Jedro

Res je sicer, da je obdolženec ena izmed oseb, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, vendar je v tretjem odstavku 307. člena ZKP predvidena izjema, sestavljena iz štirih pogojev. Trije so bolj formalne narave (pravilno vabljenje, zagovornikova navzočnosti in predhodno zaslišanje), medtem ko je eden (ne-nujnost navzočnosti) odvisen od predhodne presoje stanja stvari na glavni obravnavi.

Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe. S slednjim so mišljene točke v izreku sodbe, ki v obravnavanem primeru vsebuje odločbo iz 1., 2., 4. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče sicer ne more zanikati določenih spoznavnih učinkov zapisnikov o prepoznavah obdolženčev iz predkazenskega postopka, kar nenazadnje izhaja že iz samih razlogov sodbe v 19. točki obrazložitve, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v istih razlogih postavilo jasno ločnico med zapisnikom o prepoznavi oseb po fotografijah kot delom zbiranja obvestil, ki nimajo procesnopravne veljave, sodba pa nanje ne sme biti oprta in med izpovedbami prič, ki so opisovale, kako so prepoznavo po fotografijah na policiji opravljale. V takšnem primeru se torej sodba opira na pričino izpovedbo in ne dejansko na njeno obvestilo iz predkazenskega postopka, ki zato ne more biti predmet izločitve. Pravno podlago za hrambo fotografij je posredno razbrati že v tretjem odstavku 35.a člena ZPol, neposredno pa v sedmem odstavku 54. člena in 59. členu ZPol, pri čemer predhodna obsojenost ni pogoj, da posamezna oseba ne bi smela biti fotografirana.

V zvezi s to izpovedbo pritožnica zatrjuje tudi nedopustnost predočanja obvestil iz predkazenskega postopka, ki ga v smislu bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne identificira. Gre za pomanjkljivost, zaradi katere pritožbeno sodišče tega dela pritožbe ni moglo preizkusiti, razen s splošno pripombo, da sodba po razumljivih razlogih na obvestila ni oprta in da dokler je predočenje obvestil, še zlasti, ko se priče nanje sklicujejo, namenjeno vsestranskemu razščiščevanju zadeve (drugi odstavek 299. člena ZKP), v nobenem smislu ne more biti procesno neveljavno.

Izrek

1. Pritožbe zagovornikov obdolženega R.Š., obdolženega V.L., P.S. in zagovornice obdolženega M.K. se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženi R.Š. mora plačati sodno takso v višini 120,00 EUR, obdolženi V.L. v višini 168,00 EUR, obdolženi P.S. v višini 108,00 EUR in obdolženi M.K. v višini 105,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v SG je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K z dne 19. 6. 2014 obdolženega R.Š., obdolženega V.L., obdolženega P.S. in obdolženega M.K. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po prvem odstavku 298. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obdolženemu R.Š. izreklo kazen 3 mesece zapora, obdolženemu M.K. kazen 2 meseca zapora, obdolženemu V.L. in obdolženemu P.S. pa pogojni obsodbi, v katerima je vsakemu določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morajo obdolženi nerazdelno vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vsak zase pa še sodno takso, ki je bila za obdolženega R.Š. in obdolženega M.K. odmerjena na 100,00 EUR ter za obdolženega V.L. in P.S. na 80,00 EUR. Obdolženi M.K. mora po prvem odstavku 94. člena ZKP vrniti še stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, medtem ko so bili oškodovani B.K., A.B., A.M. in D.B. po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega R.Š. zaradi vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti; - zagovornik V.L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obdolženega P.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornica obdolženega M.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da obdolženemu izreče milejšo kazensko sankcijo oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornik obdolženega RŠ uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker obdolženci po spremembi obtožbe in preden so se zagovarjali, niso bili deležni pravnih poukov z drugega odstavka 227. člena ZKP, in ker se sodba opira na izpovedbe prič, po katerih je sodišče nadomestilo izvedbo sodne prepoznave, medtem ko so priče v izpovedbah glede obdolženčeve identitete niso znale izjaviti. V zvezi z drugo kršitvijo pritožnik v pritožbeni obrazložitvi navaja, da je izrek sam s seboj v nasprotju in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V opisu dejanja je namreč zatrjevano, da so obdolženci dejanje storili z najmanj šestimi neugotovljenimi osebami, v nadaljevanju pa, da je bilo teh oseb šest, kar enkrat skupno znese več kot 10 oseb, ki so storile kaznivo dejanje in drugič le deset oseb, kar niti v razlogih sodbe ni pojasnjeno. Ti so tudi sicer pomanjkljivi, saj se sodišče prve stopnje ni izjavilo, do nobenega izmed odločilnih dejstev v smislu znakov kaznivega dejanja in ne do obdolženčeve zavesti, ki v tem primeru ne more biti enaka kot če bi dejanje sam storil. 5. Temeljni pogoj za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP je, da je sodba oprta na dokaz, kar se zaradi njegove ustavnopravne in zakonske protipravnosti ne bi smelo zgoditi. Po razumljivih razlogih sodbe se obdolženi R.Š. ni zagovarjal in potemtakem sodba na njegovem zagovoru ni mogla biti oprta, v preostalem pa se opira na zagovore obdolženih le v delu, ko so priznali navzočnost na kraju dogodka, ne pa že glede odločilnih dejstev kot izhajajo iz izreka sodbe. Pomembno je še, da po spremembi obtožbe, sodišče ni dolžno obdolžencev znova poučevati po drugem odstavku 227. člena ZKP oziroma pravilneje po 320. in 321. členu ZKP, ampak zadostuje, da jih s spremembo seznani ter po potrebni zaradi morebitne priprave obrambe glavno obravnavo po drugem odstavku 344. člena ZKP prekine. Ker je bil obdolženi RŠ s spremembo obtožbe seznanjen 21. 5. 2014, ko je izven glavne obravnave prejel njen pisni odpravek, in ker se nadaljevanj glavne obravnave z dne 23. 3. 2014 in 19. 6. 2014 ni udeležil, se drugače kot z molkom ni branil, nanj pa kot rečeno sodba ne more biti oprta.

