobivala in predložila, če bi potencialno med strankama prišlo do mirne rešitve spora. Da bi konkretna izplačila, morebitna preplačila in vprašanje realizirane pravice v ponovljenem postopku moral ugotavljati upravni organ, ni utemeljeno. Zakaj bi jih moral ugotavljati, ostaja neobrazloženo, zaradi česar je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v sklepu Psp 131/2024 izpostavlja sodbo ESČP v zadevi Čakarević proti Hrvaški, ki v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Ali dejansko stanje predmetne zadeve omogoča sklicevanje nanjo, je sicer stvar pravne presoje in pravilne uporabe materialnega prava. Sodno ugotovljena upravičenost do DPID (za hči) in izplačilo na tej podlagi ne predstavlja napake države in pomote. Pomeni izvršitev pravnomočne sodne odločbe, ki je izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice ugotovi, pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te presoje ni opravilo, temveč je zadevo neutemeljeno vrnilo v ponovno upravno odločanje.

3.Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper tisti del I. točke izreka sodbe, s katerim je zadeva vrnjena upravnemu organu v ponovno odločanje, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v ponovnem sojenju odpravilo izpodbijane odločbe, pri čemer je vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje tako glede temelja, tj. glede odločanja o realiziranih pravicah in dejansko opravljenega dela, kot glede višine zahtevkov. Odločitev sodišča vsebuje pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi za vračilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, odločanje o tem pa znova prepušča prvostopnemu organu. Izdaja pravnomočne sodbe VI Ps 1488/2017 potrjene s sodbo Psp 258/2020 ni razlog za odpravo odločb, saj je v sodnem sporu sodišče odločalo o pravici invalidne hčere Kaje in ugotovilo napačno in nezakonito delo upravnega organa. Tožnik se je upravičeno zanašal na veljavnost pravnomočne odločbe izdane mld. Kaji, zato ni dolžan nositi posledic, kot to ugotavlja ESČP v zadevi Čakarević proti Hrvaški. Tožnica je delo opravila in izvrševala ter vršila obe pomoči, toženka pa bi bila z neplačilom ene pomoči, kljub svoji napaki in nezakonitem postopanju, neupravičeno okoriščena. Vračanje pomoči z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice, ne more in ne sme užiti pravne zaščite. Pravni interes za vložitev tožbe ima tožeča stranka tudi iz razloga hitrosti postopka, saj ima sodišče na razpolago celotno dokumentacijo, postopki pa trajajo že več let. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni v drugem delu oziroma razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4.Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke. Tožeča stranka je obenem priglasila stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

7.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP katero zatrjujeta obe stranki socialnega spora. Bistvena značilnost te procesne kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji sprejeta odločitev, jo je mogoče preizkusiti.

8.Tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku toženke, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do predlagane priče, delavke organa prve stopnje oziroma jo zaslišati. Toženka je zaslišanje priče predlagala le "po potrebi". Po ustaljeni sodni praksi1 gre v takšnem primeru za pogojni dokazni predlog, ki pa ne predstavlja veljavno podanega dokaznega predloga. Stranka mora dokaz bodisi izrecno predlagati in pri njem vztrajati, bodisi ga ne predlagati. Ker toženka dokaznega predloga ni izrecno predlagala in je imela možnost sodelovanja v postopku, s pritožbo neutemeljeno uveljavljala kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost petih dokončnih odločb toženke z dne 31. 5. 2023, in sicer št. ..., št. ..., št. ..., št. ... in št. ... v zvezi s prvostopenjskimi odločbami CSD z dne 3. 6. 2021.

10.Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sklepom Psp 131/2024 z dne 13. 11. 2024 je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje (VI Ps 555/2023)2 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da so neutemeljene navedbe tožeče stranke o posegu v pridobljene pravice in o nezakonito izdanih odločbah. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v ponovljenem sojenju ponovno presodi, ali je obnova postopka dopustna in pravilna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej in hkrati, ali so izpolnjeni vsebinski razlogi za poseg v že pridobljeno in realizirano pravico ter ponovno razsodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.3

11.Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da so izpodbijane odločbe toženke nepravilne in nezakonite, postopalo po določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.

