Jedro

Protispisna je ugotovitev, da toženka ni pravilno predlagala priče, saj določba 236. člena ZPP dopušča, da stranka navede ime priče ter prebivališče oziroma zaposlitev. Če je toženka navedla zaposlitev priče in to, kaj bo priča povedala, je dokazni predlog popoln.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe v preostalem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 405,85 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava, ker gre za spor majhne vrednosti. Prvi razlog je, da je bila sodba izdana 8. 9. 2022, narok pa je bil opravljen 15. 9. 2022. Očitno se je sodnica odločila že 8. 9. 2022 na podlagi listinskih dokazov, kljub temu da je bil narok. Ni moč predvidevati, da gre za tipkarsko napako, ker sodba bi bila potem z dne „18. 9.“, pa še ta datum je bila nedelja. Izrek sodbe je nerazumljiv, ne da se ga preizkusiti, saj je sodba izdana pred glavno obravnavo. Gre za 14. in 10. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti mora biti razglašena po koncu glavne obravnave in zato gre tudi za to kršitev. Tretji razlog je v tem, da je bila toženka vabljena na zaslišanje za 15. 9. 2022, kar je dve leti po tem, ko je bila tožba vložena. S pomočjo partnerke je pripravila pisni zagovor, da bi si lažje zapomnila datume in vsebino, pa ji sodišče ni pustilo vložiti v spis. Ker je bilo obnašanje sodnice diskriminatorno, se je zmedla, počutila se je ponižano, nekih vprašanj ni razumela. Delno zaradi jezika, saj je rojena v Bosni in vseh strokovnih slovenskih besed ne razume. Med pričanjem pa je v sodbi zapisano, da je nesposobna razlikovati med prekinitvijo naročniškega razmerja in prenehanja obratovanja s.p., čeprav je iz obeh vlog razvidno, da pojem razlikuje. Obiskala je 8. 10. 2018 poslovalnico v D. in je podpisala fizični dokument in zaposleni je ta dokument vložil v neko mapo. Med njenim zaslišanjem in listinami je nasprotje, kar je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povedala je, da sta z možem obiskala poslovalnico, da se prenese naročniško razmerje na moža, dokument podpisala, ne spomni pa se naslova dokumenta, duplikata pa nima. Sodba pa piše, da ne razlikujeta med prenehanjem naročniškega razmerja in prenehanjem opravljanja poslovne dejavnosti. Mož je bil slučajno prisoten na obravnavi, kjer jo je spremljal in ni dobil vabila na zaslišanje. Tudi on slabo govori slovensko in ni razumel vseh vprašanj, ni mu bil predlagan tolmač, kar se ji zdi sporno, saj se na pričevanje ni mogel pripraviti. Doma ji je povedal, da če bi vedel, da ga bo sodnica zaslišala, bi šel še enkrat v poslovalnico, da mu natisnejo duplikate vseh izdanih računov, ki se glasijo nanj in na katerih je napisana številka priključka ter da mu pojasnijo, kako je mogoče, da je od sklenjene pogodbe 5. 3. 2019 naprej, ko je plačeval račune, na priključku na naslovu G. 1B, D., enaka storitev obračunana tudi neki drugi osebi, to je toženki. Predlagala je zaslišanje priče A. A., sodba pa piše, da je zaradi nepopolnega predloga ta dokazni predlog neupošteven. Sodišče jo je na naroku pozvalo, naj poimensko navede predlagane priče in sporoči naslov in ker tega ni storila, je sodišče odločalo, da zaslišanja priče ni moglo izvesti. S to pričo bi dokazala obisk poslovalnice 8. 10. 2018 in že v vlogi 9. 9. 2020 je predlagala, da se zaslišijo zaposleni v poslovalnici tožeče stranke v D. V naslednji vlogi 12. 10. 2020 pa je navedla ime in priimek zaposlenega, to je A. A. in s tem podala popolni naslov priče po 236. členu ZPP. Navedla je kraj zaposlitve in s tem je predlog popoln. Tožena stranka ni navedla, da se je naročniško razmerje prekinilo zaradi prenehanja poslovne dejavnosti, ampak zaradi obiska v D. in prenosa razmerja. Sodišče ni kot sporno prepoznalo dokaza, da je mož 5. 3. 2019 sklenil pogodbo, katero je kot dokaz predložila in sodišče ni zahtevalo dokaza o tem, kako je mogoče, da je od toženke terjala plačilo za isti priključek, potem pa še od moža. Fizični priklop dveh enakih storitev od dveh različnih naročnikov na enem priključku ni mogoč in ni logičen. Sodišče navaja zgolj trenutek prekinitve pogodbe, ne pa tudi, ali je za sporno časovno obdobje plačeval njen mož po pogodbi 5. 3. 2019. 13. točka sodbe je pristranska, ko odloča o navedbah tožeče stranke. Dogodek se je zgodil pred štirimi leti in ne v sedanjosti, kot navaja sodišče. Takrat so bile fizično prekinjene pogodbe in ne elektronsko. V 14. točki sodbe sodišče ne sledi navedbi, da je mož 10. 10. 2018 sklenil pogodbo s tožečo stranko, ker mož te pogodbe ni predložil kot dokaz. Te pogodbe mož res ni našel, a mu ni bila dana možnost, da jo prinese na glavno obravnavo, saj je bil na pričevanje pozvan kar med narokom in se ni mogel pripraviti. Želi, da se zasliši zaposlenega tožene stranke A. A.-ja, ki bi potrdil navedbe o tem, kar je izpovedovala tožena stranka.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma je treba pojasniti, da gre za spor majhne vrednosti in ga je treba obravnavati po določbah za te spore (442. in naslednji členi ZPP). Pritožba uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Najprej trdi, da je sodišče napačno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A.-ja o tem, kaj se je dogajalo v poslovalnici tožeče stranke, ko sta toženka in mož prišla osebno v poslovalnico. Sodišče v 5. točki obrazložitve ugotavlja, da dokazni predlog ni bil popoln, ker ne vsebuje podatkov za identifikacijo priče in naslov za vročanje. Pritožba opozarja, da je v vlogah (odgovor na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi) predlagala zaslišanje moža B. B. in zaposlenega v poslovalnici D., A. A.-ja. V vlogi tudi piše, kaj naj priča pove. Kot dokaz pa je tudi navedla, da je A. A. zaposlen v poslovalnici D. (list. št. 66). Tako se izkaže, da je protispisna ugotovitev, da toženka ni pravilno predlagala priče, saj določba 236. člena ZPP dopušča, da stranka navede ime priče ter prebivališče oziroma zaposlitev. Če je toženka navedla zaposlitev in to, kaj bo priča povedala, je dokazni predlog popoln. Na ta način tožena stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku in ugotovitve sodišča so v nasprotju z vlogami tožene stranke. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (8. točka in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 354. členom). Pritožbeno sodišče ne more opraviti pritožbene obravnave in prvič zasliševati priče, saj bi s tem odvzelo pravico do pritožbe.

6. Pritožba tudi opozarja, da na naroku sodišče ni ugotovilo, da toženka in priča razumeta slovenski jezik (102. člen ZPP). Stranke in udeleženci morajo biti poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik, v katerem teče postopek, kar se vpiše v zapisnik. Na zapisniku celo piše, da ko sodišče pozove toženko, da poimensko navede osebe, ki naj jih sodišče zasliši, toženka pove, da ne razume, kaj se jo sprašuje oziroma kaj se od nje zahteva (list. št. 92). Najpozneje takrat bi sodišče moralo preveriti, ali razume slovenski jezik. V pritožbi pa trdi, da z možem ne razumeta dobro slovensko, posebno ko gre za strokovne izraze. Pritožba zlasti očita sodišču, da je po opravljenem zaslišanju sklepalo, da toženka ne loči prekinitve pogodbe in prenehanja delovanja s. p. Trdi, da ona to dobro razlikuje.

7. V nadaljevanju postopka naj sodišče razčisti, ali toženka in priča potrebujeta tolmača in če ga potrebujeta, naj obe zaslišanji ponovi.

8. Pritožba še opozarja, da je na zadnji strani sodbe datum 8. 9. 2022, obravnava pa je bila opravljena 15. 9. 2022. Gre za strojepisno pomoto, ki bi jo lahko sodišče prve stopnje, če ne bi bilo drugih napak, odpravilo s popravnim sklepom. Samo zato ni mogoče sklepati, da je sodišče ravnalo pristransko oziroma se je odločilo že pred opravljenim narokom. V kolikor pa je te navedbe moč razumeti za smiselno izločevanje sodnice, pa je treba ugotoviti, da je ta predlog prepozen (72. člen ZPP).

9. Pritožba še opozarja, da ni logično, da bi za en priključek obstajali dve pogodbi. Trdi, da ima pogodbo mož za isti priključek na tem naslovu in da jo tožeča stranka toži na podlagi pogodbe, ki je v spornem obdobju še veljala. Sodišče prve stopnje naj se tudi o tej trditvi opredeli, kar je odvisno od dopolnjenega dokaznega postopka.