6. V zvezi s spremembo obtožbe je v podtonih pritožbene obrazložitve zaznati tudi, da pritožnik uveljavlja še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, s tem da ni identificiral pravic obrambe, ki bi naj bile kršene R.Š., ob zgoraj opisanem stanju stvari in še manj, da bi obrazložil dejanski ali vsaj potencialni vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo s pritožbo napada. Naštetega pritožbeno sodišče samo po zapovedanih mejah preizkusa sodbe sodišča prve stopnje iz prvega odstavka 383. člena ZKP ne more nadomestiti tako, da bi se, enako kot v primeru kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, do zatrjevanih, vendar neobrazloženih kršitev, posebej opredeljevalo.

7. Drugače kot zgoraj se sodba opira na izpovedbi dveh oškodovancev in priče, ki so v preiskavi in v delu na glavni obravnavi med drugim opisale, kako so obdolženega R.Š. (in ostale) prepoznale po fotografijah, kar so smiselno enako storili še pred sodiščem. Zgolj zato njihove izpovedbe ustavnopravno in še manj zakonsko ne morejo biti protipravne. Kot to razumljivo izhaja že iz razlogov sodbe, je treba razlikovati med prepoznavo kot samostojnim poizvedovalnim dejanjem po 35.a členu Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), potem kot delom drugega poizvedovalnega dejanja po drugem odstavku 148. člena ZKP in kot delom zaslišanja prič, ki pa v danem primeru ni bila opravljena. To je razumljivo, ker je tako imenovana sodna prepoznava kot zbir predpisanih ravnanj po 242. členu ZKP pogojena s potrebo, ki potem, ko je bil obdolženi R.Š. na glavni obravnavi prepoznan s strani dveh oškodovancev, in ko je bilo po izpovedbah drugih prič nedvomno ugotovljeno, da se je na kraju dejanja nahajal, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila izkazana.

8. Ker število sodelujočih v skupini, v kateri so obdolženi delovali, ni znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 298. člena KZ-1, se v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano nasprotje v izreku sodbe izkaže kvečjemu za nenatančnost, ki na razumljivost samega izreka nima nobenega vpliva, in ki zato tudi posebnega opredeljevanja v razlogih sodbe ne zahteva. Glede samih znakov kaznivega dejanja povzeta pritožbena graja o pomanjkljivih razlogih nasprotuje 25. točki obrazložitve sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do objektivne strani kaznivega dejanja, ki je sicer razvidna že iz njegovega dejanskega opisa, kot do obdolženčevega subjektivnega odnosa, konkretno zavesti, ko je po istem opisu in po razlogih jasno, da se obdolženi od skupine v ničemer ni hotel razlikovati ali se celo distancirati.

9. Kaj je pritožnik mislil, da pri tako imenovani prekvalifikaciji kaznivega dejanja iz enega v drugo kaznivo dejanje, ne gre za dejanje, ki bi bilo v steku oziroma v idealnem steku ali celo konzumirano z drugimi dejanji, ni povsem razumljivo. Če je namreč na ta način uveljavljal kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, kršitev ni podana, ker dejanje, ne oziraje se na pravno opredelitev (kvalifikacijo) po svojem bistvu ostaja kaznivo. Če pa je mislil na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, kršitev ni podana zato, ker dejanski opis obdolženčevega ravnanja/izvršitve, ustreza zakonskemu opisu ugotovljenega kaznivega dejanja, ki je ravno zaradi manjšega kriminalnega vložka in manj hude prepovedane posledice, milejše od kaznivega dejanja, ki je bilo obdolžencu prvotno in hkrati z obravnavanim kaznivim dejanjem očitano.