12.Zakon o socialnem varstvu (ZSV), veljaven v času izdaje izpodbijanih odločb, je v 18.a členu določal, da ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, pravico do izbire družinskega pomočnika. Družinski pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega (18.i člen ZSV). V skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) delno plačilo za izgubljeni dohodek prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, težko ali funkcionalno težko gibalno oviranega otroka ali otroka z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (83. člen ZSDP-1 in tretji odstavek 79. člena ZSDP-1). Ob zapustitvi trga dela, zaradi skrbi za drugo osebo, je tako družinski pomočnik upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

13.Prvo tožnica je zapustila trg dela zaradi skrbi za mld. hči in drugo tožnika (partnerja). Kot družinska pomočnica drugo tožniku je bila sprva upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek po ZSV. S sodbo VI Ps 1488/2017 z dne 21. 9. 2020 v zvezi s sodbo Psp 258/2020 z dne 15. 12. 2020, ji je bila za nazaj priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za nego in varstvo mld. hčere po ZSDP‑1, od 1. 3. 2017 do njene polnoletnosti. CSD je prvo tožnici s petimi odločbami, ki so predmet presoje v tem postopku, ukinil pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku v obdobju od 1. 3. 2017 do 8. 10. 2020, ker ji je bila v tem času s sodbo sodišča priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči.

14.Z izpodbijanimi odločbami je bila ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja (tako tudi v zadevi Psp 274/2022). To vprašanje pa je treba presoditi tudi z vidika restitucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb. Čeprav je postopek za vračilo z zakonom predpisan (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS), pa ta ni nujno sorazmeren.

15.ZUPJS določa pogoje za upravičenost do posameznih socialnovarstvenih pravic ter hkrati vzpostavlja sistem pravil za preverjanje njihovega izpolnjevanja. Takšna ureditev zagotavlja, da se socialnovarstveni prejemki dodelijo osebam, ki pogoje dejansko izpolnjujejo, in v obsegu, ki ustreza njihovemu upravičenju. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUPJS morajo biti pogoji za pridobitev pravice iz javnih sredstev izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUPJS lahko center za socialno delo v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. ZUPJS v 43. členu jasno razlikuje med primeri, v katerih se odločba v takšnem primeru razveljavi, in primeri, v katerih so izpolnjeni pogoji za njeno odpravo.

16.Pet izpodbijanih odločb, ki se nanašajo na ukinitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, je bilo izdanih na podlagi različnega postopanja toženke. V odločbi CSD št. ... z dne 3. 6. 2021 je zapisano, da odločba s katero je bila drugo tožniku priznana pravica do izbire družinskega pomočnika, za družinsko pomočnico izbrana prvo tožnica, družinskemu pomočniku priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek ter je drugo tožnik v celoti oproščen plačila pravic družinskega pomočnika, preneha veljati, medtem ko je v ostalih štirih izpodbijanih prvostopenjskih odločbah navedeno, da se odločbe odpravijo.

1.Sodišče prve stopnje je vseh pet izpodbijanih odločb odpravilo na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS‑1 ter vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje. Sodišče v socialnih sporih sicer po odpravi upravnih odločb praviloma samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 82. člena ZDSS‑1). Vendar pa lahko po 1. alineji prvega odstavka 82. člena ZDSS‑1, ne glede na drugi odstavek 82. člena ZDSS‑1, ob odpravi upravnega akta naloži izdajo novega upravnega akta, kadar dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

2.Pritožbeno sodišče soglaša z vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje že zato, ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, ali je dopusten poseg v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila drugo tožniku priznana pravica do družinskega pomočnika oziroma ni razvidno, ali so izpolnjeni formalni pogoji za njihovo izdajo. Za sprejem pravilne odločitve bo moral upravni organ jasno navesti razloge za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev, presoditi, ali so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ter pri tem upoštevati vsebino odločbe, ki je predmet posega.

3.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje toženke, da ugotavljanje preplačil ni naloga upravnega organa. V četrtem odstavku 44. člena ZUPJS je izrecno določeno, da Center za socialno delo odloči o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe v istem postopku. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje ima CSD dostop do uradnih evidenc in si lahko pridobi podatke o izplačilih prvo tožnici. Poleg tega je po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi bistveno vprašanje, ali je prvo tožnica sploh dolžna vrniti neupravičeno izplačane dohodke. To vključuje presojo, ali bi morala vedeti, da do teh dohodkov ni upravičena, oziroma ali iz okoliščin primera izhaja, da bi ji to moralo biti očitno. V ponovljenem postopku bo toženka prvo tožnici in drugemu tožniku zato morala zagotoviti možnost sodelovanja v postopku. Za pravilnost odločitve bo na ta način potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.

4.Upravni organ teh okoliščin še ni ugotavljal, njihovo ugotavljanje v sodnem postopku pa bi bilo dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugotavljanje teh pogojev opravi v ponovljenem upravnem postopku.

5.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

6.Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka na podlagi 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben.