Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi bilo mogoče očitati kršitev določb Pravilnika le v primeru, če bi dokazni postopek potrdil, da je opustitev primerjave podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju imela za posledico, da je zavarovanec dosegel neupravičeno korist na škodo zavarovalnice, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Taka dolžnost cenilca, ki ravna s potrebno skrbnostjo, obstaja tudi v primeru, če se naznanjeni sum kasneje ne izkaže za utemeljenega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2023 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 19. 4. 2023, ampak še vedno traja ter da je toženka dolžna tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za ta čas izplačati nadomestilo plače v znesku 1.840,00 EUR, kot mu pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna predvsem zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da je toženka izpodbijano izredno odpoved podala pravočasno, znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Začetek teka tega roka je oprlo na ugotovitev, da je bila 15. 3. 2023 zaključena preiskava o domnevnih kršitvah tožnika in je bil tega dne s poročilom o preiskavi seznanjen vodja škod pri toženki. Zmotno je zaključilo, da je bila izpodbijana odpoved podana znotraj 30-dnevnega roka, ker je datirana na dan 14. 4. 2023. Datum odpovedi namreč ni relevantna okoliščina za ugotavljanje pravočasnosti odpovedi, saj ga lahko delodajalec prilagaja glede na okoliščine primera. Odločilen je dan, ko je bila odpoved naslovniku odposlana v vročanje, toženka pa ni predložila dokazov za svoje navedbe, da je bilo to 14. 4. 2023. Sodišče prve stopnje bi moralo kot odločilno dejstvo ugotavljati datum odpošiljanja odpovedi, ob pomanjkanju dokaznih predlogov toženke v tej smeri pa sprejeti zaključek, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih očitkov tožniku, kot izhajajo iz izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da je tožnik kršil 18. člen Pravilnika o reševanju škod (v nadaljevanju: Pravilnik), ko je po prejemu prijave škode v dveh škodnih spisih oškodovanca A. A. opustil dolžno skrbnost in vestnost na delovnem mestu, da bi prepoznal sum prikrivanja identitete prijavitelja, ker ni primerjal podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju in posledično ni predlagal zavarovalniške preiskave. Pravilnik v nobenem členu izrecno ne nalaga samostojnemu cenilcu za avtomobilske škode, da ob prijavi škode pridobi osebni dokument prijavitelja in ga primerja s podpisom na prijavi. V skladu s petim odstavkom 18. člena Pravilnika bi bilo tožniku mogoče očitati opustitev dolžne skrbnosti in vestnosti na delovnem mestu le v primeru, če bi dokazni postopek potrdil, da je opustitev primerjave podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju imela za posledico, da je zavarovanec dosegel neupravičeno korist na škodo zavarovalnice (česar pa dokazni postopek ni potrdil). Le v tem primeru bi bilo mogoče tožniku očitati, da je napačno ocenil okoliščine konkretnega primera, ker škodnega spisa ni predal službi za odkrivanje prevar. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z očitkom, da tožnik pred obračunom in plačilom škode v škodnih spisih zavarovanca A. A. ni opravil ogleda poškodb vozila, za to ni navedel utemeljenega razloga in ni seznanil upravičenca s postopkom ogleda in cenitve škode, s čimer naj bi opustil dolžno obveščanje oškodovancev in kršil 15. člen Pravilnika. Izpovedbo tožnika, da je bil na ogledu in je poslikal dobavnico in žaromete, je sodišče prve stopnje štelo za verodostojno, saj je ovrglo očitek toženke, da je tožnik obračunal pavšalno zavarovalnino za žaromete. Nepravilna je tudi dokazna ocena, da tožnik upravičenca ni seznanil s postopkom ogleda in cenitve škode, s čimer naj bi opustil dolžno obveščanje oškodovancev o poteku obravnave škodnega dogodka, saj je tožnik izpovedal, da to ni bilo v navadi. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegove navedbe zanikal priča B. B., ki je izpovedal le glede pošiljanja sporazumov in poravnav na naslov stranke, ne pa tudi glede ogleda in cenitve škode. Sodišče je tudi napačno ocenilo izpoved tožnika glede pošiljanja sporazuma stranki, da je sporazum poslal C. C. Tožnikova izpoved je izvzeta iz konteksta, saj tožnik o tem ni bil prepričan, in je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbo priče A. A., da je sporazume podpisala njegova partnerka. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je pri reševanju škodnega primera zavarovanca C. C. priznal škodo, ki ni obstajala, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije oziroma izneverjanja po 211. oziroma 215. členu KZ-1. V tem primeru je bilo ugotovljenih največ majhnih udarnin od toče, ki na prvem ogledu in s prostim očesom niso vidne, temveč so take poškodbe vidne šele ob podrobnejšem ogledu v servisni delavnici (izpovedba priče B. B.). Sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožniku, da si je vozilo ogledal že ob prijavi škodnega primera 26. 5. 2022 in takrat ugotovil obseg poškodb. Ni mogoče pričakovati, da bi bile tovrstne poškodbe vidne na fotografijah. Tožnik predlaga kot uvodoma in priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Izpostavlja pritožbene novote v zvezi s subjektivnim rokom za podajo odpovedi. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6.Neutemeljena je edina konkretno uveljavljana bistvena kršitev procesnih določb v smislu nasprotij razlogov sodbe z listinskimi dokazi in izpovedbo priče A. A., s čimer tožnik na prvi pogled uveljavlja bistveno kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa podrobnejša presoja vsebine tega pritožbenega očitka pokaže, da z njim tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in posledično njegov dejanski zaključek, da je tožnik sporazum za oškodovanca A. A. poslal C. C. Pritožbena navedba, da to ne drži, saj naj bi bil sporazum poslan upravičencu A. A., kar naj bi izhajalo iz drugih izvedenih dokazov, pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, pa bo še podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7.V postopku na prvi stopnji je tožnik uveljavljal zamudo tako subjektivnega kot objektivnega roka za podajo odpovedi, v pritožbi pa je sporen le še prvostopni zaključek, da je toženka izpodbijano izredno odpoved podala znotraj 30‑dnevnega subjektivnega roka za njegovo podajo po drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Ta določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok). Sodišče prve stopnje je izpodbijani zaključek, da je bil navedeni rok spoštovan, sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila preiskava, s katero so bili potrjeni očitki tožniku, zaključena s poročilom z dne 15. 3. 2023 (priloga B1), ki je bilo posredovano vodji škod pri toženki, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je datirana na 14. 4. 2023, torej od zaključka preiskave do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni preteklo več kot 30 dni. Ob tem sodišče sicer ni ugotovilo, kdaj se je oseba, odgovorna za zastopanje toženke (prvi odstavek 20. člena ZDR-1), seznanila s kršitvami. Ker pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v roku 30 dni od izdelave poročila o preiskavi oziroma od takrat, ko se je tožnikov neposredno nadrejeni seznanil s kršitvami, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno, znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki tak zaključek napadajo z izpostavljanjem, da je odločilen dan, ko je bila odpoved naslovniku odposlana v vročanje, pri čemer naj toženka ne bi predložila dokazov za svoje navedbe, da je bilo to (res) 14. 4. 2023. Kot v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja toženka, tožnik v postopku na prvi stopnji tega ni prerekal niti ni navajal nobenih razlogov za dvom v pravilnost datuma, na katerega je bila podana izpodbijana odpoved, torej dne, na katerega je toženka nedvomno izrazila svojo voljo, da naj odpoved učinkuje. Tožnikove navedbe, ki datumu učinkovanja izpodbijane odpovedi šele v pritožbi oporekajo s pavšalnim izpostavljanjem možnosti delodajalca, da ta datum prilagaja glede na okoliščine primera, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih sodišču druge stopnje ni bilo treba upoštevati. Pritožba se tako neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji kot odločilno dejstvo ugotavljati datum odpošiljanja odpovedi, saj ta datum vse do prepoznih pritožbenih navedb med strankama niti ni bil sporen.