10. Pritožbena graja v zvezi z ugotovljenimi dejstvi se nanaša tako na dejstva, ki naj ne bi bila ugotovljena kot na dejstva, glede katerih bi se naj sodišče prve stopnje motilo. Prvih, torej neugotovljenih dejstev, ki morajo biti odločilna (prvi odstavek 373. člena ZKP) v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, zmotno pa so bila ta dejstva po pritožniku ugotovljena, ker v času začetega nasilja nad oškodovanci, skupina še ni bila izoblikovana, ker bi po njihovih izpovedbah morala biti večja, in ker obdolženca kot neposrednega izvrševalca nobeden od vpletenih ni prepoznal. 11. Izhajajoč iz opisa dejanja prvi dve dejstvi nista odločilni. Kdaj natančno je „formacija“ posameznikov kot jih označuje pritožnik, prešla v skupino, je nepomembno, natančno število sodelujočih v skupini pa je prav odvečno. Bistveno je, da je obdolženi deloval znotraj določenega kroga in da ta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni štel manj od petih ljudi. Končno, da je bil obdolženi prepoznan kot delujoči del skupine, izhaja iz izpovedb oškodovanega BK, AM in DB, ki jih na tem mestu ne gre še enkrat povzemati.

12. Pritožnik nasprotuje odločbi o kazenski sankciji z obrazložitvijo, po kateri je bil obdolženi prestrogo kaznovan, ker njegova vloga pri dejanju ni opisana, ker ni bilo zaznano, da je koga udaril, in ker je znano, da je z izvrševanjem kaznivih dejanj prenehal, pri nekaterih že izrečenih prostostnih kazni pa je bil postopek ustavljen. Prvi dve navedbi nista v neposredni zvezi z ugotovljenim kaznivim dejanjem, ki opisa, kot ga ima v mislih pritožnik, ne zahteva, in ker ni nujno, da bi storilec pri tem kaznivem dejanju moral prepovedane posledice sam povzročati. Tretja okoliščina je po vsebini napoved in ne dejstvo, ki bi bilo dokončno, neizvršene prostostne kazni pa, brez da bi bili znani razlogi, izbire in odmere kazenske sankcije s strani sodišča prve stopnje, ki temelji na tehtnem preizkusu okoliščin ob storitvi kaznivega dejanja in drugih okoliščin na obdolženčevi strani, ne morejo spremeniti.

13. Glede na navedene vse pritožbene razloge je razumeti, da se je pritožnik pritožil še zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar pritožbe v tem delu ni obrazložil, pritožbeno sodišče samo pa je po zapovedanih mejah iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

14. Zagovornik obdolženega V.L. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana, ker je sodišče prve stopnje opravljalo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, kar glede na to, da je tedaj zasliševalo tudi tako imenovane obremenilne priče, ne bi smelo storiti. Zaradi tega, in ker obdolženi na glavni obravnavi ni imel možnosti preizkusiti izpovedb navedenih prič, so bile hkrati kršene njegove pravice do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP) in do česar se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni v zadostni meri opredelilo (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je uveljavljana z obrazložitvijo, po kateri bi sodba ne smela biti oprta na zagovore obdolženega V.L., P.S. in M.K., saj po spremenjeni obtožbi niso bili opozorjeni po drugem odstavku 227. člena ZKP, kar je imelo za posledico še kršitev pravice obrambe, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Glede zadnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožnik zatrjuje nerazumljivost izreka sodbe in odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, saj je v opisu dejanja navedeno, da bi naj obdolženi sodeloval v skupini z najmanj šestimi neugotovljenimi osebami in hkrati s šestimi osebami, kar skupno ne more znašati več kot 10 oseb. Zakaj je temu tako iz razlogov sodbe po pritožniku ni razvidno.

16. Pritožnik ima prav, ko v pritožbeni obrazložitvi opozarja, da je bilo nadaljevanje glavne obravnave z dne 17. 1. 2014 opravljeno v obdolženčevi nenavzočnosti in prav ima, ko pravi, da se glede tega sodišče prve stopnje, različno kot v primeru R.Š., v razlogih sodbe ni opredelilo. Še več, obdolženega V.L. ni bilo niti na nadaljevanju glavne obravnave 10. 3. 2014 in tudi to dejstvo v razlogih sodbe ni omenjeno. Kljub temu pa uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani. Res je sicer, da je obdolženec ena izmed oseb, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, vendar je v tretjem odstavku 307. člena ZKP predvidena izjema, sestavljena iz štirih pogojev. Trije so bolj formalne narave (pravilno vabljenje, zagovornikova navzočnosti in predhodno zaslišanje), medtem ko je eden (ne-nujnost navzočnosti) odvisen od predhodne presoje stanja stvari na glavni obravnavi. Da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni tako imenovani formalni pogoji, ne nasprotuje niti pritožnik, nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi pa povezuje z zaslišanjem priče H.V., ki je obdolženca obremenila in bi potemtakem pri njenem zaslišanju moral sodelovati.

