Jedro

Vprašanje vzroka za tožničino prikrajšanje na dohodku, ki je posledica priznane ji pravice do predčasne invalidske upokojitve zaradi invalidnosti kot posledica njene poškodbe pri delu, je bilo že rešeno v za to predvidenem postopku, v katerem je bila ves čas udeležena tudi tožena stranka. Zato je bilo sodišče v tem postopku na odločitev vezano in se ni bilo dolžno (se ni smelo) ukvarjati z iskanjem kakšnih morebitnih še drugih vzrokov za tožničino invalidsko upokojitev.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 19.858,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, identičnem s tožnici prisojeno glavnico (1. točka izreka prvostopenjske sodbe) ter ji – upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid – povrniti sorazmeren del njenih pravdnih stroškov (3. točka izreka prvostopenjske sodbe). Navedeni znesek je 70 % (upoštevaje že pred tem izdano pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka) ugotovljenega obsega tožničinega prikrajšanja na dohodku zaradi delovne invalidnosti III. kategorije in v nadaljevanju njene invalidske upokojitve kot posledice poškodbe pri delu, ki ji je bil prisojen v enkratnem znesku kapitalizirane rente.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Po njenih navedbah jo izpodbija v celoti iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da še vedno ni v zadostni meri razčiščeno, ali je vzrok za tožničino invalidsko upokojitev izključno poškodba pri delu ali še kakšen drug razlog. S tem v zvezi očita sodiščema obeh stopenj bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot posledico zavrnitve njenega dokaznega predloga za zaslišanje izvedencev fiziatra in onkologa; ponuja razloge v prid prepričanju, da ta njen dokazni predlog ni bil prepozen in tudi ne tak, da bi ga bilo mogoče označiti za nesubstanciranega oziroma nekonkretiziranega – kot sta zgrešeno pojmovali sodišči prve in druge stopnje. Materialnopravno zmotno pa je ostalo prezrto tudi dejstvo, da je do tožničine invalidske upokojitve prišlo po njeni lastni volji, saj ni hotela sprejeti ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ustreznega drugega dela. Ker je tožnici škoda (materialno prikrajšanje) nastala zaradi njene lastne odločitve, tožena stranka zanjo ne odgovarja, sicer pa bi moralo sodišče vsaj podrejeno upoštevati pravila o deljeni odgovornosti iz 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kot revizijski razlog uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi privedla do neupravičene zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje izvedencev fiziatra in onkologa, ni podana. Pri tem namreč vprašanje pravilnosti presoje sodišč prve in druge stopnje glede (ne)pravočasnosti in (ne)ustrezne substanciranosti oziroma konkretiziranosti tega dokaznega predloga, ki ga v reviziji problematizira tožena stranka, sploh ni odločilnega pomena; vprašanje vzroka za tožničino prikrajšanje na dohodku, ki je posledica priznane ji pravice do predčasne invalidske upokojitve zaradi invalidnosti kot posledica njene poškodbe pri delu, je bilo namreč že rešeno v za to predvidenem postopku, v katerem je bila ves čas udeležena tudi tožena stranka. Ker je bilo to vprašanje pravnomočno in dokončno že razrešeno na matičnem področju (glej odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 28. 10. 1999), je bilo sodišče v tem postopku nanj vezano in se ni bilo dolžno (se ni smelo) ukvarjati z iskanjem kakšnih morebitnih še drugih vzrokov za tožničino invalidsko upokojitev – torej mimo že v za to predvidenem postopku ugotovljenega, ki je edini privedel do tožničinega materialnega prikrajšanja kot podlage za njen odškodninski zahtevek iz tega naslova, uveljavljan v tej pravdi.

7. Kot odgovor na nadaljnji revizijski očitek o prezrtju dejstva, da naj bi prišlo do tožničine invalidske upokojitve po njeni lastni volji (spričo zavrnitve ponujenega ji ugotovljeni invalidnosti ustreznega drugega dela), pa zadošča že napotitev tožene stranke na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi namreč izhaja, da tožena stranka drugega ustreznega dela tožnici ni ponudila. Zato ostale revizijske trditve o nujnosti upoštevanja tožničinega ravnanja kot njenega lastnega prispevka k nastali ji škodi ne terjajo odgovora.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.