8.Toženka je tožniku, pri njej zaposlenemu na delovnem mestu samostojni cenilec za avtomobilske škode, v izpodbijani izredni odpovedi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala več kršitev Pravilnika o reševanju škod ter sprejem odločitev v nasprotju s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju: Splošni pogoji), s čimer je poleg hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja storil tudi očitane kršitve z znaki kaznivih dejanj. Tako mu je v zvezi z obravnavo dveh škodnih spisov zavarovanca A. A. (št. ... in ...) očitala, da ni primerjal podpisov tega zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju, s čimer bi lahko prepoznal sum prikrivanja identitete prijavitelja (kršitev šestega odstavka 18. člena Pravilnika); brez navedbe utemeljenega razloga ni opravil ogleda poškodb vozila in upravičenca ni seznanil s postopkom ogleda in cenitve škode (kršitev 15. člena Pravilnika); cenitev škode je opravil izključno na podlagi fotografij poškodovanega vozila, iz katerih ni mogoče razločiti poškodb vozila zaradi toče (kršitev 17. člena Pravilnika) ter je obračunal pavšalno zavarovalnino za žaromete (v nasprotju s sedmim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev); ni preverjal pristnosti podpisov strank na sporazumih o plačilu škode in o izvršenem plačilu zavarovalnine, čeprav je ta presegala 3.000,00 EUR, ni obveščal zavarovancev (kršitev tretjega in petega odstavka 23. člena Pravilnika); v nasprotju s 7. točko četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni zahteval ustreznih dokazil o dejanskem najemu nadomestnega vozila (najemne pogodbe). Podobne kršitve celo z znaki kaznivega dejanja (goljufije in izneverjenja - 211. in 215. člen Kazenskega zakonika - KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami in dopolnitvami) je toženka tožniku poleg zgoraj povzetih dveh škodnih spisov očitala tudi v zvezi s tremi drugimi škodnimi spisi (zavarovanci C. C. št. ..., D. D. št. ... in E. E. št. ...), pri katerih naj bi tožnik v sodelovanju z C. C. s. p. lažno prikazoval dejstva nastale škode na vozilih in poskrbel za plačilo zavarovalnice za popravilo neobstoječe škode na vozilih neposredno izvajalcu popravila C. C. s. p., mimo zavarovancev. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem izčrpnem dokaznem postopku, dopolnjenem v novem sojenju, ugotovilo utemeljenost očitkov zoper tožnika glede škodnih spisov oškodovanca A. A. (razen očitka izplačila pavšalne zavarovalnine za žaromete, saj je ugotovilo, da so bili žarometi izplačani na podlagi dobavnice in ne pavšalno). Zaključilo je, da je tožnik z večkratnim odstopanjem od predpisanega ravnanja pri obravnavi škodnih spisov (A. A., C. C. in E. E.) kršil določbe Pravilnika in Splošnih pogojev ter s takim sistematičnim izločanjem zavarovancev iz obravnave škodnih primerov, neoprave ogledov vozil, opustitvijo skrbnosti pri sprejemu prijave škod in izdelave sporazumov za izplačilo škod vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pri obravnavi škodnega spisa C. C., kateremu je omogočil izplačilo zavarovalnine v znesku 2.489,13 EUR, čeprav iz predloženih fotografij, ki jih je posnel C. C. sam, poškodbe na vozilu sploh niso vidne niti pod neonskimi lučmi, pa je tožnik s svojim ravnanjem zato, da bi C. C. pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil toženko z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljal v plačilo zavarovalnine v navedenem znesku v škodo premoženja toženke. S tem je po zaključku sodišča prve stopnje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

9.Tožnik dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih očitkov, kot izhajajo iz izredne odpovedi, v pritožbi izpodbija, vendar po presoji sodišča druge stopnje neutemeljeno. Glede očitka, da je kršil 18. člen Pravilnika o reševanju škod (v nadaljevanju: Pravilnik), ko je po prejemu prijave škode v dveh škodnih spisih oškodovanca A. A. opustil dolžno skrbnost in vestnost na delovnem mestu, da bi prepoznal sum prikrivanja identitete prijavitelja, ker ni primerjal podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju in posledično ni predlagal zavarovalniške preiskave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo očitno in na prvi pogled vidno razliko med podpisi na prijavah škode in sporazumih o plačilu škode ter na osebnem dokumentu stranke (vozniškem dovoljenju) A. A. Glede na to, da je tožnik v svoji izpovedbi kot stranka potrdil obstoj priporočila, da se ob prijavi škode primerjajo podpisi s tistimi na vozniških dovoljenjih, vendar sam tega ni storil, je utemeljen očitek, da je s tem opustil dolžno skrbnost in vestnost na delovnem mestu, da bi prepoznal