17. Kot rečeno je presoja o tem, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna oziroma ali ga sme sodišče pogrešiti, odvisna od vsakokratnega stanja stvari, ki ga je zakonsko predhodno nemogoče predpisati. V obravnavanem primeru se obdolženi V. L. na začeti glavni obravnavi dne 8. 11. 2013 ni zagovarjal, z izpovedbama pa sta ga obremenila oškodovani B.K. in A.M. Oškodovani A.B. ga v izpovedbi ni obremenil, izpovedba B.T. je v tem oziru nepomembna. Na nadaljnji glavni obravnavi dne 13. 12. 2013 je bila v obdolženčevi navzočnosti zaslišana priča J.S., ki ga v izpovedbi ni omenjal. Glavna obravnava se je nato nadaljevala 17. 1. 2014, ko se je sodišče prve stopnje namenilo zaslišati pričo L.A. in H.V., pri čemer nobena izmed njiju obdolženega v preiskavi ni omenjala. Ob takšnem stanju stvari, ko se torej obdolženi na eni strani ni zagovarjal, in ko je na glavni obravnavi, na kateri ni bil navzoč, sledilo zaslišanje prič, ki ga predhodno nista obremenjevali (kar ni bilo storjeno niti po njunem zaslišanju), se presoja sodišča prve stopnje o ne-nujnosti obdolženčeve navzočnosti na navedenem nadaljevanju glavne obravnave ter posledična odločba, izkažeta za pravilni. Podobno velja za nadaljevanje glavne obravnave dne 10. 3. 2014, ko je bila zaslišana priča T.P., ki je obdolženca razbremenjeval, ta pa se glavne obravnave zaradi neobrazloženih in neizkazanih službenih obveznosti ni udeležil, in ko so bile prebrane listine, ki obdolženega v smislu navzočnosti na kraju samem in identitete, ne zadevajo.

18. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe. S slednjim so mišljene točke v izreku sodbe, ki v obravnavanem primeru vsebuje odločbo iz 1., 2., 4. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Glede teh se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v celoti opredelilo, medtem ko se je do drugih, kot primeroma pri obdolženemu R.Š., smelo, ne pa tudi moralo opredeliti. Drugače bi bilo edino, če bi o sojenju v nenavzočnosti obdolženemu V.L. izdalo poseben sklep, ko bi to dejstvo, glede na samostojni predmet odločbe, postalo odločilno oziroma tista točka, ki bi terjala navedene razloge, ki so sedaj, upoštevaje drug predmet odločitve, smeli izostati.

19. Pritožbeno sodišče se hkrati ne more strinjati s pritožnikom, da so bile zaradi obravnavanega sojenja kršene obdolženčeve pravice do obrambe, bržkone tiste iz 3. alineje 29. člena Ustave ter tretjega odstavka 5. člena ZKP in še manj, da je sojenje, ki je potekalo deloma v obdolženčevi nenavzočnosti kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zadnje že zato, ker je v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano pavšalno in brez kakršnekoli anticipirane ocene, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sama kršitev pa je izključena, ker je bil na glavnih obravnavah, na katerih obdolženi ni bil navzoč, navzoč pritožnik, ker je bilo dogajanje na teh obravnavah v kasnejši obdolženčevi navzočnosti obnovljeno, na kar pa ni imel nobenih pripomb, kaj šele, da bi zahteval, da bi bila procesna dejanja ponovljena. Smiselno enako velja za pritožnika, ki je nenazadnje kot obdolženčev strokovni pomočnik in zaupnik na sojenje v nenavzočnosti v obeh primerih pristal, in ki sedaj ne more posredno zatrjevati, da bi tedaj pravzaprav tudi sam moral drugače ravnati.

20. Pritožbena obrazložitev v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podobna pritožbeni obrazložitvi zagovornika obdolženega R.Š. Razlika je le v tem, da se obdolženi R.Š. niti po spremenjeni obtožbi ni zagovarjal, medtem ko se je obdolženi V.L. do spremembe opredelil z navedbo, da je na prireditvi bil, vendar pri ničemer ni bil udeležen. Razlika ni ključna. Še vedno namreč velja, da je sodba na obdolženčev zagovor oprta le v delu, ko je priznal navzočnost na kraju dogodka in ne že glede odločilnih dejstev, kot izhajajo iz njenega izreka. Nespremenjeno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da po spremembi obtožbe na glavni obravnavi sodišče ni dolžno obdolžencev znova poučevati po 320. in 321. členu ZKP, temveč zadostuje, da jih s spremembo seznani ter po potrebi zaradi morebitne priprave obrambe glavno obravnavo po drugem odstavku 344. člena ZKP prekine. Glede na to je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praktično izključena, kot je izključena bistvena kršitev določb tega postopka iz drugega odstavka istega člena, ki jo pritožnik zatrjuje v „paketu“, in brez da bi navedel en sam konkreten razlog, zaradi katerega šteje sodbo za nepravilno ali nezakonito. Slednjega pritožbeno sodišče, kot rečeno že pri preizkusu pritožbe zagovornika obdolženega R.Š. s kakršnimikoli opredeljevanji ne more nadomestiti.

21. Če je pritožbena obrazložitev v zvezi z zgoraj obravnavano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podobna pritožbeni obrazložitvi zagovornika obdolženega R.Š., je pritožbena obrazložitev v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP skoraj identična. Pritožbeno sodišče zato tudi pritožniku ne more odgovoriti drugače kot je to storilo pri predhodniku z bistvom, da število sodelujočih v skupini, v kateri so obdolženci delovali, ni znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 298. člena KZ-1 in da se zato niti sodišče prve stopnje glede istega števila v razlogih sodbe ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Mora pa se opredeliti do krivde kot subjektivnega elementa kaznivega dejanja, kar je bilo po razumljivih razlogih sodbe storjeno v 25. točki obrazložitve. Pri tem sta bila kot izhodišče pravilno vzeta način storitve kaznivega dejanja in obdolženčeva starost, ki ob odsotnosti ustreznih znakov utemeljujeta domnevo prištevnosti, kot pogoja za krivdo, ki ga pritožnik zmotno enači s samostojnim subjektivnim elementom, in ki bi ga po njegovem sodišče prve stopnje moralo posebej obrazložiti.

22. Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmoto ugotovljenega dejanskega stanja in z navedbo o nepravilni uporabi prvega odstavka 298. člena KZ-1. Zadnjega v smislu kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pritožnik ni obrazložil, v prvem primeru pa kršitev kazenskega zakona kot napačna pravna izpeljava predhodno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoča. V ostalem se je pritožnik znotraj te kršitve skliceval na odsotnost razlogov o krivdi, na kar mu je bilo zgoraj že odgovorjeno.

23. Pritožnik neugotovljenih odločilnih dejstev ni obrazložil, pri ugotovljenih pa se je sodišče prve stopnje po njegovem motilo, ker so oškodovanci obdolženca na policijski postaji opisovali drugače kot je videti na fotografijah, ki jih je sam priložil in po katerih je zelo podoben R.O. Razen tega obdolženi ni kadilec, medtem ko so priče izpovedovale, da so storilci kadili.

24. Ko se pritožnik sklicuje na izpovedbe oškodovancev, predhodno navaja, da so jim bile na policijski postaji pokazane fotografije obdolženca in hkrati prezre, da se po priloženem albumu fotografij fiziognomija njegovega obraza dejansko v ničemer ne razlikuje od fiziognomije obraza po fotografijah, ki jih je sam priložil. Kakršnakoli zamenjava obdolženca z drugo osebo je tako izključena, sploh pa je treba izpovedbe oškodovancev ocenjevati v celoti in ne prezreti, da sta oškodovani B.K. in A.M. obdolženega na glavni obravnavi dvakrat prepoznala, zaradi česar tudi pri razhajanjih v opisih, ki jih posplošeno izpostavlja pritožnik, ne gre za ničesar odločujočega. Še manj je odločujoče, ali je bil obdolženi tedaj kadilec, saj so priče po pravilni oceni sodišča prve stopnje izpovedovale le o posameznikih, ki so si prižigali cigarete in ne že da je to počel obdolženi ali da so pri dejanju sodelovali samo tisti, ki so kadili.

25. Zakaj sta odločba o kazenski sankciji in odločba o stroških kazenskega postopka napačni, pritožnik znova ni obrazložil. Zadnjega pritožbeno sodišče tako ni moglo preizkusiti, prvo pa je moralo, ker so bile predhodno v obdolženčevo korist uveljavljane kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z nizko določeno kaznijo zapora in z najkrajšo možno preizkusno dobo ter da zato, in ob odsotnih novih okoliščinah, navedene odločbe v obdolženčevo korist ne gre spreminjati.

26. Zagovornik obdolženega P.S. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje večino glavnih obravnav opravilo v nenavzočnosti obdolženega R.Š., pri čemer so bile zaslišane obremenilne priče (oškodovani varnostniki), „izpovedi katerih niso mogli prisostvovati vsi obdolženi“. Kaj ima to opraviti z obdolženim P.S., ki je bil na glavnih obravnavah vedno navzoč, ni povsem razumljivo, kako pa je s sojenjem v nenavzočnosti in kdaj je to izjemoma dovoljeno, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ko je odgovarjalo na istovrstna prizadevanja zagovornika obdolženega V.L. Res je sicer, da se je tudi ta pritožnik posredno „obregnil“ ob nenavzočnost obdolženega R.Š. na glavnih obravnavah, vendar ga to dejstvo kot strokovnega pomočnika zgolj enega obdolženca (prvi odstavek 68. člena ZKP), enako kot konkretnega pritožnika, ne zadeva in jima zato pritožbeno sodišče v tej smeri ne bo posebej odgovarjalo.

27. Uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pritožnik obrazložil z navedbo, da obdolženemu po spremenjeni obtožbi niso bili dani ustrezni pouki in obvestila iz drugega odstavka 227. člena ZKP, bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka tega člena pa po delnem povzetku zakonskega besedila z navedbo, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbe prič T., K., B., P., P., O., K. in E. oziroma jim je „poverilo premajhno stopnjo kritičnosti“ ter da je v razlogih sodbe zašlo v nasprotje, ko je najprej ugotovilo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil naklepno in hkrati da je varnostnike napadel brez razloga.

28. V zvezi s prvo kršitvijo se je pritožbeno sodišče že opredelilo, ko je odgovarjalo na istovrstna zatrjevanja zagovornika obdolženega R.Š. in zagovornika obdolženega V.L., ki sta enako kot pritožnik prezrla, da mora biti sodba na ustavnopravno ali zakonsko protipraven dokaz oprta, in ki sta od sodišča prve stopnje, enako kot pritožnik, posredno terjala nekaj, česar po veljavnem Zakonu o kazenskem postopku in nenazadnje po sami Ustavi ni bilo dolžno storiti. Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ima pritožnik dejansko v smislih pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot posledico nezadostne pozornosti izpovedbam zgornjih prič, ki bi morale biti po njegovem drugače ocenjene. Navedene bistvene kršitve v tem primeru ne more biti, kot je ne more biti v primeru zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe, ko bi pritožnik moral razlikovati med naklepom kot krivdno obliko in motivom kot njegovo neobvezno sestavino.

29. Pritožnik izrecno uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze preverjalo drugače kot sam misli, da bi jih moralo in bi potemtakem lahko ugotovilo, da so pri obdolženemu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo oziroma samo kaznivost. 30. S takšno pritožbeno obrazložitvijo pritožnik znova meri na ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti vzrok za nobeno izmed kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Je enako kot uporabljeno pravo, samostojen pogoj, ki določa pravilnost posamezne sodne odločbe, zaradi česar morata biti oba ločeno preizkušena. Posledica je, da zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja do uporabe prava sploh ne more priti, obratno pa je možno, s tem da tega pritožnik kot rečeno ne zatrjuje. Še zlasti, ker uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri kateri bi moralo biti predhodno ugotovljeno, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja neprišteven oziroma da je dejanje storil v kateri izmed zmot ali v tako imenovani opravičljivi skrajni sili, kar vse pa se po razumljivih razlogih sodbe ni zgodilo.

31. Jedro obsežne in mestoma ponavljajoče se pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem je v zatrjevanju, da po izpovedbah oškodovancev ni mogoče izključiti možnosti, da se je obravnavanega večera na prireditvi nahajala še ena skupina, ki je razgrajala, potem da oškodovani A.B. napadalcev ni prepoznal, obdolženega P.S. pa niti ne kot osebo, ki bi naj razgrajala. Tudi sicer je izpovedba tega oškodovanca, ki je edini omenjal uporabo solzivca in elektrošoka nezanesljiva ter pogojena z interesi v kazenskem postopku, ki jim je s takšno izpovedbo sledil. Enako velja za oškodovanega A.M., ki ni potrdil, da so bili razgrajači in napadalci iste osebe, in ki obdolženega zaradi slabih pogojev za zaznavo na policijski postaji ni prepoznal. To je po pritožbeni obrazložitvi storil oškodovani D.B., vendar v obsegu izven opisa dejanja oziroma celo izven kroga skupine, ki bi naj po njegovi izpovedbi razgrajala. Da pa je bil obdolženi kljub vsemu zaznan, pritožnik pripiše okoliščini, da se je nahajal izven prireditvenega prostora ter da se je z nekaterimi drugimi obdolženci poznal in tedaj tudi pogovarjal. Druga okoliščina je površna in v nasprotju z navedbami v zapisnikih opravljena prepoznava na policijski postaji, kar vse je imelo za posledico, da se je obdolženi znašel v krogu oseb, ki mu takrat ni pripadal. Končno, obdolženega ni prepoznal niti oškodovani B.K., s tem da se njegova izpovedba pomembno razlikuje od izpovedb preostalih oškodovancev, ki pa tudi sicer, na primer glede prepoznavanja na policijski postaji niso edine in niso skladne z izpovedbami prič H.V., L.A. in J.S., katerega izpovedba ne more predstavljati podlage za ugotavljanje motiva, ki končno niti ni znak kaznivega dejanja. Sploh pa obdolženi obdolženi po ugotovitvah sodišča prve stopnje nima hudodelske preteklosti, je socialno vpet v domače okolje in nima niti najmanjšega vzroka sodelovati v morebitnih neporavnanih računih med ponudniki varovanja javnih prireditev. Še zlasti, ker je obdolženi po telesni konstituciji šibkejši od oškodovancev, brez posebnega znanja borilnih veščin, in ker mu je vsakršna agresija tuja. In povsem na koncu, sodišče prve stopnje je, kot rečeno, premajhno pozornost posvetilo izpovedbam prič Š., K., B., P., O., K., E. in P., katerih izpovedbe niso nebistvene. Razen tega gre za objektivne in nepristranske priče, ki so kljub določenim povezavam z obdolženim lahko povedale zgolj in enako kar izhaja iz obdolženčevega zagovora. Da je torej na prireditvi bil in da pri ničemer ni bil udeležen.

32. Povzeta pritožbena obrazložitev po vsebini pomeni pritožnikovo lastno dokazno oceno, ki dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti. Izpovedbe oškodovancev o obnašanju skupine pred in med napadom, so po razumljivih razlogih sodbe jasne in obstoja neke druge skupine, kot je nakazana v pritožbeni obrazložitvi, ne dopuščajo. Po izpovedbah oškodovancev je jasno tudi, da so ti obdolžence pred in v kazenskem postopku prepoznali kot delujoče člane skupine, ki jih je po razgrajanju kot varnostnike napadla. Izjema je le oškodovani A.B., ki pa je med napadom dvakrat izgubil zavest, zaradi česar se nemožnost prepoznavanja z njegove strani izkaže za pričakovano. Druge okoliščine, zaradi katerih bi naj bila izpovedba tega oškodovanca nezanesljiva, niso odločujoče in je prav, da se s temi sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo.