sum prikrivanja identitete prijavitelja. Ob tem ni pomembno, da izpostavljeni člen Pravilnika cenilcu izrecno ne nalaga primerjave podpisov zavarovanca, saj je sodišče prve stopnje tako dolžnost skrbnega cenilca pravilno izpeljalo tudi iz drugih določb Pravilnika, tako njegovega 3. člena (da delavci zavarovalnice v okviru reševanja škod samostojno presojajo konkretne primere v ugotavljanju potrebne dokumentacije, dokazil, ocene okoliščin in potrebnih aktivnosti za rešitev primera, z dolžnostjo strokovnega, vestnega, ažurnega in etičnega opravljanja dela), pa tudi 8. člena (da se škodni primer odpre na podlagi prijave ali informacije o škodi) in 9. člena (da strokovni delavec škodnega oddelka preveri, če so podani vsi potrebni podatki za reševanje škode). Glede na nadaljnjo izpovedbo priče F. F. iz oddelka za zavarovalniške preiskave, da bi bil pravilen postopek prijave škode takšen, da bi zavarovanec dal prijavo na zavarovalnico, na podlagi katere je sprožen škodni postopek, opravljen ogled vozila in nato izvedeno plačilo za popravilo, v konkretnem primeru pa stranka ni postopala na tak način (tožnik je od neidentificirane osebe prejel fotografije prijave škode na osebnem avtomobilu, last A. A.) ob hkratni izpovedbi tožnika o priporočilu, da se primerjajo podpisi prijavitelja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi skrben cenilec v konkretnih okoliščinah vendarle moral prepoznati sum, ki bi mu narekoval ravnanje po šestem odstavku 18. člena Pravilnika. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi mu bilo mogoče očitati kršitev teh določb Pravilnika le v primeru, če bi dokazni postopek potrdil, da je opustitev primerjave podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju imela za posledico, da je zavarovanec dosegel neupravičeno korist na škodo zavarovalnice, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da taka dolžnost cenilca, ki ravna s potrebno skrbnostjo, obstaja tudi v primeru, če se naznanjeni sum kasneje ne izkaže za utemeljenega, kot v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja tudi toženka.

10.Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v pravilnost pritožbeno izpodbijane prvostopne dejanske ugotovitve, da tožnik pred obračunom in plačilom škode v škodnih spisih zavarovanca A. A. brez utemeljenega razloga ni opravil potrebnega ogleda poškodb vozila niti ni seznanil upravičenca s postopkom ogleda in cenitve škode. Sodišče prve stopnje je v zvezi z drugim očitkom (plačila pavšalne zavarovalnine za žaromete) sicer verjelo tožniku, da zavarovalnina ni bila izplačana pavšalno, temveč na podlagi dobavnice, katere fotografija je bila predložena v spis. Pridobljene fotografije dobavnice pa hkrati še ne dokazujejo tudi oprave ogleda, upoštevaje, da ni bilo ugotovljeno, na kakšen način je tožnik te fotografije sploh pridobil. Tako ni pravilno sklepanje tožnika, da mu je sodišče verjelo tudi, da je opravil ogled vozila, na katerem je poslikal dobavnico za žaromete. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi opravljenega izčrpnega dokaznega postopka tudi v zvezi z očitkom opustitve ogleda pravilno ugotovilo, da tožnik ogleda vozila zavarovanca A. A. ni opravil, saj njegova oprava ne izhaja iz zapisnika z dne 6. 10. 2022 (priloga B2), ne iz izpovedbe prič C. C. niti A. A. Še več, na podlagi izpovedbe priče F. F. je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni mogel sam fotografirati vozila (na ogledu), saj se je ob datumih in urah oprave fotografij nahajal na delovnem mestu, kjer je opravljal delo preko računalnika. Utemeljen je zato tudi prvostopni zaključek, da je tožnik opustil dolžno obveščanje oškodovancev s postopkom ogleda in cenitve škode in s tem ter opustitvijo oprave ogleda kršil 15. člen Pravilnika. Ker ta v tretjem odstavku 15. člena Pravilnika izrecno določa, da mora biti upravičenec do zavarovalnine ali odškodnine pred začetkom ugotavljanja in cenitve škode seznanjen s postopkom ogleda in cenitve škode, ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljenosti očitka kršitve te dolžnosti oporeka s sklicevanjem na (neverodostojno) lastno izpovedbo kot stranka, da tako obveščanje ni bilo v navadi. Nasprotno, tako dolžnost cenilca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ne le na podlagi izpostavljene določbe Pravilnika, temveč tudi iz izpovedbe drugega cenilca, priče B. B., ki je izrecno potrdil obveznost opravljanja ogledov v primeru škod, višjih od 3.000,00 EUR, kar se je tudi vedno izvajalo (list. št. 81 spisa), in ni izpovedoval le o pošiljanju sporazumov in poravnav na naslov stranke, kot v pritožbi v nasprotju z vsebino izpovedbe te priče zmotno zatrjuje tožnik.