33. Ugotovljena razlika glede prepoznavanja napadalcev je dejansko edina pomembna razlika v izpovedbah oškodovancev, v vsem ostalem pa so njihove izpovedbe, ko se ustrezno povežejo, medsebojno skladne. Istega ni mogoče ugotoviti za povezave kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve, saj temelje na povzetkih delov izpovedb oškodovancev, ki so s tem dobile drugo vsebino od tiste iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki potemtakem ne more biti napačna. Podobno velja za pritožnikove povezave med izpovedbami oškodovancev in izpovedbami prič H.V., L.A. in J.S., ki se v pretežnem delu nanašajo na dogajanje pred napadom, in ki imajo vsaka zase drug kontekst, zaradi katerega obdolženi s temi izpovedbami ni bil posebej obremenjen, spet pa ni mogoče oceniti, da so ga priče kot storilca kaznivega dejanja s takšnimi izpovedbami izključevale.

34. Po drugi strani se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da motiv ni znak ugotovljenega kaznivega dejanja, vendar se je sodišče prve stopnje do tega, presežnega dejstva smelo opredeliti, da bi poiskalo verjetni smisel za dejanje, ki po izpovedbi oškodovanega A.B. ni bilo nobeno naključje in za katerega ni videti razloga, da ga obdolženi, kljub siceršnji osebnostni urejenosti ne bi mogel storiti. Na koncu se pritožbeno sodišče strinja še z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb, ki bi naj potrjevale obdolženčev zagovor, saj če tudi bi držalo, da so prav vse izpovedovale v zvezi z obdolženčevim obnašanjem na prireditvi, kar niso, še vedno ne morejo odpraviti izpovedb oškodovancev, ki jih je bilo treba po zgornji presoji v celoti sprejeti.

35. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljano kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno dejansko stanje samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in glede na to, kako je bila odmerjena, ustreza teži dejanja in obdolženčevi krivdi.

36. Zagovornica obdolženega M.K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na zapisnike o opravljenih prepoznavah po fotografijah iz predkazenskega postopka, ker prepoznave niso bile pravilno opravljene, in ker ni bila ugotovljena podlaga, da bi lahko policija te fotografije hranila. Obdolženi M.K. dotedaj še ni bil obsojen in bi tako njegove fotografije policija ne smela imeti v posesti. Ker pa se sodišče prve stopnje glede navedenega v razlogih sodbe ni opredelilo, je podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot je podana tedaj, ko so razlogi sodbe v zvezi z izpovedbo priče H.V. nerazumljivi in kot so v primeru te priče in priče L.A. v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu.

37. Nobena izmed zgoraj uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče sicer ne more zanikati določenih spoznavnih učinkov zapisnikov o prepoznavah obdolženčev iz predkazenskega postopka, kar nenazadnje izhaja že iz samih razlogov sodbe v 19. točki obrazložitve, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v istih razlogih postavilo jasno ločnico med zapisnikom o prepoznavi oseb po fotografijah kot delom zbiranja obvestil, ki nimajo procesnopravne veljave, sodba pa nanje ne sme biti oprta in med izpovedbami prič, ki so opisovale, kako so prepoznavo po fotografijah na policiji opravljale. V takšnem primeru se torej sodba opira na pričino izpovedbo in ne dejansko na njeno obvestilo iz predkazenskega postopka, ki zato ne more biti predmet izločitve. Razen tega pritožničina zatrjevanja o nepravilno opravljenih prepoznavah oseb po fotografijah v smislu zahtev iz drugega odstavka 35.a člena ZPol nimajo podlage ne v samih zapisnikih in ne v izpovedbah oškodovancev ter prič, ki so opravljale prepoznave in ki so mimogrede v pritožbeni obrazložitvi netočno povzete. Oškodovani B.K. se namreč med zaslišanjem na glavni obravnavi o prepoznavi na policiji ni mogel izjaviti, ker se podrobnosti ni spominjal, medtem ko sta oškodovani A.M. in D.B. na glavni obravnavi prepoznavo opisala tako, da ta v nobenem primeru ni mogla nasprotovati zahtevam iz zgornjega zakonskega določila. Drugače je le pri priči H.V., katere izpovedba pa obdolženega M.K. niti ne zadeva. Končno, pravno podlago za hrambo fotografij je posredno razbrati že v tretjem odstavku 35.a člena ZPol, neposredno pa v sedmem odstavku 54. člena in 59. členu ZPol, pri čemer predhodna obsojenost ni pogoj, da posamezna oseba ne bi smela biti fotografirana.