11.Na mestu tudi ni pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpoved tožnika, da je sporazum o poravnavi škode za zavarovanca A. A. poslal C. C. Tudi ta okoliščina je bila po presoji sodišča druge stopnje na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Glede na to, da je tožnik s tem v zvezi izrecno in konkretno izpovedal, da "se mu očita, da je sporazum poslal C. C. in da misli, da bo (to) držalo" ter da so "velikokrat na željo servisa sporazum poslali na servis", očitek, da je tožnikova izpoved izvzeta iz konteksta, ni utemeljen. V pritožbi izpostavljen spremni dopis z dne 18. 10. 2022 v spisu, iz katerega naj bi izhajalo, da je spremni dopis v zvezi s pošiljanjem sporazuma upravičencu A. A. naslovljen nanj in na njegov domači naslov, še ne dokazuje, da je bil sporazum tja (in ne C. C.) tudi poslan. Priča A. A. namreč prejema sporazuma ni potrdil, izpovedal je tudi, da ga tožnik o izvršenem plačilu ni obvestil. Posledično je utemeljen tudi prvostopni očitek kršitev določb Pravilnika zaradi neobveščanja strank o izvršenem plačilu.

12.Sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema tudi prvostopni zaključek o utemeljenosti očitka, da je tožnik pri reševanju škodnega primera C. C. priznal škodo, ki ni obstajala. Pritožbeno vztrajanje, da je bilo v tem primeru ugotovljenih največ majhnih udarnin od toče, ki na prvem ogledu in s prostim očesom niso vidne, temveč je tak tip poškodbe tudi glede na izpovedbo priče B. B. viden šele ob podrobnejšem ogledu v servisni delavnici, ne utemeljuje drugačne odločitve v zvezi s to kršitvijo, za katero se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedbo tožnika, da je poškodbe zarisal serviser (ki je bil v konkretnem primeru tudi oškodovanec C. C.) ali izvajalec, ki popravlja točo, tožnik pa je poslikal vozilo, ki je bilo že porisano. Glede na njegovo hkratno izpovedbo, da je šlo za manjše poškodbe, ki s prostim očesom niso bile vidne, mu sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sledilo, da je ob prijavi škodnega primera dne 26. 5. 2022 ugotovil obseg poškodb, za katere je hkrati zatrdil, da s prostim očesom sploh niso bile vidne. V pritožbi izpostavljeno, da ni mogoče pričakovati, da bi bile tovrstne poškodbe vidne na fotografijah, velja tembolj za neobstoječe poškodbe. V kolikor bi šlo za dejansko obstoječe, vendar manjše poškodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič (predvsem F. F., tudi G. G.) pravilno ugotovilo, da bi morala biti na fotografijah svetloba na mestih poškodb lomljena, kar iz predloženih fotografij na prav nobenem mestu ni razvidno, dvom v obstoj poškodb pa je bil ob takih fotografijah po izpovedbi priče F. F. izražen tudi s strani drugih cenilcev. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni spregledalo, da škode na svojem vozilu ni znal konkretizirati niti serviser in oškodovanec C. C., kar je glede na njegovo poklicno udejstvovanje skrajno nenavadno. Sodišče prve stopnje je po vsem pojasnjenem pravilno potrdilo utemeljenost očitka kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10) in ob obstoju ostalih pogojev za izredno odpoved zaključilo, da je ta zakonita in utemeljena.

13.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ta določa: Kadar strokovni delavec sumi, da poskuša zavarovanec, oškodovanec, upravičenec ali drugi udeleženec z lažnim prikazovanjem okoliščin škodnega dogodka doseči neupravičeno korist na škodo zavarovalnice, preda spis ustrezni službi za odkrivanje prevar.

2Ki je v skladu s prvim odstavkom 15. člena Pravilnika obvezen za vse vrste materialnih škod, višjih od 3.000,00 EUR.