38. Ker pri zadnjem ne gre za odločilno dejstvo, kot izhaja iz opisa dejanja, se sodišče prve stopnje glede dovoljenosti uporabe albuma s fotografijami v predkazenskem postopku v razlogih sodbe ni bilo dolžno posebej opredeljevati, če je že prezreti, da to vprašanje v kazenskem postopku ni bilo nikoli izpostavljeno. Po drugi strani se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe kot rečeno v celoti opredelilo do razlike med obvestilom s prepoznavo oseb po fotografijah in izpovedbo prič o tem, kako je bila posamezna prepoznava po fotografijah na policiji opravljena, medtem ko so razlogi sodbe v zvezi z zaslišanjem priče H.V. v 11. točki obrazložitve podani na način, ki je razumljiv vsakomur oziroma tako, da njena vsebina v nobenem delu ne more biti dvomljiva. V zvezi s to izpovedbo pritožnica zatrjuje tudi nedopustnost predočanja obvestil iz predkazenskega postopka, ki ga v smislu bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne identificira. Gre za pomanjkljivost, zaradi katere pritožbeno sodišče tega dela pritožbe ni moglo preizkusiti, razen s splošno pripombo, da sodba po razumljivih razlogih na obvestila ni oprta in da dokler je predočenje obvestil, še zlasti, ko se priče nanje sklicujejo, namenjeno vsestranskemu razščiščevanju zadeve (drugi odstavek 299. člena ZKP), v nobenem smislu ne more biti procesno neveljavno. Razen tega bi naj bili izpovedbi prič H.V. in L.A. v razlogih sodbe povzeti protispisno, kar ne drži, sploh pa je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem delu obrazložena na način, ki kaže na pritožničino izenačevanje z dokazno oceno obeh izpovedb prič s strani sodišča prve stopnje, ki je predmet posebnega pritožbenega preizkusa.

39. Pritožnica uveljavljanih kršitev zakona ne konkretizira, ampak jih vpenja v del pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji. To ne gre, ker sta posredi dva različna pritožbena razloga, pri morebitni kršitvi iz 5. točke 372. člena ZKP pa sodišče ne ravna znotraj zakonskih okvirjev, ki v konkretnem primeru niso bili prekoračeni.

40. Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo (prvi odstavek 373. člena ZKP) pritožnica ni obrazložila, v ostalem se sklicuje na obdolženčev zagovor, ki sta ga po njenem potrdili priči B. K. in T.E., priči H.V. in L.A. se kritičnega dogodka sploh nista spomnili, priče T.P., R.O., J. in J.S. pa prerivanja ali pretepa niso zaznale. Po drugi strani nobeden izmed oškodovancev ni povedal, da bi ga obdolženi udaril ali v kakšni drugi obliki nad njim izvajal nasilje.

41. Zadnje glede na opis dejanja in smisel njegove zakonske inkriminacije kot ga pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni nujno. Pomembno pa je, da so oškodovani B.K., A.M. in D.B. na glavni obravnavi dvakrat prepoznali obdolženega M.K., ki je bil v skupini, ki jih je napadla. To pritožnica v pritožbeni obrazložitvi zgolj omenja, ne pa tudi, da je bila s tem dobljena povezava s prepoznavami iz preiskave, zaradi katere obdolženčeva storitev kaznivega dejanja ne more biti dvomljiva. Izpovedbi prič B.K. in T.E. v smislu alibija tako ne moreta biti sprejemljivi, izpovedbi prič H.V. in L.A., ki ju je treba prav tako povezati z izpovedbama iz preiskave, sta pomembni v toliko, ker potrjujeta incidentnost dogajanja na prireditvi, medtem ko sledeč izpovedbam prič T.P., R.O., J.P. in J.S., te ničesar odločujočega v zvezi z navedenim dogajanjem niso povedale. Njihova razbremenilnost kot jo v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ocenjuje pritožnica, se po obrazloženem izkaže za navidezno in hkrati nesposobno vplivati na vsebino dejstev, kot so jih v svojih izpovedbah posredovali oškodovanci, po katerih je jasno, da so bili predmet nasilja skupine, v kateri so vsi štirje obdolženi po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nedvomno sodelovali.

42. Pritožnica se z odločbo o kazenski sankciji ne strinja zato, ker obdolženčeva vloga pri storjenem kaznivem dejanju ni bila vodilna, ker je bil tedaj star vsega 22 let, ker še ni bil kaznovan, ker je zaposlen in ker je oče nepreskrbljenega otroka.

43. Ne. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tudi pri obdolženemu M.K. izhajalo iz teže dejanja, ki je v razlogih sodbe ustrezno ocenjena. Obdolženčeva nekaznovanost in mladost na težo dejanja kot takšnega nimata vpliva, njegova vloga v smislu vodilnosti ali obrobnosti v skupini ni bila posebej ugotavljana, medtem ko je v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano urejeno družinsko življenje, zanikano s kasnejšima obsodbama, ki izreka kazenske sankcije opozorilne narave, ki mora temeljiti na t.i. pozitivni prognozi ne opravičujeta.

44. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornika obdolženega R.Š., zagovornika obdolženega V.L., zagovornika obdolženega P.S. in zagovornice obdolženega M.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

45. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Je posledica neuspešnih pritožb in premoženjskih razmer obdolžencev kot so bile posredovane sodišču prve stopnje ter razlike v vrsti kazenskih sankcij, ki so bile obdolženim izrečene. Sodna taksa je bila tako za vse obdolžene odmerjena po tarifni številki 7111 in 71122 Taksne tarife, za obdolženega VL in obdolženega PS pa še po številki 71113 Taksne tarife.